Red Sonja

Pred dnevi mi je crknil računalnik. Kar tako, brez opozorila. Ob dveh zjutraj sem ga še čisto normalno ugasnila, ko sem se zbudila, pa nič! No, skoraj nič.

Na neki črni podlagi me je računalnik vedno znova spraševal, kako naj se postavi, ampak potem iz tega ni bilo nič. In meni se sploh ni zdelo tako strašno, dokler mi strokovnjaki niso rekli, da se mojih podatkov verjetno ne bo dalo dobiti nazaj. “Pa saj delate backup, ne?” so bili razumevajoči. Ja, seveda ga delam. No, ne delam ga jaz. Prav zato imam zadnjega tam od konca maja. In zato se zdaj sprašujem, koliko so moji podatki, moji spomini sploh vredni.

Je tip, ki sem ga spoznala poleti, vreden 100.000 tolarjev? Zanimiv model, zabaven, luškan, skratka — tak kot mora bit. Ampak ni iz Slovenije. In zato se nisva več videla. Je torej spomin na nekoga, ki ga najverjetneje ne bom več videla, vreden denarja, ki ga zahtevajo za reševanje podatkov? Je sesutje računalnika pravzaprav dobrodošlo, ker se res nima smisla ukvarjati s preteklostjo? So teksti, ki sem jih pisala in so bili že objavljeni, vredni te vsote, da jih izbrskajo iz mašine, ki se stara hitreje kot jaz? (Jah, kvalitetna kozmetika pa to …)

Glede na to, da sem ravno ta vikend pospravila cel kup starih revij, je verjetno še manj smiselno ohranjati samo tekstke. Danes je očitno smrtni greh, če človek nima backupa. Čeprav sem v življenju obsedena s tem, da moram imeti backup in v (skoraj) vsaki situaciji že vem, kaj bom, če se bo zgodilo tako ali drugače. Pri računalniku pa se vse konča.

Najbolj bizarno je, da je moj brat pravi računalniški strokovnjak. Zato je mami seveda še posebej nerodno, kadar mora v službi spraševati za nasvet v zvezi z domačim računalnikom kolege. Ampak hudi računalničarji so menda zelo zasedeni in se ne ukvarjajo z malenkostmi, kakršne so nastavitev interneta ali iskanje podatkov. Vsaj moj brat pravi tako. On pač obvlada.

Jaz pa se lahko pohvalim samo s tem, da še kar hitro tipkam. In zato delam kup napak. (To vem tudi brez komentarjev na blogu, ampak me ne izuči.) Pravijo, da se ti pol oprosti, če priznaš napako, ampak moje izkušnje z računalničarji dokazujejo nasprotno. Ko sem namreč pred leti v službi dobila prvi prenosnik, sem bila seveda dolgo vsa navdušena, čeprav si ga kakšno leto sploh nisem upala prestaviti, ker so se mi zdeli kabli okrog njega preveč zapleteni.

Ampak največja težava je nastopila naslednji dan, ko sem bila zaradi intenzivnega tipkanja hudo žejna — ker je izjemno pomembno, ne, da čez dan pijemo čim več vode —, tako da sem imela zraven mali kozarček, ki se je po nesreči v nerodnem trenutku malo prevrnil. Čisto malo, res! Ampak očitno dovolj, da se je za trenutek malo pobliskalo in če se prav spomnim tudi malce zasmrdelo.

Še danes me je groza, če pomislim na faco, ki jo je naredil računalniški mojster, ko sem ga obvestila, da en dan star računalnik ne dela več! Da je pač crknil. Točno vem, da bi ga precej manj prizadelo, če bi mu nekdo javil, da sem crknila jaz. Zdelo se mi je, da bi za to najraje poskrbel kar sam. Računalniški mojstri so pač bolj navezani na računalnike kot na ljudi, to vem tudi zaradi dolgoletnih izkušenj z bratom, ki še svoji ženi le izjemoma dovoli, da uporablja njegovega ljubljenčka.

Tako sem zdaj prisiljena uporabljati tisto staro mašino, ki mi jo je prav poceni prodal ljubljeni bratec in ki sem jo selila že v Beograd in potem nazaj. In ko sem ugotavljala, kaj se sploh dogaja na tem računalniku, sem odkrila fotografije z nekega mojega rojstnega dneva pred nekaj leti. Sicer še nisem povsem obupala, ampak očitno se bom v najslabšem primeru pač morala zadovoljiti s tem, da bodo ene spomine nadomestili drugi.

Mnogi trdijo, da na estradi ni pravih prijateljstev. Da je to pač zaradi ‘narave dela’ nemogoče. Da pravi zvezdnik, ki hoče biti najboljši, pač ne more imeti iskreno prijateljskega odnosa z nekom, ki mu je – vsaj v neki meri – konkurenčen. Ampak kljub vsemu je tudi pri naših zvezdnikih mogoče opaziti, da so si nekateri med seboj bolj naklonjeni kot drugi. Izjeme potrjujejo, da so med njimi tudi nekatera iskrena prijateljstva. In eno najbolj iskrenih in dolgoletnih je vsekakor med Jonasom Žnidaršičem in Robertom Pešutom Magnificom. (Continued)

Včeraj je bila premiera tretjega dela filma Mi nismo angeli. Samo dober teden po svetovni premieii (v Beogradu, kajpak) je v Ljubljano prišla ekipa filma, v Koloseju pa se je smejala še hrvaška zasedba NMK z Đurom na čelu, pa še nekaj domačih znanih obrazov.

Zabava je bila seveda dolgočasna. Čeprav je Seka Aleksić, ki se tokrat predstavlja v vlogi, ki bi jo prvotno morala odigrati Severina, sicer pa ena od najbolj popularnih srbskih turbo pevk, na trenutke nekaj poskakovala, je bila atmosfera pač zadržana, tako da si je ekipa lahko odpočila po divjih nočeh, ki so jih imeli po premierah v drugih večjih mestih nekdanje Juge. Danes pa je distributer ekipo in novinarje povabil na kosilo. K Jovotu, seveda!

Vedno se sprašujem, zakaj vedno, kadar pride v Ljubljano kak Balkanec, gostitelji poskrbijo za topel obrok v eni od srbskih gostilen. V Beogradu sem živela dve elti in pol in čeprav se tam lahko dobro je tudi italijansko ali japonsko hrano, sem seveda najbolj pogosto okušala klasiko iz roštilja. In verjemite, da jo tam pripravijo res dobro, tako da ni potrebe, da bi še pri nas okušali srbske specialitete.

V zadnjem mesecu sem bnila na Kreti in v Parizu in nikjer mi ni padlo na pamet, da bi iskala jedi,  ki so podobne tistemu, s čimer mi kdaj postreže moja mama. Prav nasprotno! Zdi se mi, da je najbolj prav, da v tujini poskusimo tisto, česar doma ne moremo najti.

Med hranjenjem sva klepetala z angelčkom Urošom, enem od glavbnih igralcev tega filma. Povedal mi je, da so včeraj po prihodu prišli do štanta, kjer so slovenski nacionalisti v predvolilni akciji pekli palačinke. Idealno, so menda pomislili, in jih povprašali, kje je kakšna gostilna s pravo slovensko hrano. Ker tudi oni svoje raje jedo doma.

Zadnji dan filmskega festivala v Sarajevu sva z Milekovo v zadnjem trenutku prihiteli na hotelski zajtrk. V zajtrkovalnici hotela Bosnia, ki mi je všeč predvsem zaradi izvrstne lokacije in prijaznega osebja, manj pa zaradi tapisonov, ki bi jih po štiridesetih letih lahko že zamenjali, je sedelo kar nekaj gostov, filmarjev, igralcev, producentov.

K nama je pristopil režiser hrvaškega filma Volim te Dalibor Matanić, nama zaželel dobro jutro in na mizo k rogljičku in kavi položil promocijski kondom. Srčkan, okrogel, kot vsi kondomi – z napisom “Volim te”, “I Love You”, skratka – sporočilo je bilo ljubko in zabavno. Z Vesno sva se nasmehnili, zahvalili, potem pa mirno zajtrkovali dalje.

Kasneje, ko sva se na festivalskem avtobusu drenjali na poti do slavnostnega kosila, je Vesna nekaj iskala po žepih in med drugim povlekla ven tisti kondom. Francoski fotograf, ki je stal ob nama, jo je začudeno pogledal. Ga hočete? Jaz ga najbrž ne bom rabila, je šaljivo pripomnila. Medtem pa se je fotograf že zvijal v mešanici svete zadrege in pohote. Tudi ko sva mu razložili, da gre za promocijski material za film najinega kolega, se ni dal. Na čelu mu je pisalo, da že razmišlja, kje za vraga bi lahko kondom uporabil. Še dobro, da smo bili v polnem avtobusu …

Kar pa seveda ne pomeni, da ni Francoz še cel dan vse tja do dveh zjutraj, ko je Vesna popihala v hotel, iskal vsako priložnost, da bi ji z osladnim nasmeškom namigoval na to, kaj hrani v žepu. Nauk zgodbe je jasen. Kljub vsej emancipaciji še vedno obstajajo stvari, ki se spodobijo za moške, ne pa za ženske. Kako je vendar mogoče, da nobena od naju, ko sva dobili kondom, niti pomislila ni na to, da je režiser, ki nama ga je dal na mizo ob zajtrku, s tem hotel povedati kaj več od tega, naj vendar opaziva njegov film. Ko pa ženska po naključju moškemu pomaha s to malenkostjo in pri tem še razloži, da ga ima s seboj zato, ker je to pač promocijsko darilo, tip cel dan hodi naokrog kot pes na sveži sledi in razmišlja o nespodobnem povabilu. Prosim?

Zadnjič mi je kolega rekel, da gre tako kot jaz na Kreto in da tam vse obvlada, jaz pa sem šla prvič. Seveda sem takoj z navdušenjem predlagala, naj mi vendar kaj razkaže. In ko se je pohvalil, da spi v ljubkih apartmajih, ki so gotovo boljši od hotela, v katerega so nastanili mene, sem dodala, da je to super, ker če mi ne bo všeč v hotelu, se bom morda res preselila na njegovo lokacijo. Že pred odhodom na Kreto sem bila začudena nad njegovo pretirano pozornostjo, na Kreti pa sem končno ugotovila, da so moje besede imele še povsem drug pomen od tistega, kar sem sama hotela sporočiti.

Spet sem v dobri formi. Po štirih dneh celodnevnih pohodov po Parizu so mi skoraj odpadle noge, ampak se je izplačalo. Ne samo zaradi zgodovinskih spomenikov, izvrstne ponudbe v prodajalnah, ostrig, pač pa tudi zaradi tedna mode, ki se mu v strogem centru itak ni bilo mogoče izogniti.

(Continued)

Pravijo, da so največje zvezde najbolj preproste. Goran Bregović je zagotovo eden od takšnih. Medtem, ko je pripravljal solato z lososom, sva klepetala o vsem mogočem.
(Continued)

Prvih nekaj let sem bila strašno obremenjena, ker me kolegi glasbeni novinarji niso jemali resno. Potem sem ugotovila, da je to moja prednost. Zaradi dela na televiziji se je vsakemu, ki ima pet minut, zdelo, da me izvrstno pozna, tako da sem se raznih komentarjev že davno naveličala. Večinoma se mi s predsodki ne da ukvarjati, ker je pač bolje, da te ljudje podcenjujejo, kot pa precenjujejo. Včasih pa naredim tudi izjemo. Tako sem pred časom šla na večerjo s prijateljem in tipom, ki je menda o meni vedel vse. To nikakor ni bilo pozitivno. Ko me je spoznal, je spremenil mnenje, tako da mi zdaj prijatelj sporoča, da “imam šanse”, če veste, kaj mislim …

(Continued)

Včeraj sem se vrnila s Krete, kjer se še zmeraj zabavajo Kingstoni, Omar, Alya, 6 Pack Čukur in seveda absolventi. Moram priznat, da si na počitnicah nisem prav dosti odpočila, sem se pa zato zabavala, kot že dolgo ne. (Continued)