Red Sonja

»Ko prideš v Grčijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kakšen tuj komad, saj vrtijo samo Grško glasbo. Prideš v Italijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kak tuj komad, ker vrtijo samo italijansko glasbo. Prideš na Hrvaško, Srbijo – tudi samo njihova glasba, in zelo malo tuje. Ko pa prideš v Slovenijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kak slovenski komad,« iz svojih izkušenj pravi Rebeka Dremelj, ki je tako kot večina drugih slovenskih glasbenikov upravičeno ogorčena. Če ste namreč v zadnjih mesecih poslušali komercialne radijske postaje, ste zagotovo opazili, da čez dan slovenske glasbe skoraj ne vrtijo, kvoto, ki je določena z zakonom, pa zapolnijo od polnoči do pete ure zjutraj. In še takrat boste bolj verjetno slišali kakšne Gu gu ali Hazarde iz osemdesetih kot najnovejše skladbe. Ali Magnificovo Silvijo namesto najnovejše uspešnice.
»V Parlamentu je Sindikat glasbenikov Slovenije, katerega sem tam zastopal, ob sprejemu novega zakona o medijih dosegel, da se na nacionalnem programu mora vrteti najmanj 40% slovenske glasbene produkcije, na komercialnih radijskih postajah pa 20% slovenske glasbe,« pravi Igor Misdaris, član skupine Šukar. »Osnovni problem pa ni kvota, ampak odnos do lastne ustvarjalnosti in neprofiliranosti prevelikega števila radijev. Ponavadi se z aktualnega albuma nekega izvajalca vrti le ena skladba ali maksimalno dve, čeprav je na albumu 10-12 skladb. Ostale pesmi utonejo v pozabo in jih poslušalci, ki niso kupili plošče niti niso imeli priložnost slišati. Čeprav je v slo več kot 90 radijev so si skoraj vsi podobni, vrtijo isto glasbo in poročajo o radarjih na cesti. Osnovna naloga vsakega medija je poleg obveščanja tudi izobraževanje občinstva in usmerjanje glasbenega okusa,« pravi Misdaris.
Da je situacija skrajno nenavadna, se strinja tudi Dare Kaurič: »Glede Kingstonov se ne morem kaj pritoževati, saj naš novi single Bossa noga vrtijo tako rekoč povsod, pa tudi naše starejše komade je kar pogosto slišati na radijskih valovih. Ni mi pa jasno, kako naj se novi band ali solist dostojno predstavi poslušalcem, saj radiji - vse v stilu: samo da bojo naši poslušalci in naročniki reklam zadovoljni - kar nekako ne pustijo novih izvajalcev blizu, tudi, če so ti kvalitetni in je njihov edini minus mogoče to, da niso zanimivi za trač medije, beri : nimajo jošk, ne kažejo spodnjih hlačk …«
Rebeka se strinja: »To je bizarno. Obstajajo radijske postaje, ki vrtijo slovensko glasbo samo od 1 do 5 ure zjutraj in potem te iste radijske postaje kličejo nas, slovenske izvajalce, da nastopamo za njih. Po možnosti zastonj! Kajti pospešenega radijskega predvajanja ti itak ne morejo dati, saj je njihova uredniška politika taka, da popoldan pop izvajalca, kot sem jaz, ne vrtijo. In te iste radijske postaje kličejo tudi nas izvajalce za izjave in različne ankete, ki pa jih vrtijo preko dneva. Ravno zadnjič sem rekla novinarki ene izmed teh postaj, da ji bom dala z velikim veseljem izjavo, če me pokliče ob eni uri zjutraj, ker predvidevam, da me ljudje popoldan nočejo slišati. Meni je to smešno, je pa treba priznati, da obstajajo tudi takšne postaje, ki našo glasbo znajo spoštovati in za takšne postaje sem jaz pripravljena narediti ne samo enega, pač pa tudi deset nastopov zastonj.«
Ena od takšnih, ki slovensko glasbo vrtijo, je Radio Salomon, kjer je ekipa Dee Jay Timea še posebej aktivna pri promociji slovenske glasbe, saj tudi izdaja kompilacije, kot je Svizec, ki je vedno med najbolje prodajanimi ploščami. Vodja ekipe Dean Windisch pravi: »Danes sem poslušal Radio Hit, kjer vrtijo slovenske plošče iz lestvice Slo top 30 in poglej ga zlomka - DJ Svizec turbo mix, ki je na drugem mestu spregledajo … Zakaj radii vrtijo samo še medijsko najbolj izpostavljene izvajalce, ostalega pa ne, sem se že jaz spraševal… Nekaj bo tudi na tem, da v splošni poplavi tuje produkcije in s tem tudi izgube iskanja občutka za bodoče uspešnice nihče noče več tvegati… S pojavom Radia Express, Enke, Antene, Centra … radijske postaje postajajo vedno bolj “blede”, če bi se dalo, bi vrteli samo počasne pesmi, ker te pa res nikogar ne motijo… To so se spomnili tujci, predvsem Nemci, ki so jih omenjene radijske postaje vzele za svetovalce in zato so sedaj počasi vse iste. Vrtijo zakonsko zapovedano kvoto Slovencev in to med 24 in 4 uro, ko jasno nihče ne posluša radia. Novih izvajalcev si ne upajo vrteti, ker ne poznajo in jih ne zanima, ker se bojijo, da bi komu naredili s tem reklamo…«
Sicer pa Leo Oblak, lastnik številnih slovenskih radiev z Radiem 1 na čelu potrjuje ugotovitve in razloži: »Nemško podjetje BCI, ki dela raziskave tudi za ORF in druge, testira glasbo na preizkusnih poslušalcih, ki pesmi ocenjujejo. Na podlagi teh ocen potem delamo glasbeni izbor. S tem je začel Radio Ekspress, ki nam je pobral vse poslušalce, zato smo morali slediti tudi ostali.« Leo pravi, da je razumljivo, da na radiu ni najnovejših skladb, saj te zanimajo predvsem mlade, ki pa radia ne poslušajo več, ampak imajo raje iPod ali druge bolj sodobne možnosti. »Uspešnico lahko narediš,ko imaš tako močno publiko, da si upaš tvegati. Mi smo se pač prilagodili. Radio 1 je bolj rockersko orientiran, Center pa ponavlja za nami. Dva dni kasneje namreč celo vrtijo iste skladbe kot mi, čeprav so si tudi oni najeli ameriško svetovalno podjetje.«
Leo tudi ne verjame, da bi lahko radio, ki bi vrtel najbolj priljubljene slovenske izvajalce, kot je Saša Lendero, Rebeka, Lepi Dasa, atomik Harmonik …, bil posebej poslušan, saj se mu zdi, da je razlika med glasbo, ki jo ljudje hočejo slišati na radiu ali na zabavi. In da navsezadnje ne hodijo na veselice isti ljudje kot poslušajo radio v pisarni. Glasbeniki pa menijo drugače. Igor Misdaris namreč trdi: »Verjamem, da bi radio, ki bi svojo programsko politiko usmeril le na slovensko produkcijo imel zelo veliko poslušanost, tako kot na primer na Hrvaškem Narodni radio, ki vrti izključno hrvaško glasbo in je verjetno tam najbolj poslušana postaja.« Navsezadnje tudi na Hrvaškem obstajajo ljudje, ki hodijo na veselice in tudi takšni, ki poslušajo radio. In očitno teh domača produkcija prav nič ne moti.

Pozor! Menda v zadnjem času razsaja virus konjuktivitis. Iz prve roke oz. očesa lahko povem, da vas onesposobi za več kot deset dni (od prvega srbenja prejšnji ponedeljek sem imela teden dni zabuhlo eno oko, potem še drugo, ampak se stanje zdaj že izboljšuje - sicer tega ne bi mogla pisati!).
Po naravi nisem kak hipohonder, ampak tale stvar je res hudo neprijetna. Pa ne samo zato, ker je skrajno boleče, še bolj zato, ker ne moreš niti brati, niti gledati televizija ali pač sploh početi nečesa, da si skrajšaš čas v teh dneh. No, zaposlila sem se s kapljicami - ene za na vsako uro, druge za na dve uri in tretje, ki jih je treba kapljati v oko (če ga v tej zabuhlosti lahko najdeš) na vsako uro. Luštno. Pa mazilo za čez noč. Skratka - pazite se virusov, menda se še posebej širijo na bazenih.
To je seveda tudi opravičilo za mojo neaktivnost pri pisanju.

Festival Melodije morja in sonca se je končal že v soboto, jaz pa sem še vedno pod vtisom, saj se je še enkrat potrdilo, da taki festivali z dobro glasbo nimajo nobene zveze. Razumem, da nekdo, ki gleda televizijo, misli, da bi bil dober direktor, voditelj ali kak drug sodelavec televizije. Tega, da pa nekdo, ki rad posluša glasbo, misli, da zato tudi dobro poje, pa ne razumem. Na MMS sem poslušala pevce, ki ne znajo peti. Najbolj je izstopala seveda Auerjeva mlajša, videli pa smo tudi izvajalko, ki je na odru raje lizala sladoled, pela pa je njena spremljevalna pevka. Obe in nekaj drugih netalentov se je izvrstno uvrstilo, saj se namesto na glasbo spoznajo na to, kako pridobiti točke. Za uspeh na tem festivalu je bilo najbolj pomembno kupiti vstopnice, ki so bile hkrati glasovnice, organizirati telefoniste in podobno, kar stane kar precej. Ker domnevam, da cilj takšnih izvajalcev ne more biti nastopanje na koncertih, saj ne znajo peti, temveč pojavljanje v medijih, se sprašujem, zakaj trošijo na tisoče evrov za glasove, ko pa bi vendar lahko celo kaj zaslužili v resničnostnih šovih. Danes je namreč kup načinov, da postaneš “zvezda”, zato nima smisla, da se blamiraš na glasbenem odru. Glede na to, da se v prvem večeru kar sedmih izvajalcev ponekod sploh ni slišalo, je torej tudi organizatorjem pomembnejša promocija sponzorjev kot pa popevk. V resničnostnih šovih je možnosti oglaševanja na kupe. Spomnite se lačnih stanovalcev, ki so lahko samo gledali dobrote na policah dobrega soseda. Resničnostni šov festival pa bi bil izjemno zabaven, saj glasbeniki v Portorožu niso imeli časa za spanje, saj so na primer celo na dan finala veselo klicali radijske postaje in jim obljubljali brezplačne nastope v zameno za točke. Na nekem radiu so enega od klicočih celo vprašali, ali je to skrita kamera, saj se jim je zdelo neverjetno, da jih isti dan pokliče toliko zvezdnikov. Si sploh lahko predstavljate, kako bizarno zanimiv bi bil tak resničnostni šov? Prava uspešnica!

Zadnjič je bil na televiziji eden od vrhuncev filmske umetnosti. Film, ki predstavlja Hugha Granta v eni svojih najboljših vlog. Pravzaprav ljubezen je pač romantična komedija, ki z vsakim ogledom samo še bolj prepriča, začara in osvoji. Ja, priznam – romantične komedije so zame zakon.

Pravzaprav sem se vedno spraševala, zakaj za vraga ljudje hodijo v kino gledat grozljivke. Meni je dovolj grozno, če pogledam izpiske iz banke oziroma kartic. Tudi ne razumem tiste, ki imajo radi akcije. Moje življenje je že tako polno napetosti in stresov, zato v kinu hočem samo nekaj, kar me bo spravilo v dobro voljo, smeh in mi dalo upanja na to, da prava ljubezen še obstaja. In romantični moški, seveda! Ampak kaj, ko moški ne marajo gledati romantičnih komedij in zato v resničnem življenju niso prav nič romantični. Še tisti ne, ki igrajo takšne vloge na odrih.

Ali bi bili moški bolj romantični, če bi gledali romantične filme, je sicer vprašanje, na katerega bodo morali odgovarjati strokovnjaki, mene pa predvsem zanima, zakaj vendar nimamo tudi Slovenci kakšne lepe romantične komedije. Sicer je res, da je okoli nas vse skupaj ena velika socialna drama, ampak nekaj lepih ljubezenskih zgodb sem tudi že imela priložnost pobliže spoznati in vse (žal sicer ne moje) se tudi niso nesrečno končale …

V filmu Pravzaprav ljubezen je omenjeno, da je letališče izvrstno proti depresiji, saj so tam ljudje srečni, ko po dolgem času spet pričakajo svoje najdražje. Njihovo veselje se lahko začuti, če si le dovolj pozoren. Nekateri pa seveda na letališče hodijo, da bi videli novo čudo tehnike v zraku, drugi spet razmišljajo o tem, kolikšna je možnost, da bi bil v letalu terorist. Vse je odvisno od tega, kako gledaš na svet. Jaz naokrog pač iščem ljubezen in veselje, nekateri drugi pa pravzaprav uživajo v mazohizmu.

V prostorih bivše Juge veljata za najboljša človeka na estradi Zdravko Čolić in Halid Bešlić. Okusi so pač različni in nekaterim se zdi tudi prepotentni Željko Joksimović čisto simpatičen, ampak tako v globalu sta pač Halid in Zdravko menda tista, za katera je res težko najti kakršnokoli zamero. No, jaz je res nisem. Pri nobenem.

Halida na primer še poslušala nisem nikoli prej, ampak me je s svojo osebnostjo (pa tudi glasom, seveda) kasneje tako navdušil, da sem postala fen. Pri Zdravku je bila situacija malo drugačna. On je pač car, kar sem najprej preverila na koncertu pred leti v Križankah, ko nisem mogla razumeti, kako se mu vendar posreči, da se hkrati posveča tako poslušalcem pred odrom kot nam, ki smo se takrat gužvali v zakulisju. In seveda nisem mogla razumeti, da med množico nekih posebnih gostov ni bilo prav dosti domačih pevcev, ki bi se od mojstra lahko naučili marsičesa. Naši glasbeniki pač raje kradejo imidž na primer kakšnim Rammsteinom …

Ko sem kasneje živela v Beogradu, sem tako dolgo klicala menedžerja in poskušala potrditi termin za intervju, da je ubogi Adis kar obupal in mi dal kar Zdravkovo telefonsko. Seveda sem potem obupala … Ampak ko sem bila spet v Ljubljani, je prišel še Zdravko in preden sem se odpravljala na intervju, sem vsaj desetkrat opozorila fotografa, da mora nujno fotkati še mene z njim. Običajno nimam takšnih želja, ker se mi zdi bolj kot fotka za spomin pomembno, da naredim dober članek, ampak v tem primeru je bilo pač drugače. Zdravko je človek, ki ga moraš občudovati. V to sem se še bolj prepričala na večerji naslednjega dne, ko smo v družbi njegovih najbolj tesnih sodelavcev poslušali njegov takrat novi cede, višek pa je bil seveda, ko je on kar tako – samo za svoje in naše veselje – zapel nekaj svojih pesmi.

Pred časom v Celju me je najprej pobaral, kako to, da se ne javim, potem pa seveda priznal, da je vmes zamenjal telefon. Na koncert je prišla njegova nekdanja partnerica, ki mi je kasneje zaupala, da sta zdaj z Zdravkom še boljša prijatelja, kot sta bila nekoč. Si predstavljate, da bi to rekli za svojega bivšega? Verjetno težko … Prišel je tudi njegov kolega iz vojske – ne, Zdravko se ni izogibal obveznostim, sploh ne, mi je zaupal. Nekdanji član skupine Pepel in kri, ki je bila z Zdravkom pred desetletji na skupnem koncertu v Moskvi, pa ga je med večerjo spomnil na to, kako je samo on iz velike, prešerno razpoložene družbe, opazil, kako tiho in zamišljeno stoji ob strani. Takrat ga je namreč skrbelo, ker je bila žena tik pred porodom, on pa pač na drugem koncu sveta. Namesto da bi se zabaval s kolegi, je Zdravko torej opazil človeka, ki ni bil tako razposajen in takoj pristopil k njemu, da bi videl, kako mu lahko pomaga. Prav v tem je njegova veličina – da začuti, kdo potrebuje prijazno besedo ali pač neko pomoč.

Ampak tudi Zdravko ni v vsem najboljši. Po koncertu je namreč v celjski igralnici preizkusil srečo na igralnih aparatih. Ko sem opazila, da ni prav dobro vedel, kako te stvri potekajo, sem mu seveda z veseljem pomagala, da je dobil prav lepo vsoto. Jah, vsi kdaj potrebujemo pomoč.

Že večkrat ste (so?) me v komentarjih prosili, naj napišem kaj o Lepem Dasi, zato izpolnjujem željo …

Projekt Lepi Dasa sem si zamislila bolj za zabavo. Z nekdanjimi sodelavci naj bi naredili pravi glasbeni projekt, vendar bolj za to, da bi bilo naše delo še bolj zabavno kot sicer, kot pa zaradi nekega posebnega poslovnega interesa. Ker je bil tudi Vanja Alič del ekipe, je bilo logično, da sem njemu naročila, naj napiše pesem. Ker sem kasneje ekipo zapustila, je pesem kar nekaj časa ležala v predalu, potem pa sem se odločila poiskati nekoga, ki bi jo znal dobro interpretirati. Za Vlada mi je povedal menedžer Drago, ki mu bom za njegov namig verjetno še dolgo hvaležna, saj sem še pred srečanjem ugotovila, da bi se znala dobro ujeti. Na lanske MMS smo šli za štos, čeprav sem pričakovala, da bo pesem precej bolj uspešna. Kljub temu, da dobro poznam zakulisne igrice, si nisem želela biti zraven, vendar se mi je vseeno zdelo, da tako zabavna, dobro zapeta in drugačna pesem ne bi smela biti neopažena. No, na MMS Dasa ni prišel v finale, čeprav je pesem kasneje postala verjetno največja uspešnica iz lanskih MMS.

Pri projektu se mi že od začetka zdi najbolj pomembno, da je pozitiven. Dasa je pač lik, ki je vedno dobre volje in skrbi za zabavo gledalcev — tudi tako, da je našemljen.

Se mi je pa že večkrat zdelo smešno, kako so številni glasbeni kolegi “zaskrbljeni”, češ, da je bedno, da se Vlado, ki mu vsi priznavajo vrhunske vokalne sposobnosti, ukvarja s tem poflom, ko pa bi vendar lahko pel vrhunsko glasbo,. Ker je bil prej namreč rocker. Petnajst let. Ja, petnajst let je pel v različnih zasedbah na veselje ljubiteljev rocka, vendar nikoli od glasbe ni mogel živeti. Ko sem ga spoznala, je delal v avtopralnici, kjer si je dokončno uničil hrbtenico in ga zdaj boli praktično ves čas. No, včasih pa je delal tudi kot grobar in smetar. Luštno, kajne? Prav res: kako prav imajo ti “prijatelji”, ki se jim zdi, da se z brki in lasuljo totalno blamira. Saj je vendar veliko bolje delati kot smetar! Kajti zdaj Dasa od glasbe lahko preživi. Drznem si trditi, da je prav to tisto, kar jih moti.

Zadnjič sem šla na Mansona. Ker sem res velik fen. In prav zato sem bila hudo razočarana. Prej sem sicer težila Vidmarju, da bi mu magari kaj stregla (catering pa to) ali vozila po Ljubljani, samo da bi ga lahko v živo spoznala, ker za intervjuje se je že vedelo, da bo kriza. Pa nekako ni zorganiziral. Ampak po videnem sem bila vesela, da je tako. Če me je že nastop tako razočaral … pa saj se mi niti ni dalo pisat, čeprav sem razmišljala o tem, da je morda razočaranje toliko večje, kolikor bolj si prej navdušen.

No, zdaj sem pa v Mladini videla, kako en radijski glasbeni urednik pravi, da je bil dober šov! Očitno nisva bila na istem nastopu, ker tisti papirčki so naslednji večer tudi na Pozdravu poletja leteli z neba, pa intelektualni kritiki tega verjetno ne bodo hvalili, čeprav je bilo čisto zabavno, pa še Atomike sem končno videla na slovenskem odru, ker tisto zadnjič na Hvaru menda ni bilo kul, ker jih ljudje tam ne poznajo — no zdaj že dobivajo veliko pozitivnih odzivov, meni pa so bili pa drugače čisto v redu, verjetno še toliko bolj, ker nisem nič pričakovala in ker se mi je zdelo, da so se še posebej trudili ravno zaradi hladne publike.

Aja, tudi Omar je bil carski, on je itak super, ker res čisto nič ne kalkulira v glasbi — no, po tistem, ko je zmagal pri Mariu in na Emi, seveda …

Sem se potem spomnila na nekega kritika, ki je bil v devetdesetih še veliko bolj sfuran. Ko sem začela spremljati sceno in sem bila itak skoraj na vsakem koncertu v Kudu, K4, pa seveda tudi na vseh promocijah, kjerkoli so že bile, se je večkrat zgodilo, da sem bila edina novinarka, kar je precej tečno, če si kul z izvajalcem, ker res nisem vedela, kako naj ga potolažim. No, v Kudu je biol enkrat nek koncert, ki ga je ta kritik hudo hvalil (v Mladini ali na RŠ, ne vem). Ob prvi priliki sem vprašala ozvočevalca, kako je bilo in potožila, da mi je pa res žal, da sem tako hudo priložnost zamudila. Pa je rekel, da bend sploh ni znal igrati, da so bili vsi tako zadeti, da jim ni mogel pomagati in da sploh niso štekali, kaj je zdaj s tonsko in tako na koncu sploh ni niti naštimal zvoka. Pa je bilo očitno vseeno! Kajti dotični kritik je totalno hvalil njihov iber hud zvok.

Velika štala je, kadar bi kdo rad veljal za hudo pametnega. Sploh, če ni. Da ne omenjam, da pač nihče ne more v vsakem trenutku vsega vedeti. In potem se zgodijo stvari, kot so te kritike, ali pa scenariji, kot je bil za mis ali pa če se kdo še spomne tiste polomije, ko so na viktorjih klepetali intelektualci za mizo. Je včasih bolje glumit glupega. Kar ve tudi veliko pametnih žensk. Tipi pa itak ne štekajo. No, tudi kakšne ženske ne, da ne bo pomote! Ženske so itak do ženske običajno še bolj nastrojene … Kar se bo gotovo videlo tudi po komentarjih spodaj …

Pri novinarskem poslu je najbolje to, da se lahko mnogokrat združi prijetno s koristnim. Prav zato grem rada na poletne festivale, ki so ob morju, saj tako lahko čez dan uživam na plaži, zvečer pa spremljam glasbenike. Ravno sem se vrnila iz Splita, kjer sem z nadvse prikupnim Lukom Nižetićem med drugim klepetala o tem, zakaj morajo biti ženske tudi zgoraj v kopalkah, moški pa tako nesramno razkazujejo svoja prsa. Med mojim prvim obiskom sem namreč tam povzročila prave izgrede, saj mi gre hudo na živce, če na moji ekstremno beli koži opazim še bolj bele trakce od kopalk. “Ti pa nisi od tukaj,” mi je dejal nek kopalec. Ko sem presenečeno vprašala, kako za vraga se to vidi, je pač preprosto rekel, da zato, ker sem bila pač zgoraj brez. No, od takrat se seveda opremim s kompletno kopalno opremo, zvečer pa se seveda čudim, zakaj Splitčanke, ki so na plaži tako zakrite, vse razgaljene ponosno razkazujejo na svojih porjavelih telesih bele sledi.

“Seveda je razlika med moškimi in ženskimi prsmi — ženske namreč dojijo,” mi je odgovoril Luka, vendar moram priznati, da se mi zdi ta diskriminacija še vedno neustrezna. Hudo katoliške Dalmatince pač ne moti, da v cerkvah — v zadnjih desetih letih so samo v Splitu zgradili kar 17 novih! — gledajo nagca na križu, mlečne žleze jih pa tako zelo motijo (pa ne samo njih, žal).

OK, moški pač ne dojijo, kar pa ne pomeni, da nimajo prsi. Lani sva s prijateljico na Visu opazovali tipa, ki bi zagotovo napolnil B košarico. Čeprav ni dojil je imela njegova žena ob dveh otrocih precej manj za pokazati …

Če morajo ženske skrivati svoje telo, da se ne bi morda kdo na plaži preveč napalil, bi potem lahko isto pričakovali od moških. Tudi meni ni prav nič zoprn pogled na mišičaste prsi, da o tem, da me na moškem zelo privlačijo lepe roke, sploh ne govorim. Prav zato bi si lahko omislili pravilo, naj moški nosijo še rokavice, ker … nikoli se ne ve …

V zadnjem času do Gibonnija ne more vsak. Novinar namreč. Je pač zvezda in kot vsaka zvezda so tu določena pravila, zaradi katerih so zvezde še bolj zvezdniške.

Najbolj bistveno je vsekakor omejevanje stikov z novinarji, saj ni primerno, da bi se velike zvezde preveč družile s komerkoli. Kar seveda ne pomeni, da je Gibonni tisti, ki je postavil nova pravila. Njegovi sodelavci so namreč, kot pri ostalih zvezdah, tu zato, da poskrbijo za takšne stvari.

Prav zato je moje prvo srečanje z njim tako zelo drugačno. Gibonni je namreč pred kakšnimi desetimi leti nastopil v neki ljubljanski diskoteki, ki je bila še takrat, ko se je koncert končal, skoraj prazna. »Pri nas vas še ne poznajo,« sem takrat poskušala razložiti glasbeniku, ki se je najbolj žrl zato, ker so bili potni stroški večji od dobička od tistih nekaj deset prodanih vstopnic.

Gibonni je bil takrat na začetku – vsaj kar se Slovenije tiče. Na Hrvaškem je bil poznan kot nekdanji pevec rokerske skupine, kar seveda tudi ne pomeni, da bi bil prav izjemno priljubljen. Seveda se zgodi, da imajo neuspešen koncert tudi zvezdniki na vrhuncu. Kar vprašajte Atomik harmonik ali kogarkoli pač. In jasno – to ni prijetno, ampak tudi s porazi se mora človek znati spopadati. Je pa res, da je to težko, kar sem se lahko že večkrat prepričala, ko so tudi kakšni drugi glasbeniki s sklonjenimi glavami sedeli v zakulisju in se spraševali, kaj je razlog neuspeha.

Čeprav so zvezdniki vedno precej bolje razpoloženi za razgovor, kadar se lahko s čim pohvalijo, pri takšnih praznih dvoranah pa se običajno intervju sprevrže v mojo tolažbo potrtemu glasbeniku, pa moram priznati, da sama vedno bolj uživam ob gledanju koncertov, kjer ni takšne gneče. Še posebej, kadar prav to razočaranje glasbenika ponese, da je na odru še bolj prepričljiv. Kot na primer Goran Karan, ki je pred nekaj leti imel najprej en nastop za nabito polno diskoteko, naslednjega dne pa prav tako v Nemčiji pred tako malim številom ljudi, da je med nastopom kar vsakega posebej povprašal po imenu. A si predstavljate, kako veliko bolje je, če ste pri koncertu tako soudeleženi? Če niste samo anonimni poslušalec, ki med skladbami ploska ali karkoli že? Predvsem pa – nobene gneče, nikogar, ki bi vam stopal na čevlje ali morebiti zažgal kos oblačila s cigareto.

Jasno je, da je poseben občutek, če je na stadionu sto tisoč ljudi. Ampak pravi glasbeni užitek je, ko lahko umetniku gledaš pod prste.

Ponoči sem se vrnila s Hvara. Kot običajno sem združila prijetno s koristnim - šla sem na Hrvaški radijski festival, potem pa še malo podaljšala. Kot vedno, ko sem prepričana, da bom samo malo počivala, se mi je tudi tokrat dogajalo na veliko.

Med festivalom smo se družili z Atomiki. Že v Ljubljani sem jih zagnjavila, da bi rada poslikala vse mogoče, ker bom pripravila kakšno reportažo za revije. Tam pa smo se sploh dobro ujeli, čeprav sta me Jani in Toni že prvi večer hudo napila. Ampak mi seveda ni žal, saj smo se prav luštno zabavali. Sicer pa sem šele kasneje ugotovila, da so Atomiki kar hude face. Hrvaška glasbena scena je namreč precej zaprta, zato ni mali uspeh, če pevki napovedujeta prav vse glasbene točke in če je njihova skladba kot posebno presenečenje na vrsti tik pred razglasitvijo rezultatov! Bili so dobri, ko pa so po festivalu in pred koncertom Toša Proeskega (ko sem ga vmes fotkala, je rekel, da sem mu dolžna poljub, ampak mislim, da ne bo panike …) imeli še daljši nastop, jih je podprlo več kot 100 Slovencev, ki so imeli sindikalni izlet, tako da je bilo vzdušje precej boljše, kot bi bilo, če bi nastopali samo pred domačini, ki seveda nimajo pojma, kdo sploh so Atomik Harmonik.

Festival je bil izvrstno pripravljen. Že prvi večer, ko sem okoli polnoči (povezave s Splitom so res slabe, saj še ni sezona) prišla v pres center, sem bila presenečena nad ustrežljivostjo. Ker nisem imela fotografa, so mi ponudili fotke od svojih. Zamenjali so mi hotel, da sem bila bliže prizorišču, imeli so kup pres materialov z izjemno preglednim urnikom dogajanj, poskusili so mi celo najti polnilec za baterije, ki sem ga izgubila … Prav neverjetno, sploh če primerjam na primer z lanskimi Melodijami morja in sonca, ko so me celo kolegi novinarji grdo gledali, ker sem po festivalu pričakovala uradni vrstni red in točke. Sama naj bi jih pisala, so mi rekli, kar sicer ni tako težko, je pa vsekakor bolj verjetno, da se med zelo hitrim napovedovanjem zgodi kakšna napaka. No, za Hrvate je kaj takega povsem nepojmljivo, saj dobiš pripravljene prav vse informacije in celo po tiskovkah povzetek, kaj se je zgodilo. Kar seveda pomeni, da so me spet razvadili in bom spet pisano gledala,ko kaj osnovnega pri nas ne bo mogoče dobiti …
Na festivalu je bila najbolj oblegana voditeljica Vlatka Pokos. V zadnjem času je namreč ves čas na naslovnicah vseh - celo političnih - medijev, saj se ločuje z bogatim Josipom Radeljakom, ki je bolj kot po svojih poslih poznan po svojih ženskah. Poročen je bil s srbsko igralko Bebo Lončar, potem jo je varal in se nazadnje poročil s hrvaško igralko Eno Begović, ki je umrla, ko je imela njuna hči samo 45 dni. Že kakšno leto kasneje se je zapičil v Vlatko, po šestih letih pa gresta narazen in to ne prav posebej prijazno. Vlatko so celo z ladjo iskali po plažah, jaz pa sem jo prosila za intervju in se zelo hitro dogovorila za v nedeljo, ko je večina že odšla. Tako sva se zaštekali, da sva - dve ločenki - potem dva dni skupaj ležali na plaži. Meni se je zdelo kar zabavno, da medtem, ko moji hrvaški kolegi lovijo to lepotičko, ležim z njo na plaži in debatiram o najbolj intimnih stvareh njene zdaj že razpadle zveze …

Vsekakor sem bila presenečena, ko sem ugotovila, kako se njena medijska podoba razlikuje od resničnosti. Namesto razvajene snobovke sem namreč spoznala 37-letno žensko, ki ne kot zvezda, ampak kot gorska koza pleza po skalah do očem odmaknjene plaže, ki potrebuje za uživanje samo veliko sonca, morje, vodo in kak piškotek, glede na to, da bi se rada spet malo poredila. Ja, ločitev je najboljša dieta, sva se strinjali …

V ponedeljek sem potem še ulovila v objektiv našega predsednika Drnovška, ki je dopustoval v samostanu na Hvaru in užival v miru, kolikor ga pač lahko ima ob stalnem spremstvu varnostnikov. Nazadnje pa sem šla celo v famozni Carpe Diem - lokal, kjer pravijo, da ne odideš domov sam. No, jaz sem šla sama, ampak zato, ker sem bila tam itak samo toliko, da sem pozdravila Željka Mitrovića, lastnika Pink tv, ki se je tam zabaval z družbo. Rekel je, da se je želel izogniti gužvi, zato ni prišel v času festivala, sicer pa s svojo jahto potuje po Jadranu.