Pravijo, da je prvenec prva velika preizkušnja, če pa izvajalcu uspe, ga čaka še večji preizkus, da v drugo ponovi uspeh. In tako naprej z vsakim albumom. Madonna je vsekakor najboljši primer, kako vsakič znova presenetiti. Ampak vsi seveda niso tako spretni. V današnjih časih, ko v glasbeni industriji talent še najmanj pomemben, mnogi pravi talenti nimajo priložnosti, da bi se izkazali. Tudi zato, ker se ne znajdejo v tej situaciji. Johnny Cash in Massimo Savić pa sta vsekakor izvrstna primera, kako se lahko iz pozabe dvigneš na sam vrh.Leta 1993 je bil mož v črnem že del glasbene zgodovine. Ko se je Rick Rubin, takrat še niti ne 30-letnik, spraševal, kateremu glasbenemu idolu bi lahko pomagal pri ustvarjanju kvalitetne glasbe, je bil Cash prva izbira. In prava seveda. Soustanovitelj založbe Def Jam se je do takrat že dokazal v hip hopu in bolj agresivnih rokerskih vodah, vendar nekdanja country zvezda pač na prvi pogled ni imel prave povezave z njim. Ampak Rubin je že dokazal, da obstaja le dobra in slaba glasba, zvrsti pa ga niso zanimale.Navsezadnje je uspešno združil Run DMC in Aerosmithe v uspešnici Walk This Way … Leta 1993 sta tako z Johnnyjem združila moči v prvem delu serije American, zdaj pa je izšel peti del, ki ga je Johnny, že na vozičku, skoraj slep in tik pred smrtjo, posnel pred tremi leti. Na njej je tudi pesem Like the 309 – zadnja pesem, ki jo je Cash napisal v svojem nadvse plodnem življenju, seveda pa je na plošči tudi nekaj zanimivih priredb. Med drugimi je izbral pesmi Bruca Springsteena (Further Up On The Road), Hanka Williamsa (On the Evening Train) in tradicionalno God’s Gonna Cut You Down. Zelo osebna plošča in seveda še ena, ki zasluži same presežnike.Nekdanji pevec skupine Dorian Gray je bil v osemdesetih eden od najpomembnejših izvajlcev nekdanje jugoslovanske glasbene scene. Novonastala situacija seveda ni bila po njegovi volji, še manj hiperprodukcija, v kateri so bili bolj pomembni zunanji atributi kot interpretacija. Po daljšem premoru je sicer posnel ploščo z novimi skladbami, ki pa ni prinesla posebnega uspeha. V domači Hrvaški so ga hvalili samo zaradi stila oblačenja … Potem pa je prišel koncert v čast Arsena Dedića, kjer je odpel njegovo Ne plači. Po številnih pohvalah je ugotovil, da pravzaprav stare pesmi z njegovim izjemnim glasom zaživijo novo življenje. Album Vještina je bil izjemen uspeh, zato ne preseneča, da je po koncertnem albumu izdal še njegovo nadaljevanje, na katerem pa je tudi nekaj novih avtorskih skladb. Zanimivo je, da je na tej plošči Massimo izbral kar nekaj Arsenovih skladb (staro Zagrli me, Kažu pa mu je napisal na novo), pa tudi dve Gorana Bregovića. Z Arsenom ga je povezalo glasbeno sodelovanje, z Bregovićem pa ravno nasprotno – Goran mu je namreč ponudil, da bi postal pevec Bijelega Dugmeta, vendar si Massimo svoje vloge v tej skupini takrat ni predstavljal, zato pa to še danes obžaluje … Ampak ob tej izvrstni plošči mu res ni treba žalovati za čimerkoli …
Christina Aguilera: Back To Basics
Duh stare šole jazza, bluesa in soula verjetno še nedolgo nazaj res ne bi pričakovali od pevke, ki sicer tudi na novi plošči trdi, da je Still Dirrty. Ampak poroka je Christino – vsaj po glasbi sodeč – vseeno omehčala, pa čeprav se ne slika kot gospodinja, pač pa se nastavlja fotografom v stilu nekdanjih Hollywoodskih zvezd. Tudi na tretji plošči dokazuje, da ima izjemen vokal – včasih bi kakšne vokalen okraske brez težav tudi opustila. Ampak plošča je dobra, tudi po zaslugi producentov, kot je Linda Pwerry, nekoč članica Four Non Blondes,ki se je dokazala že s sodelovanjem s Pink. Kar 22 novih skladb na dveh ploščah je vsekakor dober nakup, saj ste lahko prepričani, da bo jesen minila v znaku Christine in skladb, kot je izvrstna Ain’t No Other
Man.
Gotan Project: Lunatico
Plošča La Revancha del Tango je leta 2001 prijetno presenetila. Tango ni bil še nikoli tako svež. Logično, seveda. Čeprav je to ena redkih glasbenih zvrsti, ki se je stalno posodabljala, pa je imel trio oziroma projekt precej drugačen pristop, saj so ‘fantje z vseh vetrov’ združili tradicionalne zvrsti z elektroniko in dubom in osvojili svet. Nova plošča prinaša nov, bolj zrel pristop in še bolj široko glasbeno paleto. Tango, ki ga plešejo mašine in klasični inštrumenti, je torej še vedno prepričljiv.
Nelly Furtado: Loose
Leta 2000 je pel, da je kot ptica in takoj navdušila. Kazalo je že, da iz nje neb o ptica, ampak samo muha enodnevnica, ampak Nelly je priletela nazaj. Tibaland je na tem trejem albumu poskrbel za produkcijo desetih od13 novih skladb, od katerih jih je dobra polovica zelo prepričljivih in bo lahko dobro nadomestila Pink, če se bo ta bolj posvetila svojemu zakonu … Maneater je prva uspešnica, ampak verjemite, da ne bo zadnja!
India Arie: Testimony: vol. 1, Life & Relationship
Pevka, ki so jo leta 2002, ko je navdušila z albumom Voyage to India, primerjali z Erykah Badu, se s tretjim albumom vrača s skladbami o koncu razmerja. Ampak to ni jezni konec, ko letijo noži in krožniki, pač pa intimno brskanje po duši, ki mora oprostiti, pozabiti, zaključiti. Kljub intimnim temam pa album ni posnet intimno, pač pa je sodelovalo kup izvrstnih glasbenikov.
India je vsekakor potrdila svoj talent (vse razen priredbe Dona Henleyja Heart of the Matter so njene skladbe), koliko pa je poslušalcev, ki želijo oprostiti in ne maščevanja, pa je vprašanje.
Pusti komentar