Red Sonja

Ravno sem se vrnila iz Orta bara, kjer je bil koncert Res Nullius, ki sem ga sicer zamudila, saj sem si ogledala nastop Saše Lendero v mariborski dvorani Tabor. Predvsem me je prijetno presenetilo, da sem na obeh koncertih (oz. po enem) opazila kar nekaj glasbenih kolegov. Glede na to, da je večina naših glasbenikov čisto preveč samozadostnih, mi je namreč zelo všeč, da so še vedno tudi takšni, ki si radi ogledajo, kaj svojim poslušalcem ponujajo kolegi. To je seveda predvsem lahko koristno, saj se lahko učijo tako na napakah kot na tistem, kar kolegi delajo dobro, po drugi strani pa je seveda to tudi velika vzpodbuda nastopajočim. Saški je prva ob koncu nastopa na oder prinesla šopek Rebeka Dremelj, v Ortu pa so bili tako Siddhartovci, Buco in Grega Skočir, ki so tudi sicer tam zelo pogosti gosti.

Glede na to, da sem RN zamudila, lahko napišem samo, da je Saša polno dvorano Tabor zabavala dve uri in pol, pri čemer je imela tudi nekaj pomoči s strani gostov. Glede na to, da je še tri dni nazaj ležala v postelji s temperaturo, je bil njen nastop res zelo profi, samo upam, da zaradi zelo odprtih oblekic ne bo spet pristala v bolniški postelji. Za razliko od kolegov, ki delajo ‘velike turneje’ kar na play back, je pohvalno, da je Saša imela bend, sprevod z baklami, … največji dosežek pa je seveda to, da ji je res uspelo razprodati to veliko dvorano, kar je za slovenske glasbenike velik podvig. Ker pogosto nastopa tudi na treh koncih v istem dnevu, je pač težko zbrati toliko ljudi, ki se pripelje do dvorane, če pa si jo lahko ogleda v svoji vasi. Takšni koncerti so sicer za naše glasbenike bolj prestižnega pomena kot karkoli drugega, saj je Saša povedala, da bi bila v minusu že, če bi ji do razprodane manjkalo le 300 kart- torej bi imela ’samo’ nekaj manj kot 4.000 ljudi! Stroški so pač veliki, zato je jasno, da večina raje nastopa na matrice v malih lokalih, ki se hitro napolnijo in je glavni vir dobička prodaja pijače.

Danes sem na kosilo peljala sestrično in njeni “ta mali”, ki sicer sploh nista več tako mali, ampak kaj naj … Ugotovile smo, da so očitno mnogi pomislili, da je danes izvrsten dan za hranjenje zunaj, saj smo pokukale v kar nekaj gostiln, preden smo dobile prostor. Izvedela sem kup zanimivosti, med drugim tudi to, da ta mlajši v šoli ne pomagajo pri pisnih testih, čeprav so dobili navodila od strokovnjakov, da ima težave pri pisanju, in čeprav je iz ocen jasno, da ustno lahko pokaže precejšnje znanje, pisno pa ji pač zaradi določenih razlogov ne gre.

Pogovarjale pa smo se tudi o spanju. Sestrična je bila včeraj na zabavi, vendar se je prvič zbudila že po nekaj urah. Bioritem ima pač prilagojen budilki, ki jo zbudi že okrog petih. Za moje pojme seveda nepredstavljivo. Vedno sem bila bolj pozne sorte in še vedno se spomnim, kakšne težave sem imela z bratom v času, ko sva imela pograd. V nekem trenutku se nama je pač zdelo, da je to super, jaz sem uživala na višavah in vse, ampak kaj, ko najina bioritma nista bila usklajena. Ko je njemu začela igrat lojtrca domačih, se mi je kar mešalo. Pa ne samo zaradi izbora glasbe … Je pa res, da sva prav zaradi nasprotnih bioritmov lahko delila avto. Prvi avto sva si namreč delila tako, da ga je on imel na uporabo od 6. ure zjutraj do 18., jaz pa sem delala nočne. Časovno je bila uskladitev super, zapletlo pa se je, ker je bratec izjemno šparovne sorte in je varčeval tudi pri bencinu. Seveda sem potem morala tudi jaz paziti, da sem pripeljala čimbolj prazen tank, ker pa sem precej ziheraška, sem večinoma kar jaz financirala gorivo, ker pač nisem imela prevelikega zaupanja v lučko.

Po neki čudni logiki veliko ljudi misli, da tisti, ki pozno vstajamo, nismo prav nič delavni. Zakaj je tako, mi sploh ni jasno, saj moj delovnik traja običajno itak do jutranjih ur. Večrat se je tako zgodilo, da so mi priporočali bolj zgodnje vstajanje. Glede na to, da kar pet mesecev nisem šla k specialistu stomatologu, ker je prvi pregled vsak dan med 8. in 9. uro zjutraj, je jasno, da imam s tem res velik problem. Oziroma potrebujem res dober razlog. Ko je stomatolog povedal, da sem s svojim odlašanjem naredila celo štalo in da moram zdaj še po dodatne izvide, sem vsa presrana že naslednji dan spet vstala s kurami. Je pa res, da me vstajanje brez razloga ne naredi okolju prijazne — ravno nasprotno. In ko so pred leti moji sodelavci to ugotovili, so me večinoma tudi pustili pri miru. Eni pač delajo od 6. ure zjutraj, drugi pa pač kasneje, vendar zato tudi delamo pozno. Glede na to, da se ukvarjam z estradnimi dogodki, ki potekajo zvečer in ponoči, je zame najbolj pomembno, da sem takrat dovolj pri močeh, da se lahko še vedno skoncentriram za pogovor ali karkoli pač.

“Največji privilegij v mojem življenju je, da me ne zbuja budilka,” mi je pred časom rekla Lepa Brena. Kako zelo se strinjam!

Danes je bil čuden dan. Povsem vsakdanje stvari so dobile nenavadne zaplete. Začelo se je s tem, da sem ponoči napisala SMS sestrični, ki je — nič hudega hoteč — povedala v nekem pogovoru preveč. Škoda je bila sicer storjena, ampak zdelo se mi je, da mora vedeti, da je bila premalo pazljiva.

Ker najina bioritma nista kompatibilna, je ona sporočilo dobila, ko sem jaz še sladko spala, in mi seveda takoj poslala svoj odgovor. Do takrat, ko sem jo le poklicala, je bila že živčna razvalina. Prepričana, da ne bom več v življenju hotela govoriti z njo, je takoj sprejela svoj del krivde in si pri tem namislila še najbolj mogoče črne scenarije. Telefon mi je dvignila njena sodelavka, ki je povedala, da ona niti pod razno ni v stanju za komunikacijo. Ampak na srečo je skozi solze vendar sprejela moj klic, potem pa sva bili zelo hitro zmenjeni in obe zadovoljni z razpletom.

Moram priznati, da mi je všeč, če ljudje priznajo napako, da pa zaradi kakšne besede preveč že pričakujejo konec sveta, je seveda pretirano. Ampak po tem pogovoru sem se spomnila nase in na to, kolikokrat sem že jaz naredila iz muhe slona. Če se samo spomnim vseh tistih nesreč v moji glavi, ko se mi tip ni javil niti pol ure po dogovorjenem času.

Včasih se mi je zdelo, da je pametno, da pričakujem najhujše, saj sem potem lahko samo prijetno presenečena. Zdaj pa se mi zdi, da je boljša bolj flegmatična politika. Zakaj bi se sploh obremenjevali, če ni potrebno?

Moj prijatelj je pred časom padel skupaj. Čeprav so ga odpeljali na urgenco in čez noč zadržali v bolnici, ga to ni ustavilo, da ne bi že naslednji dan opravljal svojih delovnih obveznosti. Ker se mu je očitno zdelo, da bi brez njegove prisotnosti cela firma propadla. No, meni se zdi, da je za vsakega šefa najbolj bistveno, da nima nepogrešljivega člena, je pa res, da zaradi varčevalnih ukrepov vsi vedno bolj stiskajo in je to vedno težje. No, prijatelj je po tistem še dvakrat moral na urgenco, jaz pa sem mu že po drugem obisku povedala, da mi seveda zanj ni vseeno in da lahko vedno računa na mojo pomoč, da pa ne bom med tistimi, ki bi jokali za njim, saj mu očitno lastno zdravje sploh ni mar. In res. KO so ga odpeljali tretjič, nisem več nestrpno čakala novih informacij, čeprav sem bila seveda vesela, ko so mu končno postavili diagnozo in dali zdravila, ki jih zdaj pridno jemlje.

Zadnjič sem šla jahat. Imela sem kar dolgo pavzo, ker so na ranču Kaja in Grom imeli smrtni primer. Denis se je na paši očitno poškodoval. Ko so konje spuščali v hlev, je ostal na travniku in so ga komaj zvlekli do štale, kjer ga je lahko pregledal veterinar, ki je lahko samo še pripravil milostno injekcijo. Zanimivo je, da se konji zaradi tega niso nič razburjali — ravno nasprotno. Denisa so najprej pustili na pašniku, ko pa se je revež komaj privlekel gor, so ga praktično napadli, češ, kaj bo invalid v njihovi čredi. V naravi je pač tako, da lahko šibki člen uniči celo čredo, zato si tega ne morejo privoščiti. (Naravna) smrt je pač za živali nekaj povsem normalnega in si zaradi tega ne delajo skrbi. Po drugi strani pa so neverjetno čuteči in skrbni. Ne bom pozabila zgodbe, kako je konj, ki ima obsesijo, da mora biti vedno drugi v vrsti, zapustil kolege, ki so vodili ljudi po terenu, in peljal gospodarico v štalo. Po porodu je šla namreč prvič na teren, vendar je kmalu ugotovila, da odločitev ni bila pametna. Na terenu jo je namreč začelo tako boleti, da ni mogla konja več usmerjati. Ker jo je konj dobro poznal, je takoj začutil, da ima jahačica, ki je sicer poznala vse trike, težave. In čeprav se konji na terenu držijo vrste, jo je s pravo nežnostjo odnesel naravnost domov. Razumela sta se brez besed …

Pravijo, da bo celo leto takšno, kot je bilo za novo leto — zato je seveda nujno, da se dobro zabavamo. Ampak jaz ne poznam nikogar, ki bi se potem zabaval 365 dni v letu. Kar mene zadeva, pa sem zdaj v skrbeh. Bom namreč celo leto tako dobro jedla kot na silvestrovo, ko sva s sestrično najprej našli res hudo gostilnico, potem pa je še frendica naredila takšno večerjo, da bi si vse prste oblizala, če ne bi bila tako sita že od prej, pa sem poskusila samo malo od vsega …

Sploh je bil zadnji dan lanskega leta pri meni v znamenju prijateljstev. Obiskala sem namreč par frendic, ki jih žal ne vidim prav pogosto, tako da ne bi imela nič proti, če bi se v tem letu videvale večkrat … No, bilo pa je tudi nekaj čudnih biserov. Bo tako na leto 2007 vplivalo, da nas je po Beogradu — brez očitkov prosim, tja sem šla delovno, kaj čem, sem pač večkrat v BG kot drugje, čeprav se čez dva dni odpravljam v tople kraje, kjer bi bila raje večkrat, pa žal ne gre … — vozil nori taksist, ki mi je bil sicer zelo simpatičen, saj sem divjih voženj že vajena, moja sestrična, ki je bila v tem mestu prvič po dvajsetih letih, pa se je po vožnji komaj sestavila, da o veselju, ker vendarle ni bruhala, sploh ne govorimo … Bo torej njej celo leto slabo? Upam, da ne …

Kakorkoli, vsem želim predvsem veliko optimizma, dobre volje. Ker življenje bo takšno, kot ga boste videli sami. Nekdo opazi samo težave, drugi vidi tudi zvezde in luno. Ko berem komentarje, me je kar groza. Imam namreč občutek, da večina dobesedno išče negativno. Zato seveda ni čudno, da je na svetu toliko zamorjencev. Škoda. V prihodnje vsekakor vsem priporočam bolj pozitiven pristop, saj se z lepo besedo običajno naredi več kot z zmerjanjem. Skratka, vse naj!