Imam prijateljico, s katero se tako dobro razumeva, da imava precej podobne želje, pa tudi smisel za humor. Ravno včeraj sva dobre pol ure razpravljali o praških za perilo, kar je sicer za najine dolge debate hudo nenavadno, saj imava običajno bolj zanimive teme, ampak priznati je treba, da so kdaj tudi poglobljene debate o perilu lahko zelo zabavne … No, bolj zanimivo je, da imava obe eno veliko, še neizpolnjeno željo: želiva si na Zavod za zaposlovanje!Tako radi bi namreč enkrat doživeli, da nama ne bi bilo treba razmišljati o tem, kaj vse je treba narediti. Da naju ne bi skrbelo za posel, ker pač posla sploh ne bi imeli! Lani se nama je že zdelo, da je prišel trenutek, ko bova željo tudi uresničili. Pa nič! Obe sva dobili kup novih ponudb in žal še vedno ne veva, kako za vraga se odkloni kakšno delo. Pa čeprav se obe ukvarjava s pisanjem in bi veliko raje kot tekste o tem, kakšno ima kdo rit, kako kdo izgublja kalorije in podobno, pisali o stvareh, ki se dogajajo nama.
Milekova mi večkrat pravi, da bi morala zgodbice, ki so se mi zgodile in so zanesljivo bolj bizarne od vsega, kar sem kdaj napisala, že enkrat spraviti v roman. Saj začela sem res, potem pa pride rok za eno, pa drugo revijo in se mi seveda ne ljubi pisati še stvari, ki ne bodo plačane. Vsaj ne prav kmalu. Če pa bi bila na zavodu …
Nisem tip človeka, ki je rad komu v breme. Zadnjič me je zvilo, ravno ko je bil pri meni lubček. Ker mi je želel ustreči, sem ga seveda takoj poslala domov in sama čakala, da bolečine minejo. Še sama sebi sem tečna, če se ne počutim dobro, zakaj bi potem težila drugim. Enako nisem vajena kakšnih posebnih daril. Prijatelj mi je ravno zadnjič rekel, da sem ena od redkih žensk, ki jemlje s seboj denarnico. Menda — vsaj te, ki jih na kosila vabi on — tega ne počnejo več. Denarnice očitno niso dober modni dodatek.
In tako sem te dni brala o pisateljici, ki so ji na zavodu ponudili službo čistilke. Čeprav sva z mojo frendico resno razmišljali tudi o čiščenju, pa o delu v masažnem salonu in podobno, ker bi se nama kdaj res prileglo kaj manj stresnega, povsem razumem, da nekdo, ki je leta študiral, želi službo, v kateri bo uporabil svoje znanje. Samo tega ne razumem, zakaj tako študirani ljudje ne znajo poiskati službo? Kako nekdo, ki je strašno pameten, intelektualec pa te stvari, ni sposoben sebi najti primernega posla? To mi res ni jasno, čeprav se mi zdi, da gre za drugo težavo.
Pred nekaj meseci sem namreč srečala dekle, s katero sva nekoč skupaj delali. Še pred diplomo iz novinarstva je rekla, da se je v novinarstvu že dokazala, da je to pač že prerasla. Jaz sem bila začudena, ker gledam očeta, ki tik pred penzijo še vedno z užitkom piše in se mu očitno prav nikakor ne zdi, da je novinarstvo prerasel — prav nasprotno: mesto urednika centralne redakcije je zaradi negativne klime raje zamenjal za malo nižje rangirano mesto na drugem časopisu, kjer tudi piše, kar mu je itak v večji užitek kot prelaganje papirjev.
No, tista kolegica je kmalu končala diplomo, potem pa še magisterij, zdaj pa pripravlja doktorat. In tako mi je rekla, da po doktoratu komaj čaka, da gre na Zavod in da vidi, kakšno delo ji bodo našli! Moj bivši pa mi je na primer ves čas najine zveze dajal “nasvete” o tem, kako naj s podrejenimi, čeprav sam ni nikoli imel podrejenih, pa tudi sam še ni bil podrejen. Pri skoraj tridesetih je namreč še vedno študiral in je službene obveznosti obvladal samo teoretično. Delal pa ni, ker mu pač nihče ni hotel zaupati vodstvenega položaja, za katerega je bil prepričan, da ima vse, kar potrebuje. Vsaj teoretično …
No, ko sem bila sama v situaciji, da sem lahko zaposlila primerne kadre, sem imela eno samo pravilo: nobenih avdicij ali razpisov! Ne potrebujem namreč ljudi, ki si niso sposobni sami poiskati službe. Najbolj me je navdušil tisti, ki je prišel do mene brez posredovanja. Vsaj za novinarje je namreč v praksi najbolj pomembno prav to, da so samoiniciativni in da znajo sami pristopiti do človeka, ki ima morda za javnost zanimive informacije. In zato sicer menim, da je Zavod za zaposlovanje čisto dobra ustanova, od katere pa mnogi pričakujejo preveč oziroma jo izkoriščajo. V življenju je pač tako, da se prej ali slej moramo znajti sami.
44 Komentarjev
Bravo! Nice closure!
Če bi bil jaz direktor velike firme, bi tisto doktorko takoj zaposlil, samo da bi se lahko hvallil pred gosti:
- Mi imamo tako izobrazbeno strukturo, da ima celo vratarka doktorat.
Joj, ti pa maš smisel za humor! Upam, da boš res kmalu direktor!
V filmu Lepota po ameriško, glavni junak da odpoved in išče novo službo po kriteriju “iščem službo z najmanjšo možno stopnjo odgovornosti”.
V Sloveniji med lastniki firm že počasi prevladuje mnenje, da ne vzamejo človeka z Zavoda. Ker se je zasedel in je predolgo iz obtoka.
Sicer imaš v marsičem prav, ampak nekateri ljudje pa res ne najdejo službe. Bodisi res niso sposobni (kljub izobrazbi na papirju, kar je samo še en dokaz več, da papir pomeni samo šibko osnovo), bodisi živijo v kakšni zabačeni Vinici (in se jim je spet težko preselit), bodisi so končali FDV ali kakšen podoben bedast fax.
Mogoče res slabi izgovori, ampak niso vsi tako sposobni, ali pa nekateri niso že med študijem lezli v rit vsem po vrsti (spet po svoje njihova krivda).
Vedno je bilo obdobje ko se najde delo.Pred prvo sv.vojno mi je oče pripovedoval da je kidal sneg po Rožni dolini med študijem, prav tako je moja mama likala in šivala za nekega obrtnika med študijem, jaz sem vedno delala od 7. razreda do konca študija.Moji otroci tudi priložnostno delajo od srednje šole in med študijem.Mi smo rodbina, ki ima rada denar ga spoštujemo in plemenitimo z delom.Nihče v naši rodbini še ni bil brezposeln.Izkalci zaposlitve da, na Zavodu nihče, ker je to ustanova, kjer stagniraš.
Človek je tisti, ki mora poiskat delo, pa četudi se mora preselit, spremenit želje ali poklic.Delo se vedno najde, če nisi domišljav.
In če si iznajdljiv!!!
Nekateri niso. So pa nerodni. Na vseh razgovorih pogorijo, ker ne znajo.
chef- in to naj bo opravičilo ! ali “izgovor ne znajo” ! Jaz pa pravim vse se je treba naučit, vse se da, če imaš željo, voljo in interes.
Saj ne govorim o izgovorih. Tudi tistim na zavodu ne dajo službe kar tako. Mora lih tko pisat prošnje in hodit na razgovore, pa nič ne dobi, ker je vedno nekdo boljši.
Jasno pa je, da je Zavod najslabša možna opcija!!!
S polno ritjo je lahko sr*&%.
Če bi kdaj občutila, koliko večja je skrb, ker jutri nimaš dela, od tiste, ko ga imaš preveč, tega zagotovo ne bi napisala. Zavod za zaposlovanje bi naj bil v prvi vrsti namenjen tistim, ki si težko zmorejo poiskati službo, ne zaradi lenobe ali premajhne motivacije, ampak enostavno zaradi tega, ker sposobnosti, izobrazba, denar in socialna mreža pač niso enakomerno razdeljeni med vse ljudi. Hkrati pa naj bi bil s tem, da so za zaposlitve v javnem sektorju potrebni javni razpisi, obvezno objavljeni tudi na Zavodu, preventiva proti nepotizmu in klientelizmu. Le da se trenutno zdi, da imajo od Zavoda največ koristi tisti, ki so tam v službi…
Jasno, da vsak pozna kak tak primerek, kot je tvoja znanka, ampak posploševati na podlagi enega takega primera je bedasto in populistično. Tvoje mnenje, da se mora pač vsak znajti sam, pa zelo moderno. Sami naj se znajdejo tudi (delovni) invalidi, psihiatrični bolniki, starši samohranilci, ljudje z motnjo v duševnem razvoju, ljudje z osnovnošolsko ali nižjo poklicno izobrazbo, tisti z znižanimi sposobnostmi, kronično bolni…
Solidarnost je iz mode, živel individualizem! Dokler te samo zvije in imaš koga poslati stran, je to seveda v redu. Se ti pa zna v življenju primeriti tudi kaj hujšega.
Majakrizaj. Poskusi gledati statistično.
Na voljo je recimo 10.000 delovnih mest, iskalcev zaposlitve pa je 40.000. Samo četrtina najiznajdljivejših bo dobila zaposlitev.
ne razumem smisel doktorata, imajo v roki papir zelijo dobiti sluzbo ko pa pridejo delat pa ne znajo neki nardit, pricakujejo pa placo 300 tisocakov in vec.
huh.
d best!
nič ne bom govoril, ampak sam sem popolnoma brez izkušenj našel odlično službo. Brez zavoda. Brez diplome.
so ljudje, ki jim zavod lahko pomaga, so pa tudi ljudje, ki jih zavod razvaja…
sonja, ne pretiravaj. - pa čeprav je res, da tudi sam nisem bil nikoli na zavodu - //lahko pa se zgodi//
V določenih stvareh se strinjam s tabo, a zavedati se moraš, da stanje, ki ga imate v LJ ne odraža stanja v celi državi. V našem koncu Slovenije je pač iskalcev službe VELIKO VEČ, kot je delovnih mest. Industrija je šla v maloro in se šele sedaj spet počasi postavlja na noge, zavodov je za peščico, državnih inštitucij ni, še manj raziskovalnih…. Zato se samo z mojega kraja na delo v prestolnico vozi dnevno vsaj 500 ljudi, in to pomeni dnevno 150 km v eno (!!!) stran. Sama razmisli, koliko let lahko zdržiš ta tempo. Vsak dan skoraj 4 ure za volanom, na cestah, ki zahtevajo 100% pozornost, pa še to včasih ni dovolj, potem pa še vsaj 8 ur produktivnega dela?!?! Ja, delamo točno to, kar navajaš v zadnjem stavku: znajdemo se. In zato se mi zdi tvoje pisanje po drugi strani zelo zelo enostransko in skorajda žaljivo za (citiram): študirane ljudi, strašno pametne intelektualce…..
Se povsem in z vsem strinjam z Emo. Ti Sonja pa pojma nimaš! Vidi se ti, da si razvajena že od začetka. Že to, da ti je oči, tako kot ti, novinar, se vidi, kako na ziher si zastavla svoje življenje. Gremo tam, kjer bo najlažje. Gotovo si svoja prva dela dobila v povezavi z njim! Na žalost so nektera znanja manj iskana od drugih, nekatera tudi manj cenjena. Polega tega ne ves niti tega, da ti zavod sam nicesar ne da! (razen ce si izgubil sluzbo). Da ti center za socialno delo, in to en tak drobiž, da si tisti, ki so v stiski, z njim res ne znajo pomagat. In čim kaj zaslužiš, ti nižajo podporo, za nekter precej začaran krog. Glasna si tu v Sloveniji, rad bi te videl v kakem bolj dinamičnem okolju-probaj v ameriki in potem se bomo tebi smejali…muca mamina.
no, še malo sem pregledal tvoj profil: e+, nova, stop, viva… vse, ampak res prav vse, tako daleč stran od dejanskega (stanja) v sloveniji, kot bi poslušal kakšenga Bajuka ali Janšo o ti. velikem slovenskem uspehu.
Ko takole slučajno prebiram, kaj vse pišete…
Me je kar malo strah, vse debate vlečejo na svoje, vsak ma svoj prav, vsi vse znate in veste, v bistvu pa samo nakladate. Resnica je, da če delo hočeš, ga dobiš, kaj vse si pa pripravljen delati in v katerem rangu se vidiš, je pa drugo….
Sam sem bil dolgo v tujini, brez Zavoda za zaposlovanje, brez poznanih, da bi jim lahko v rit lezel, skratka, z nekaj soli v glavi sem se moral znajti, ne glede na to, kaj sem po poklicu!!! Delal sem vse mogoče, vsaka izkušnja mi je prav prišla in sem jo, slabo ali dobro, vzel za poduk! Še nikoli pa nisem bil odvisen od drugih, skratka, kdor hoče, delo najde!!!!
Na žalost je pri nas v Sloveniji vsako delo, ki je drugačno od tega, kar si na papirju, manjvredno in je to vcepljeno v podzavest večine Slovencev, na žalost!
Življenje je pot, ki ji ne moreš gledati pod prste, tako se eni znajdejo, drugi pa ne, tega sem se naučil v tujini in zato bi predlagal vsem, pojdite jo malo povohat, da ne boste na pamet govorili, še bolje pa, gremo delat, da se bomo lepo imeli, saj je za vsakega dela dovolj, le videti ga je treba!!!
Težko, da me bo kdo prepričal v nasprotno, pa lepe praznike še naprej!
Se povsem strinjam - ti komentarji so samo dokaz, da je Slovenija absolutno preveč nestrpna! Ne vidim, da bi v svojem pisanju kjerkoli omenjala, da so vsi isti, da vsi samo molzejo in da so sami lenuhi na ZAvodu! Sploh ne! Ravno nasprotno! Pisala sem, da si tudi SAMA želim na zavod! In dala konkretne primere, ki sem jih pokomentirala, kar ne pomeni, da ne mislim, da je vsak primer drugačen in vsekakor ne sodim vseh po vrsti!
Kar se tiče mene - očetu sem pripeljala kup frendic, sama pa nikoli nisem želela pisati tam, kjer je delal on.Prvič - nisem potrebovala njegove tovrstne pomoči, ker sem sama potrkala na vrata različnih uredništev. Drugič - do mene je bil tako zahteven, da semi ni niti dalo, da bi delala zanj, ker bi ravno zaradi tega, da ne bi bilo očitkov, od mene zahteval precej več. Prav zato večina tistih, ki so dolga leta delali z menoj, sploh ni vedala, da je moj oče v tem poslu, ker pač nisem delal tam.
Sicer pa sem začela delati pri 17 letih. Ena od prvih služb je bila vodja distribucije revije M’zin in Maska, kjer sem brezplačno (ampak se mi je vseeno zelo izplačalo ker sem dobila veliko izkušenj) v nahrbtniku raznašala kupe revij po ljubljanskih knjigarnah, pa tudi razpošiljala po Sloveniji. To je bilo predvsem fizično zelo naporno, tako da bi lahko rekla, da je bil začetek težak, a ne …
pa še nekaj. Brane oziroma Branka (za anonimnim mailom se namreč po mojem občutku skriva zelo nesrečna ženska) - meni očitaš, kaj pišem, ob tem pa so tvoji komentarji precej bolj žaljivi! A ne znaš bolje?
oprosti, ne znam bolje. človek je žaljiv, kadar je jezen. in ne razumem, čemu bi si kdo želel na zavod-kot pravim od zavoda ničesar ne dobiš. lahko le pustiš službo in si free, pa bo isto. če pa ciljaš na socialno podporo ca. 200 eurov, pa bi morala biti tako prekleto skromna, da bi z njimi preživela, da, verjami mi, ne bi bilo v tem NIČ užitka. plačal bi položnice in v glavnem bi ta denar skopnel.
blabla ….. eno polna novinarska rit … piše neumnosti in postavlja človeka na nivo … ko riba ribo žre za vsakdanji kruhek
ja problem je v tem, da se tisti, ki se malo preveč znajdejo hitro končajo nekje, kjer ni možnosti za kariero
Kariera je pomembna.
Dobro počutje tudi.
Dobra plača tudi nekaj šteje.
“Sveto trojstvo” je teško dosegljivo. Tudi samo en pogoj je nedosegljiv.
Vsem iskalcem služb:Sretno novo leto.
Ha, ne vem če bi se ravno strinjal z vsem.
Kot prvo, lahko je sr..ti z polni ri..jo. Če ti očka ali ona in ona teta uredita službico, tako ali drugačno.
Tako, da se mi zdi da so komentarji oz. nasveti ljudi, ki si dejansko niso nikoli sami iskali službe..pravljice za male otročke.
Zavod za zaposlovanje se mi zdi, da je potreben. Vendar ne v takšni obliki kot je sedaj, ker je trenutno namenjen samemu sebi.
Funkcija, ki jo sedaj opravljajo je enaka ničli in predstavlja 100% potrato davkoplačevalskega denarja.
Strinjam pa se tudi, da si mora vsak tudi sam pomagati in iskati službo, kakor je to le mogoče.
Situacija v naši preljubi deželi pa je sledeča:
1. končaš fakulteto, diplomiraš
2. iščeš službo……..iščeš službo
pošiljaš prošnje na tisoče naslovov, z razpisi in brez razpisov
vsi bi radi mlade, polne energije, z izkušnjami in seveda brez družine oz. brez kakršnih koli načrtov za družino.
(PRIMER: prideš na razgovor za službo z končano diplomo, pa ti generalna direktorica enega zelo velikega slovenskega podjetja pravi, če lahko urediš kakšno študentsko napotnico “kakršno koli” ti lahko ponudi delo siicer ne. NE BI KOMENTIRAL)
3. prideš na zavod, kjer naj bi ti vsaj malo pomagali pri iskanju zaposlitve, pa slišiš samo žaljivke..
Vsak si mora pač sam nenako pomagati…
pa lepe praznike še naprej….
“Pisala sem, da si tudi SAMA želim na zavod!”
Pojdi in se prijavi?
Zelo dobro si zapisala. Tabu tema !
Ko mačku stopiš na rep, ta zacvili.
Kdo vam je pa kriv, če nimate bogatega očka in slavne mamice? Kar s trebuhom za kruho, kot že toliko ljudi v naši zgodovini. Evropa vabi !
Pazite, da ne boste že vsi postali trajni invalidi, ki ste na Zavodu!
Taki kot so vozniki črnih BMW na parkirnem mestu rezerv.za inv. Če vodite takšno statistiko o številu položenih inval. nalepk na armaturi, smo slovenčki zagotovo že vsi invalidi.Vas pa obveščam, da mi invalidi pridno delamo in hodimo v službo !Tudi slepi, brez nog….z mnogo manjšimi možnostmi kot vi zdravi.A trudimo se.
Jaz ne bom grajala, ampak bom le napisala svoje izkušnje! Da na zavodu sem in ni mi všeč, ampak sem se mogla prijaviti, ker nisem dobila službe, zavarovanje pa si nekako moraš urediti, al ne! In ko sem končno dobila službo, mi niso hoteli dati redne pogodbe , le podnajemno, če hočem. Pa sem pristala in podpisala, ker sem si mislila, hvala bogu, končno služba. Pa sem 5 mesecev tako delala, nonstop ponoči, brez malice, brez potnih stroškov in na koncu se mi to še v delovno dobo ni štelo, pa še vseskozi sem mogkla biti na zavodu prijavljena. Potem pa so samo po telefonu javili, da me ne rabijo. In sem pač vseskozi na zavodu. Ali pa prideš na razgovor, pa te kar začnejo spraševati, kdaj misliš imeti otroka in te nato ne sprejmejo, ker še ga nimaš,… Moji starši niso premožni in mi ne morejo ničesar primakniti zraven, nobenega denarja, nič. Ko sem začela študirati, naenkrat ni bilo štipendije, ker smo presegli cenzus za 50 sit. Zdaj pa razdeli 50 na 12 mesecev, pa vidiš koliko je to. In sem nekako le dokončala šolanje. A sem še vseeno razočarana, ker bi rada šla še naprej v šolo, pa nimam šans, ker ni denarja. In tako sem na zavodu za zaposlovanje in iščem zaposlitev. Ni mi lahko, ker nisem tisti tip človeka, ki bi poležaval doma. Jaz potrebujem delo, da diham, da živim, a trenutno ni nič. Čakam na odgovore mojih prošenj in upam, da mi bo takoj po novem letu uspelo in bom dobila vsaj kakšno povabilo na razgovor. Ti imaš srečo, če ti ni trebalo biti nikoli na zavodu, ker ni prijetno, ker te obravnavajo, kot da si nekaj slabega,… Ne vem, ni prijetno. Sedaj pišem prošnje in zraven pišem diplomsko nalogo. In vem, da bo bolje, takrat ko dobim službo. Bo bolje.
Včasih sem imela dobro, zelo dobro plačano službo, vendar mi je jemala preveč energije. Odločila sem se jo pustiti, pa nisem šla na zavod. Sem bila deset let svobodna. Pa še dobro sem živela. Poskusi tudi ti tako.
Verjamem, da ni prijetno, še posebej zato, ker ti z vsakim dnem padavolja in samozavest … Ampak to je bilo mišljeno kot mala zgodba iz osebne izkušnje, ki je pač takšna, kot je. Sicer pa: v šoli sem imela socialno štipendijo tudi jaz in brezplačno malico, ker pač nismo bili bogati. V novinarstvu je težko dobiti redno službo, kar pomeni, da imam status, ki si ga plačujem sama - od tega, kar zaslužim honorarno. Honorarci pa ne dobivamo niti plačane bolniške, niti malice, niti dopusta, niti božičnice … Ampak smilit se samemu sebi pač ni rešitev! Zato jaz že vse tele božične praznike pišem, za novoletne pa imam dogovorjene intervjuje v tujini. Luštno, kajne!
ženska nesrečna… kaj ji pade na pamet. Jst sem zdj tko kot brezposeln en teden pa bi že najrajš bil spet zaposlen. No ubijal še nebi za to. Sem pa precej obupan….razen na blogu nisem nobenmu povedu da sem brez joba in to na božič!!!!!
reality check- lahko je dokler maš job javkat “bila bi na zavodu” ko pa pristaneš na parmovi ti pa pride un tekst na misel “kraj kjer se končajo sanje”
Ja, imam sodelavca, ki je izračunal, da v enem letu porabi denar, ki ga je moral prispevati za brezposelne, če izkoristi status brezposelnosti na borzi, za eno leto.
[...Samo tega ne razumem, zakaj tako študirani ljudje ne znajo poiskati službo?...]
Tudi jaz ne razumem, kako to, da nekateri, ki se imajo za dobre novinarje???? ne znajo uporabljati drugega sklona.
Ne pisi o stvareh, ki jih vec kot ocitno ne poznas prav dobro. Si mogoce kdaj pomislila, da cloveka z recimo VII. stopnjo izobrazbe ne bodo sprejeli v sluzbo, kjer zahtevajo V. stopnjo izobrazbe, zato ker dobro vedo, da bo ta clovek sluzbo zamenjal takoj ko jo bo lahko.
Sicer je pa tako, da ocitno veliko pises in malo naredis. Ali ti je tezko pustiti sluzbo in iti na Zavod za zaposlovanje? Naredi to, pa bos videla kako to je.
Je Ema napisala zelo dobro. S polno ritjo je lahko s r a t i.
če si po 5 letih študija nisi sposoben poiskati službe v svoji stroki oziroma svoje stroke povezat z nečem kar ti je bil in ti je bodisi hobi bodisi delo ki si ga že prej fural na napotnico ali zastonj si: NAVADEN ZAFUKANI IDIOT
zato sem jaz takoj za to, da se uvedejo šolnine. znanje mora postati kapital, ki ga moraš po diplomi znat vnovčit. pri nas je pa diplom koliko hočeš, nesposobnega folka z njimi še več, zavod pa poln. kaj ti pomaga dr. če imaš foljk, ki v praksi ne zna odnest koša za smeti.
Fuck off slovenians!
tamala ne dobi sluzbe, ker ima Tamickeno in potem bi bila vec doma kot v sluzbi, zato pac mora biti na zavodu, dela pa tako na crno. Sramota.
Najboljsi kljub PhD ne dobi sluzbe, ker je takoj po diplomi odsel na delo v tujino dobil dosti izkusenj, se vrnil sedaj pa je doma. In ne na Zavodu, pise za otroke. Pa za SLO trg.
Jaz pa tako delam ze od 19. leta in se ob delu sem se solala. IN sedaj imam naziv, delo in dosti delovne dobe, takrat se mi je posrecilo.
Menim, da je pristati na zavodu stvar, ki te v hipu vrze v realnost. Nobenemu ne zelim tega.
Tipicno razmisljanje nekoga, ki ima prevec vsega in si “kao” zeli na zavod, da ne bi imel odgovornosti in rokov za “oh in sploh fensi” revije, ki so itak znane po samih “vrhunskih” člankih..
Ko boš preživela s 30.000SIT mesečno, ki ti jih da socialna, boš pa upravičeno pisala take stvari.
Kadar se odpravim v tujino, se vedno pozanimam o deželi,njeni zgodovini, ljudeh, običajih, zanimivostih,arhitekturi,prehrani vse me po malem zanima…..tudi nekaj osnovnih stavkov se naučim, ja in takole nekako je vedno izgledala tudi moja strategija za novo službo.
Ni poanta v pošiljanju kartic z lepimi pozdravi ( prošnja ), povej kaj zanimivega, koristnega, novega lahko Ti storiš za podjetje v katero vstopaš !
Tekoči trak res ne potrebuje diplome, ta je že avtomatiziran.
vid se ti da si mlada in imas energijo.
a vedi tudi to, da cisto vsak mora jesti, in tudi bi bilo dobro da ima sluzbo.
Probaj pa se postaviti vsako jutro (prej ko si tam, vecja moznost zaposlitve je) na -5C in upat da se bo kaj naslo za te, brez prihodnosti, brez moznosti. po 25em letu se nudijo sluzbe vse bolj po redko, (vsaj ta dobre.) Saj teoreticno imas prav, vendar je to samo ena od resnicnosti.
Tvoja.
Nekdo drug, z malo drugacnimi pogoji v zivljenju pa tega ne bo nikoli mogel.
In takih je najvec.
Najmanj pa je diplomirancev, ki iz zabave iscejo sluzbo na zavodu. Upam, da tebi ne bo treba.
ps
preberi si ta svoj clanek se enkrat, ko bos malo starejsa. bos vedela kaj je pripravilo bralce do tako razlicnih odgovorov .
pps
citiranje;
(Vsaj za novinarje je namreč v praksi najbolj pomembno prav to, da so samoiniciativni in da znajo sami pristopiti do človeka, ki ima morda za javnost zanimive informacije.) - upam da to ne pomeni na vsak nacin, ker tudi to je na zalost ena od novinarskih odklonov. (tudi preko trupel do senzacionalisticnih novic-c-c-c)
V odgovor Chefu, post #5.
Iz zabačene Vinice sta oče Šterk, jadralec, in sin Šterk, režiser,
in Maja Weiss, režiserka. Tudi sicer so iz zabačene Bele krajine
Jonas Ž., Magnifico, Radko Polič et bros., Jožica Brodarič, Vesna Milek, Violeta Tomič in verjetno še kšn zabačenec:).
Sam sem diplomiral v roku, z odlično oceno in težaško diplomsko nalogo in sedaj že sedmi mesec iščem zaposlitev. Sem ‘prvi na seznamu’ tu in tam in od povsod me bodo poklicali, ‘ko bo kaj’. Seveda nikoli ni. Nato pozabiš na svojo diplomo in se prijavljaš na vsa delovna mesta za katera se ti zdi, da si jih še sposoben opravljati in ti nato povedo, da si prekvalificiran. Slišiš tudi skrajne žalitve, posmeh… celo na zavodu. Sicer imaš delovne izkušnje in celo nekaj delovne dobe, ker si sredi študija ostal brez staršev in si moral delati, da si sploh lahko prišel do diplome, a to ni pomembno. Nimaš nobenih ‘vez’, le svoje sposobnosti. Žal med njimi očitno ni tiste, ki jo imajo mojstri samopromocije… in tudi družboslovje ni idealno področje. A delam in upam, da se bo trud obrestoval. Dum spiro…
Sonja, prijavi se na zavod. Je res kul… in hladno.
sploh ne bom komentiral podcenjujočega/pokroviteljskega/inNevemšekakega vpisa “Na zavod”..ponavadi so samo neumni.
Tole leti na urednika blogov, Marka Crnkoviča: zakaj se nahaja blog Sonje Javornik med izbranimi blogi siola? Ali res želite takšen nivo blogov na siolu?
Andrej na sreco nisem bila v tvoji kozi ampak s teboj sem.
In zelim ti sreco v zivljenju in toplino v srcu.
In, da bi nasel sluzbo, ki jo zelis.
Ker taki kot si ti so vzgled vsem ostalim.
takih kot andrej nas je precej. tud na zavodu. in drugod. z malo širšim obsegom znanja in delovnih izkušenj, kot je le novinarsko, pa kljub temu z novinarskimi izkušnjami in v tekstovno bolj dodelanih in zahtevnih objavah, kot jih producira Sonja v raznih rumenih revijah. ampak ko prideš s takimi referencami nekam, kjer bi špač delal za keš, jim to nič ne pomeni.žal.rumeno ostane rumeno.
“No, ko sem bila sama v situaciji, da sem lahko zaposlila primerne kadre, sem imela eno samo pravilo: nobenih avdicij ali razpisov! Ne potrebujem namreč ljudi, ki si niso sposobni sami poiskati službe. Najbolj me je navdušil tisti, ki je prišel do mene brez posredovanja.”
A ni ravno point razpisov, da dobiš službo brez posredovanja?????
še prehitr se ti lahko izpolni želja….
One Trackback/Pingback
[...] http://redsonja.blog.siol.net/2006/12/25/na-zavod/ [...]
Pusti komentar