Red Sonja

Včeraj sem šla na predstavitev novega Nissana QashQaija. Avto je seveda luškan, meni je sploh všeč to, da sediš malo višje, sicer pa moram priznati, da me itak najbolj zanima barva in vidljivost v tistem ogledalu, kjer si ponavadi popravljam šminko. Ko smo klepetale s PR-ovko, je omenila, da je predstavitev za moške novinarje itak bila že par dni prej, ker menda nima smisla take predstavitve delati skupaj, saj oni želijo precej več podatkov kot pač ženske novinarke.

Prvi avto sva kupovala z bratom. pravzaprav sem bila jaz itak doma, ko sta z očetom šla na sejem in pripeljala tisto viso, ki je imela radio, kar je bilo v tistem trenutku zame itak edino pomembno. Z bratom sva imela izvrsten dogovor o deljeni uporabi avtomobila: on ga je imel na voljo od 6 ure zjutraj do 18, jaz pa sem vozila nočno izmeno. Vse bi bilo izvrstno, če se seveda ne bi neprestano prepirala zaradi tega, kdo je porabil več bencina in sva se nakoncu vozila skoraj na hlape, s tem da sem jaz, kot manj riziku naklonjena  oseba, skoraj edina tankala. Bratu je bilo očitno vseeno, če bi ostal na cesti …

Drugi avto sem kupila, ko so mi ponudili, naj vzamem tistega, ki ga je pokojni brat moje ‘mačehe’ zapustil mojemu bratcu. Cena je bila ugodna, vzdrževan je bil seveda izvrstno, drugo pame itak ni posebej zanimalo. Še radio s cd-jem sem imela namen nabaviti in - glede na to, da je bil avto res samo moj - investirati v hude zvočnike. Kar se tiče avdio dela mi je bilo vse jasno, bolj pa sem bila izgubljena, ko so mi povedali, da gre za ZX. Kakšen je to avto, se mi sploh ni sanjalo, sem pa bila zadovoljna, da je tudi to citroen, ker se mi je tako zdel nekako bolj domač. Čudna logika, ampak tako je - še danes vozim citroena …

tako sem nekaj dni po cesti iskala jekleno ritko, na kateri bi bil napis ZX. In še preden sem dobila vozilo v trajno last, me je zbudila nočna mora. Še danes se spomnim, ko bi bilo včeraj: polnih rok tavam po parkirišču in iščem svoj avto. Bel, kot jih je itak največ (vsaj takrat se je res tako zdelo). Srednje velik, kot je itak skoraj vsak. Neke povprečne oblike, kot so pač večinoma avtomobili … In ga ne najdem! Ko sem se prepotena zbudila, sem se domislila: takoj mu bom na zadnjico nalimala nalepko in od takrat sem na parkirišču iskala Mesa Boogie.

Na ta moj ZX sem bila neizmerno navezana, čeprav se je med stalnimi vožnjami do Beograda in po tamkajšnjih luknjah pošteno namučil. da ne omenjam tega, kaj je z njim naredil moj bivši. Ampak jaz se pač navezžem - na stvari očitno precej bolj kot na tipe … Potem pa sem dobila v uporabo povsem nov in hudo opremljen avto. Tako opremljen, da mi tretji dan sploh ni bilo jasno, zakaj za vraga ne morem odkleniti vrat na sovoznikovi strani, nakar sem ugotovila, da ima vendar centralno zaklepanje! Navdušilo me je še par drugih stvari, ki so v času, ko sem jaz zagotavljala, da boljšega vozila od mojega zx-ka ni, postale že standardne. Na primer to, da se luči prižigajo in ugašajo same! Ko sem pomislila, koliko manj dela s praznim akumolatorjem to predstavlja, sem bila seveda v šoku … Da o navdušenju, ko se je pri malem ogledalcu prižgala lučka, da sem si laže popravila šminko, sploh ne govorim.

Ko sem vrnila avto, nisem mogla več na stara pota. S težkim srcem sem ZX še kar naprej prepustila takrat že bivšemu, sama pa sem se odpravila testirat. Prepričevali so me, da je idealna zame - za samsko, uspešno žensko, namreč! - športna mazda. Ampak nisem popustila.

Odločila sem se za mali, dobri, zanesljivi C3, ki ima na strani še vedno napis Živeti je lepo, ker je bil to testni avto, meni pa je všeč, ker ga zato takoj ločim od kolegov na parkirišču. In v dveh letih sva se seveda že zelo navezala, zato tudi pri novem nissanu nisem imela posebnih skomin. Čeprav …

Kot sem obljubila, sem zbrala nekaj fotkic, da se vidi, kaj dogaja tam, v “obljubljeni” deželi, kjer ti najprej vzamejo prstne odtise na carini, da se počutiš kot en cepec. Kar je seveda ravno prav, glede na to, kako na primer na vhodu v Disneyworld razlagajo, da je vstopnica za to, da se z njo vstopi … Evo, semle jo je treba dat, da boste za drugič vedeli:

No, ko sem pa bila enkrat notri v Disneyworldu in sem - po res natančnih navodilih, ki bi jh še moj dveletni nečak, ki sploh ne govori angleško, lahko razumel, sem se slikala še z racama:

Moram priznat, da so me takoj opozorili, da na slikanje čaka vsaj tako dolga vrsta, kot je običajno v Koloseju. Ampak ker se Američani malo manj grebejo kot Ljubljančani in ker so stali tako diskretno malo stran, da so se tisti, ki so se že načakali, lahko v miru slikali, jih res prej nisem opazila …

No, ker sem bila v Miamiju ravno v času Superbowla, sem šla seveda prečekirat, ali mi bodo dali akreditacije.

Takoj mi je bilo jasno, da gre za res veliko prireditev. Prišla sem ravno, ko je bila neka tiskovka. Neke črnce sem celo slikala, ker so jih pač tudi vsi drugi,ampak kljub temu, da sem popokala kataloge igralcev, mi ni uspelo ugotoviti kdo so. Če se kdo spozna na ta šport, naj javi, pa bom pokazala fotke …

Sem pa na ladji govorila z nekaterimi, ki so tudi šli v Miami prav zaradi Superbowla. BNo, jaz sem se raje pospravila od tam, ker je bilo res pasje drago. Hotel, v katerem sem prvo noč spala za 130 dolarjev, se je že naslednji dan - čeprav še ni bilo tekem - podražil na 570 dolarjev! Evo ga:

Se je pa v Miamiju ta čas dogajalo res kup zanimivih stvari. Zaradi časovne razlike sem bila tiste prve večere sicer preveč adijo, da bi se mi dalo po zabavah, pa čeprav je tip od Superbowla spedenal neke akreditacije. Sem si pa zato precej bolj natančno ogledala trgovine in izložbe. Tale, Armanijeva, je bila sploh nekaj posebnega, saj so imeli za steklom žive modele in DJ-ja. Dekleta bodo gotovo vesela, ker je - sicer res zelo ljubka manekenka - imela nekaj celulita … Saj sem napisala, da sem si res natančno ogledala, a ne!

Miami sicer ni nič posebnega, razen seveda Miami Beacha in otočkov, na katerih živijo zvezdniki.Evo mene pred hišo Rickyja Martina. Njega žal ni bilo tam …

Prvi dan sva si s prijateljem omislila lepo kosilo na obali Miami Beacha. Ljubka restavracija je že pred ogrqajo na krožnikih predstavljala svoje specialitete, na obali pa so potekale prireditve v okviru Superbowla. Na meniju so bili celo jastogi tam okoli 24 dolarje, natakar pa nama je prijazno ponudil ribjo ploščo za dva. Dobro si jo oglejte, kajti stala je 210 dolarjev! Skratka - nikoli ne naročajte nič, če prej ne preverite cene v jedilnem listu. Če pa je to posebna ponudba, ki je sploh ni v ceniku, toplo odsvetujem ….

Je pa res, da je bilo hrane toliko, da sva se hudo mučila z zadnjim jastogom, nekaj lignjev sva pa itak pustila …

Na avtocestah v Ameriki štopanje odsvetujem.

Nama je sicer zmanjkalo bencina, zato se je to zdela najbolj pametna rešitev. itak ni nihče ustavil, tip iz pomoči na cesti, ki je - na srečo - po naključju pripeljal mimo, pa je dejal, da je to itak še dobro, ker menda ustavljajo samo morilci, tisti, ki nočejo ustavit, pa se itak bojijo, da bi jih midva pobila … Čeprav so Američani ves čas nasmejani (še posebej prodajalci v trgovinah!), za svojimi nasmeški očitno skrivajo globoko nezaupanje v človeški rod … že vedo, zakaj.

No, toplo priporočam križarske ladje! Tale, na kateri sem šla iz Miamija v Key West, do Mehike in nazaj, naj bi bila med manjšimi, pa je vseeno imela kakšnih 7 različnih variant žive glasbe na večer, enih 5 različnih restavracij, v katerih ješ all inclusive, bazene, tobogan …

Najbolj pomembno je, da na teh križarskih ladjah delajo tudi Slovenci! Pardon, SLovenke. Jaz sem spoznala dve - Lidijo in Gabi. Lidija je povedala, kakšne so najbolj ugodne variante in kaj se splača pogledat na ladji in zunaj, Gabi pa je delala v restavraciji in je bila zato postrežba še boljša, kot sicer …

Iz ladje so nas v Key West peljali s temle vlakcem, ki je podoben tistim, ki jih imajo v Disneyworldu. Tuidi navodila so ravno tako butasta. Predvsem je treba stašno pazit na varnost, čeprav gre tale reč nič kaj dosti hitreje, kot jaz, ko pospešim korak. Da o tem, da kakšnih vej, ki bi lahko bile nevarne, nisem opazila. Da se mi zdi to, da se zunaj ne sme kaditi, butasto, saj vendar dim ne more ostati v vlakcu, ki je pač iz vseh strani odprt … So pač malo paranoični …

Tole pa dodajam samo zato, da vidite, kakšne velikosti so Američani … To je bilo na gala večerji - na ladji jim dogaja, da je nekaj posebnega in sem tako morala nazaj v sobo, ker sem se najprej oblekla tako, da mi je bilo precej bolj udobno.

Moj plan je bil takšen: medtem ko je tu mraz, grem jaz nekam, kjer je toplo. Ampak seveda nikoli ne gre po načrtih! Tukaj sploh ni bilo mraz, v Ameriki pa so stokali, da tako mrzlo še nikoli ni bilo. Kar pa seveda ne pomeni, da skoraj dvotedenske počitnice niso bile res izvrstne!

Ker se mi tla pod nogami še vedno majejo od petdnevnega bivanja na veliki ladji, bo tole samo prvo poročilo, ki mu bom naslednjič dodala še nekaj fotk. Ker sem si ravno omislila novi fotoaparat (žal še doma, na ladji pa sem kupila enega hudo dobrega in precej cenejšega za mamo), sem kar precej fotkala. Ampak tistega najboljšega - plavanja z delfini, seveda nisem mogla slikat sama, zato sem mastno plačala uradne fotografije. Ampak mi ni žal. Čeprav sem bila prepričana, da bo tudi to še en turistični nateg, sem imela precejšnjo srečo, da sem na prevoz z ladje v Mehiko čakala več kot tri ure in da takrat, ko sem prišla do delfinov, ni bilo več kaj dosti turistov, zato sem lahko uživala precej dlje, kot je to v navadi. Bilo je res hudo! Še posebej tisto, ko dva delfina prideta za tabo in te potisneta naprej, tako da kar brziš po vodi. Sem se kar pozanimala, če potrebujejo še kakšnega trenerja in so rekli, da jim vedno manjka ljudi, tako da se lahko zgodi, da se bom enkrat odpravila kar tja …

Sicer pa sem v Miami prišla ravno medčasom Superbowla. Prvo noč je bil hotel 135 dolarjev, ker pa so naslednji dan že pričakovali mase radovednežev, sem se takoj izselila, saj so ceno povečali na 570 delarjev! Hudo. In to kljub temu, da je tudi tisti, sicer luškan hotelček, smrdel po klasičnem tamkajšnjem smradu kartonastih bajt. No, moram priznati, da se je tudi moj občutljivi nos sčasoma privadil …

Kar se cen tiče, tudi ne priporočam naročanja jedi, ki jih ni v meniju. Na South Beachu je bil sicer res ljubek in očitno precej fensi lokalček, kjer so celo jastogi v neki kombinaciji na meniju bili okoli 24 dolarjev - to je bilo seveda najdražje -, ampak natakar je tako lepo priporočil ribjo ploščo za dva, da sva jo pač naročila. In k njej dodala še kos mesa za mojega lačnega spremljevalca. Ki sem ga potem zelo grdo pogledala, ko je prišel račun za 210 dolarjev. Je pa res, da sva enega jastoga celo pustila, ker je bila količina hrane neverjetna.

Na ladji sem bila tudi takrat, ko je umrla Anna Nicole Smith, o čemer je CNN poročal cel dan. meni se je zdelo res pretirano, kako so intervjuvali celo tiste radovedneže, ki so bili pred bolnico, ko so jo pripeljali. Enih pet je povedalo, da niso videli nič. Da je bila itak pokrita in očitno že mrtva. o tem so razglavljali na dolgo in široko. Vmes pa je seveda voditelj povedal, da se čaka na novinarsko konferenco in da itak ni nobenih informacij razen te, da je pač mrtva. Čist adijo! CNN naj bi bila resna televizija, al kaj. Toliko o rumenih medijih.

Posebna izkušnja je bil tudi Disneyworld. Brat mi je danes sicer rekel, da je on plačal 40, ampak zdaj je bilo za vstopnino treba dati 160 evrov. Pa gotovo ne zaradi Superbowla, ker je to v Orlandu. je pa zato blagajničarka kot debilom razlagala, da je to, kar nama je dala v roko, vstopnica in da z vstopnico lahko greš notri, samo vtakniti jo je treba v luknjo malo naprej. Ni čudno, da so se še naše Slovenke na ladji pritoževale, da Američani res niso posebej brihtni in da sprašujejo res neverjetne neumnosti. Če pa jih na vsakem koraku poneumljajo. No, so pa bili sogovorniki na kosilih in večerjah, kjer sem veselo kramljala, da bi ja izvlekla čimveč o življenju v USA, bili navdušeni, ko sem omenila, da sem šla pogledat Disneyjev svet. Jaz sem izbrala sicer filmski del, oni pa imajo najraje tistega, kjer so menda predstavljena najbolj zanimiva svetovna mesta. In tam da delajo prav ljudje iz tistih mest. Po njihovem pripovedovanju sodeč se jim zdi, da ko si enkrat ogledaš to reč v Disneyworldu, sploh ni treba nikamor več! Tam spoznaš cel svet!

No, o samih zanimivostih seveda več, ko bom usposobila fotke, sicer pa mi je vedno zanimivo, kako se najprej veselim vsakega potovanja, potem začnem travmirat, kako bom spala, ker sem že mal v letih in sem se navadila na udobnost moje postelje. da o tem, kako bom prenesla tako dolg let, sploh ne govorim. No, tokrat mi je na srečo dal kolega, ki je ravno zablestel na Emi, uspavalne tablete, tako da ni bilo težav, kar seveda ne pomeni, da me vnaprej ni skrbelo tisoč stvari. Kot recimo to, ali se bom sploh lahko zbudila. Sem se, čeprav sem nazaj grede, ko je bil let krajši, takoj zadrnjohala še na letu iz Madrida. Kar je res fantastično, ker so leta, ko sem lahko sede spala na vlaku in me ni zbudilo niti to, da so se vrata od wc-ja, na katera sem bila naslonjena, odprla in sem seveda telebnila nazaj, že davno minila. Tokrat sem travmirala še prve dni, ker so Američani nori na klimo, ki meni takoj povzroča glavobole in hud prehlad. Ampak ker se je potem dogajalo toliko zabavnih stvari, sem preživela tudi to in si zdaj želim samo eno: da bi čim prej nekam odpotovala …