Red Sonja

V petek bo imel na Gospodarskem razstavišču koncert Bajaga s svojimi Instruktorji. Zato sem se spomnila, da sem že večkrat pisala o njem in bom na koncu dodala tudi tekst, ki je bil pred par leti objavljen v Novi.

Sicer pa je po mojih izkušnjah res kul tip. Enkrat sva še celo sodelovala. Ker smo se zaradi klaviaturista Lokija, ki mi je pravzaprav podtaknil moža, kar dobro poznali, Slovencev pa v BG takrat še ni bilo prav dosti, me je poklical, ko je pripravljal koncertno ploščo, pa je hotel posneti še komad v slovenščini. Slovenačka reč je naslov pesmi, ki sva jo v enem popoldnevu skupaj spisala v studiu in moram priznati, da je bila zanimiva izkušnja, še bolj pa je bilo zabavno, ker jo je že dva dni kasneje igral v Križankah, tako da sem bila prav ponosna, ko jo je na bis še celo ponovil. Mislim, lep uspeh za začetnika, da že kar prvi tekst pojejo polne Križanke.

Ko sem se že vrnila v Ljubljano, sva se večkrat srečala. Enkrat sem bila še posebej v zadregi. Ko sem namreč pisala tekst za Cosmopolitan o seksu, drogah in rokenrolu, si res nisem mislila, da bo tudi do njega prišla vest, da je omenjen. Ampak mi je povedal, da je pravzaprav vesel, ker sem mu naredila veliko reklamo. (Pisala sem, da je bogato obdarjen.) Rekel mi je, da mu je bilo nenavadno, ko je po tem članku prišel v Slovenijo in so ga ženske nenadoma še bolj radovedno gledale …

No, v Novi je bilo pa tole:

Od Ljubljane do Beograda je pravzaprav več kot 442 kilometrov. Mnogo, mnogo več, če morate naokoli Hrvaške, kot se je Bajaga s svojimi Instruktori vozil v časih, ko je ravno zaradi koncertov v Sloveniji še uspel (pre)živeti od glasbe. In čeprav je tudi zato izredno navezan na Ljubljano, v kateri se počuti prav domače, je Bajaga Beograjčan od glave do pete. Prav zato ni med mnogimi, ki so v desetletju krize popihali v širni svet, pač pa je ostal v mestu, ki ga navdihuje tudi s svojimi ulicami, kot je na primer ulica Zmaja od noćaja, po kateri je naslovil zadnjo ploščo.

“Imam 46 let in pri teh letih ljudje ne menjajo mesta prebivališča prav pogosto. Sicer pa najmanj 150 dni na leto preživim izven Beograda. Od kontinentov nisem igral edino le v Južni Ameriki. Kot vsak, se tudi jaz vedno rad vrnem domov. V Beogradu mi je dobro, saj sem si življenje tako uredil, da mi je dobro. V najslabših letih sem se malo manj družil z ljudmi in bil v bolj ozkem krogu svojih prijateljev, a zdaj, ko so se stvari spremenile, mislim, da bo Beograd spet eden od najbolj norih mest v tem delu sveta – to v pozitivnem smislu in da bo lepo priti sem, tako kot je prijetno priti v Ljubljano.”

Kadar kritiki izbirajo najboljšega fanta rockenrola, je Bajaga običajno na prvem mestu. Tudi na našem potepu po Beogradu se je izkazal kot izvrsten gostitelj, vljuden in prijazen. Če vam izdamo, da je Alka Vuica, ki je pravo poosebljenje samostojne ženske, ki se ne podredi nikomu, še najmanj pa moškemu, zaradi njega popolnoma izgubila glavo, je jasno, da se v njem skriva več, kot bi si mislili na prvi pogled. Njegove pesmi govorijo o tem, da ima nežno in občutljivo dušo, po Beogradu pa se širi glas, da je na enem mestu še posebej dobro obdarjen … V vsakem primeru je dejstvo, da je imel vedno več oboževalk, kot si jih je lahko želel, kljub temu pa je ohranil družinske vrednote in zato še vedno deli dom in življenje s svojo srednješolsko ljubeznijo Emo, ki je tudi mati njegovih dveh otrok.

Tipičen dan v življenju Momčila Bajagića – Bajage, ki je sicer v zadnjih mesecih pogosto odsoten, saj ima s skupino turnejo po vsej nekdanji Jugoslaviji, se začne z jutranjo kavo, po kateri se pripelje do svojega ateljeja v prvem nadstropju bloka na ulici Generala Ždanova v središču naše nekdanje prestolnice. Običajno ga tam pričaka njegov menedžer Vule, ki mu pove, kakšne so njegove naloge za tisti dan. Pred večjimi koncerti ga čaka več intervjujev, kadar pa so dnevi mirni, sam ali s člani svoje zasedbe ustvarja glasbo. Zaradi našega obiska je tisti dan moral odpovedati nek intervju – malo zaradi spoštovanja do Slovenije, malo pa tudi zato, ker je ugotovil, da je to nekakšna revija za tajnice. “O tajnicah pa ne vem prav nič, saj telefon še vedno dvigujem sam!”

Med najpomembnejšimi Bajaginimi sodelavci je poleg kitarista Žike Milenkovića tudi klaviaturist Saša Lokner, ki je tik pred našim obiskom prisluhnil rešitvi pesmi, ki jo z Bajago pripravljajo za novi srbski film. Bajaga je idejo za refren dobil navsezgodaj zjutraj, še v postelji. Ker so že več dni poskušali najti idealno rešitev za to melodijo, je bil glasbenik iskreno vesel, da ga njegov navdih tudi tokrat ni pustil na cedilu. Saša, ki je tudi samostojno izredno cenjen in uveljavljen avtor za različne izvajalce, reklame in gledališče, je svojemu šefu iskreno čestital. “To bo hit!” je poznavalsko pripomnil, potem ko mu je Bajaga pesem še enkrat odpel ob spremljavi kitare.

“Glasba za ta film mi je v tem trenutku zelo pomembna, saj se bomo z njo ukvarjali celo poletje, kadar ne bo nastopov, seveda. Sicer pa sem se ravno danes slišal z organizatorji koncertov v Nišu, Zrenjaninu … Žal sem moral odpovedati nastop na zaključku Zlate rože Portoroža, ker smo ravno takrat v Romuniji. Bomo pa zato v Portorožu avgusta meseca, ko bomo imeli samostojen koncert v avditoriju.”

Pred in po delu v ateljeju Bajago lahko vidite v Kafe Kafe. To je lokal v neposredni bližini njegovega doma. Tam že vedo, da najraje pije kavo brez posebnih dodatkov, če ne štejete med dodatke malo sonca. Kadar je sončno, si namreč Bajaga privošči, da v domačem vzdušju med samimi starimi znanci posedi malo dlje časa. V zadnjem času bere več scenarijev kot knjig, saj ima pogosto priložnost, da napiše kakšno pesem. Tudi himno za nogometni klub Zvezda je napisal za potrebe filma z naslovom Ona voli Zvezdu. Zadnja knjiga, ki mu je ostala v lepem spominu, pa ima naslov Hobo, napisal pa jo je Zoran Čirić, alternativni pisec iz Niša. Redno pa prebira tudi dnevne časopise. “Kupujem tiste najtanjše časopise, kjer so najpomembnejše dnevne novice, saj želim biti na tekočem z vsem, vendar me bolj kot politika zanima šport.”

Na nogometnem prvenstvu je najprej navijal za Slovenijo, saj občuduje Katanca, ki je iz majhne ekipe outsiderjev, na katero ni nihče računal, napravil s trdim delom in dobro taktiko dostojnega nasprotnika. Po mestu se Bajaga vozi s taksijem, ki je v Beogradu poceni prevozno sredstvo, pa še za parkiranje ni potrebno skrbeti, saj avta nikoli ni vozil in nima vozniškega dovoljenja. “Nikoli me niso zanimali avtomobili,” pravi glasbenik, ki ga na družinskih izletih vozi naokrog žena Ema. Kljub številnim opravkom se namreč pevec trudi, da bi čim več časa preživel z ženo in otrokoma – Markom in Anđelo.

V Zagrebu je imela - prvič po vojni - promocijo nove plošče bosanska kraljica sevdalink Hanka Paldum. Res je carica! Kar dokazuje tudi obisk. Med tistimi, ki so jo prišli pozdravit (njena hrvaška založba se je sicer bala, da bodo mediji promocijo ignorirali, kar se na srečo ni zgodilo in dokazuje, da Hrvati ločijo med kvaliteto - folk festival so na primer odpovedali zaradi nacionalističnih težav) so bili: Josipa Lisac, Arsen Dedić, Kemal MOnteno, Tarik Filipović, Alka Vuica, Enes Bešlagić, Semka Sokolović … Me prav zanima, koliko slovenskih glasbenikov oziroma estradnikov bo prišlo, ko bo Hanka prišla enkrat v Ljubljano. Naši južni sosedje imajo namreč vedno to lepo navado, da kolegi pridejo kot podpora na razne prireditve, pri nas pa se sicer zgodi, da kdo uleti, ampak običajno predvsem zato, da bi potem širil govorice o neuspehu …

Hanko sem sicer spoznala pred nekaj leti v Sarajevu. Šele tam so me spomnili, da je ona pela Zelene oči, tako da kakšnega posebnega mnenja nisem imela, me je pa navdušila, ko je kar v kafani za mizo za dobro voljo zapela tako, da so mi šle vse kocine pokonci. Od takrat sem fen.

Včeraj sem po daljšem času spet kuhala večerjo. Prijatelj naj bi prišel malo po osmi zvečer. Glede na snežne razmere je bilo jasno, da bo zamudil, zato sem še bolj pedantno pripravljala pečenega piščanca in ostalo. Imel je še opravek v Črnučah, od tam pa se je k meni, v center Ljubljane, odpravil tik pred 10. uro. Ob 1:50 — torej 4 ure kasneje! —, sem ga komaj dočakala. Lačna sicer nisem bila več, ker sem vmes svoj del že pojedla, sem pa seveda že bila hudo zaspana. Ja, sneg je naše komunalce spet presenetil. Jaz sem sicer hitro presenečena, ampak sem za sneg vedela že prej, zato sem za vsak primer avto pospravila v garažo …

Prijatelj je na cesti — in to tisti široki, dvopasovni, ki Ljubljano povezuje s Trzinom — STAL dve uri in pol. Preostali čas pa se je pomikal po polžje. Peš bi bil seveda prej, ampak kaj, ko avta ni mogel kar pustiti sredi ceste.

Včeraj je Ceca prvič napolnila Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Danes ga bo še drugič. Ljudje so bili navdušeni, sicer pa so tudi imeli razlog. Po predolgem zavlačevanju je namreč Ceca začela peti okrog pol dvanajstih in končala okrog dveh! Dve uri in pol uspešnic je pač zadovoljilo njene fene, čeprav dvorana ni posebej akustična, pa tudi na odru ni bilo petnajst ljudi, kot mi je napovedal organizator, je pa res, da je bilo tistih sedem glasbenikov vrhunskih. Še se spomnim, kako so pred nekaj leti, ko je imela koncert na Marakani, glasbeniki besneli, da je uničila sceno, ker je pokupila najboljše, tudi jazzovske glasbenike in tako razsula eno prav umetniško zasedbo. Ampak tudi vrhunski inštrumentalisti marjo jest, a ne?

S Ceco sem se že večkrat srečala. Prvič sem bila precej presrana. Še posebej takrat, ko je med intervjujem prišlo do nesporazuma. Takrat srbščine nisem še najbolje obvladala, nekatere slovenske besede pa imajo v srbščini drug pomen, tako da je bilo v nekem trenutku hudo napeto, ampak se je pevka s tako velikanskim oprsjem, da sem cel čas razmišljala samo o tem, da ne bo kaj počilo, hitro pomirila. Ceca je itak totalna profesionalka. Na intervjuje z njo so me spremljali tudi moji frendi iz Beograda, ki so prej njeni nasprotniki kot feni. Ampak ko so jo poslušali odgovarjati na vprašanja, so se morali strinjati, da ni čisto nič neumna. Kar se je seveda izkazalo tudi na tiskovki v četrtek.

Včeraj je bil prihod na koncert otežen zaradi poostrenega varnostnega nadzora. Žal nisem vprašala za razlog, ampak sumim, da ima to zveze z novico, ki je dan prej prišlo na dan v hrvaških medijih, da naj bi bila Ceca vpletena v ugrabitev Breninega sina … No, Ceca je kljub dvema varnostnikoma na vsaki strani odra imela izvrsten nastop, v katerem so uživale tudi naše Sestre. (Jeseni naj bi končno naredile kak nov projekt, sicer pa je Marlenna aktivna na TV3, glas o mojstrskem ličenju Emperatrizz se je razširil v tujino, tako da ima dela čez glavo, Daphne pa vabi v novo cvetličarno na Vegovi). Pa Mitja Okorn s Tino G. (Spet je omenil, kako sem bila neprijetna, ko sem za Lady preverjala novico, če sta se res razšla, jaz pa sem še enkrat pojasnila, da je bila težava samo v tem, da mi je bilo hudo neprijetno o spraševati o tem in sem bila zato bolj zadržana kot običajno.) Pa Tejči iz Atomikov s svojim novim frajerjem …

Kdor v Sloveniji govori o bogatih glasbenikih, navadno misli na nekaj deset ali le nekaj sto tisoč evrov, ne pa milijone. Izjema so morda Avseniki, kar pove, da je bogastvo na slovenski glasbeni estradi dosegljivo le z dolgoletnim delom in mednarodnim uspehom.

Naši glasbeniki o svojih zaslužkih ne govorijo odkrito. Večina zato, ker bi jim bilo nerodno, ker so tako majhni, izjeme pa si ne želijo obiska inšpektorjev ali tatov, ki so pred časom Jožetu Potrebuješu odnesli izjemno dragoceno zbirko ur. Ker tudi društvo Sazas, ki skrbi za avtorske pravice, ne daje informacij o zaslužkih, je sestavljanje lestvice zaslužkarjev delo za jasnovidce, čeprav so na estradi tudi poznavalci, ki so nam namignili, kdo bi utegnili biti najbolj bogati glasbeniki.

Čeprav večina navadnih smrtnikov sanja o zvezdništvu in zvezdniškem načinu življenja, pri nas razmere niso posebno bleščeče. Naši glasbeniki ne živijo v vilah, ne zidajo parkov, kot je Jacksonov Neverland, ki je sicer za obubožanega pevca tudi že postal prevelik finančni zalogaj, in ne hodijo na enoletna križarjenja, kot je to nekoč po turneji z Bijelim Dugmetom počel Goran Bregović. Še zanj so se razmere precej spremenile, saj je v zadnjem letu dobil od avtorskih pravic v Srbiji, kjer ni lokala ali radijske postaje, kjer ne bi vrteli njegove glasbe, le tri tisoč evrov. Pred desetletji je Čarli Novak po jugoslovanski turneji z Zdravkom Čolićem kupil chevroleta, ki je bil vreden kakšnih deset letnih povprečnih plač, zdaj pa o čem takšnem spremljevalni glasbeniki lahko le sanjajo.

“V poslu sem že 25 let in z gotovostjo lahko trdim, da nihče od delujočih glasbenikov v Sloveniji ni obogatel od glasbe. Ali pomeni imeti streho nad glavo in avto ter kakšen zakajen lokalček kakšno posebno bogastvo? Mislim, da ne. Še posebno, če to primerjamo z milijoni evrov naših novodobnih bogatašev. Dokler bodo top nacionalni glasbeni in TV zvezdniki objavljali svoje mobilne številke na naslovnicah časopisov, zato da pridobijo čim več nastopov (kar me močno spominja na call girls), dokler bodo njihove umetniške reference nastopi na abrahamih, porokah in rojstnih dnevih, toliko časa bo ta posel smešen in ena velika revščina. Tudi njegovi udeleženci so le žalostni klovni, po eni strani ujeti v potrebo po javni prepoznavnosti, po drugi strani pa v stalni dirki za nastopi povsod in za vsako ceno, da se le nekako preživi. Spominjam se, kako sem kot mulc občudoval Bregovića, ki je po uspešni turneji odrinil s svojo jahto na nekajletno pot okoli sveta. Ali se lahko kdo med našimi gre podobne užitke?” Tako se sprašuje Goran Šarac, ki sicer velja za enega od tistih, ki se je precej spretno lotil glasbenega posla in denar še oplemenitil z vlaganjem. Zanimivo je, da je pravzaprav obogatel zato, ker po prvem porodu nobena od takratnih založb ni želela izdati plošče njegove žene Simone Weiss. Tako je na začetku devetdesetih let ustanovil podjetje Megaton, ki je takrat precej uspešno izstrelilo na sceno še nekaj glasbenikov. Simona je zdaj že nekaj let predana študiju, kar si lahko privošči, saj se Goran ukvarja z drugimi posli. Sicer pa imata menda luksuzno hišo na morju, stanovanjsko hišo in poslovne prostore v Trzinu. Ampak vse to seveda ni nič v primerjavi z največjimi zaslužkarji na glasbenem področju – Avseniki!

Vsaj Slavko Avsenik se verjetno lahko bolj od blizu primerja s 100 najbolj bogatimi Slovenci na lestvici. Pomembno je, da je njegova kariera trajala kar štiri desetletja in da so bili Avseniki izjemno priljubljeni v državah, ki imajo avtorske pravice urejene. Slavko je član nemškega društva za zaščito avtorskih pravic Gema in je bil nekoč celo na drugem mestu Geme, ki je sicer največje tovrstno združenje na svetu, po letnem zaslužku! Izjemno visoki zaslužki zanj in za brata Vilka, ki sicer ni bil izvajalec in ima zato po nekaterih ocenah pol manjše premoženje, so takšni predvsem zato, ker Avsenikove skladbe igrajo narodnozabavni ansambli po vsem svetu, pesem Na Golici pa je menda celo največkrat predvajana pesem na svetu vseh časov! Sicer pa so Avseniki prodali skupaj kar 31 milijonov plošč. Slavko sicer premoženja ni razkazoval, prav nasprotno. Nekateri menijo, da ima spravljenega v zlatih palicah v Švici. Sicer Slavko služi z ogledi muzeja na Avsenikovi domačiji, kjer prodajajo tudi glasbeno opremo.

Vilko Ovsenik je kljub polovici manjšemu bogastvu še vedno brez dvoma na drugem mestu največjih zaslužkarjev med glasbeniki, svoje bogastvo pa je bolj trošil, saj si je privoščil že pred desetletji res luksuzno vilo pod Rožnikom, torej v najbolj elitnem delu Ljubljane. Tudi Slavkov sin Slavko Avsenik ml. je gotovo med bolj premožnimi glasbeniki, saj si je s svojim znanjem in sposobnostmi ustvaril zavidanja vredno kariero. Precej dohodka mu je gotovo prineslo pisanje aranžmajev za skupino Laibach, ki pa sama – kljub svetovni karieri – ni posebej mastno služila, saj so njihove največje uspešnice priredbe, torej gredo avtorske pravice na druge račune. Več od njih zaslužijo še drugi avtorji narodnozabavnih viž – predvsem Alpski kvartet, ki je imel drugo najbolj predvajano skladbo v neangleškem delu Evrope Dobro jutro oziroma Guten Morgen, ki jo še danes redno vrtijo na nemških, švicarskih in avstrijskih radijskih postajah, pa tudi Slaki.

Avtorske pravice so nedvomno pomemben vir zaslužka, zato gotovo lepo živijo tudi Patrik Greblo, ki dela aranžmaje po tekočem traku, sicer pa je direktor portoroškega Avditorija,
Aleš Klinar, ki je napisal veliko uspešnic – med drugim tudi Od višine se zvrti, ki jo Kreslin še vedno redno izvaja, v različici s Siddharto pa je postala pred leti spet priljubljena. Nekateri ocenjujejo njegovo premoženje na 50 tisoč evrov, kar je precej skromna številka v primerjavi s tistimi, ki se vrtijo v tej reviji, a že to, da jo omenjajo, pove, kaj se šteje kot bogastvo v glasbenem svetu.

Med najbolj znanimi pevci služijo najboljše tisti, ki so sami avtorji svojih skladb. Kreslin ni med temi, saj mu je hite pri Krpanu pisal Klinar, pozneje pa Tomassini. Predin je na precej boljšem tudi zato, ker so njegove pesmi uvrščene v višji rang, ker sodijo pač med šansone. V zadnjem času je bil najbolj predvajan avtor Dare Kaurič, ki je delal uspešnice za Kingstone in Atomik Harmonik, poleg tega pa je udeležen še pri honorarjih od nastopov – pri Kingstonih je namreč tudi izvajalec, za Atomike pa pobira odstotke kot manager. Zadovoljen pa je gotovo tudi Jan Plestenjak.

Verjetno je takoj za Avseniki na lestvici Boštjan Menart, ki sicer ni glasbenik, je pa kot spreten glasbeni pirat imel izvrstno finančno podlago za založniški posel. V najbolj uspešni sezoni je menda s kasetami zaslužil kar pol milijona takratnih mark. Prednost pred drugimi založniki ima v tem, da je spretno podpisoval pogodbe z glasbeniki, v katere ni bilo treba kaj veliko vlagati. Kakšno je njegovo bogastvo, je seveda stvar ugibanja. Pravijo, da ima večji del naložen na Kajmanskih otokih, sicer pa se lahko pohvali z dvema luksuznima vilama v Ljubljani (v eni so prostori založbe), pa tudi prostori zagrebške podružnice so menda izjemni.

Med največje zaslužkarje sodi tudi Tomaž Domicelj, ki je pred leti trgovino s ploščami prodal za 250 tisoč mark, čeprav sam zase pravi: »Če čisto vse, vključno z zadnjo kitaro, prodam, nimam za dobro hišo.« Kar pa seveda ne pomeni, da že zdaj nima več nepremičnin, saj je kot spreten podjetnik vedno dobro naložil svoje zaslužke. Poleg tega čaka na odločitev sodišča, da bi mu zaradi kraje avtorske skladbe plačali odškodnino približno 40 tisoč evrov.

Spoznala sva se, ko sva oba ravno začenjala. On glasbeno, jaz novinarsko kariero. Še danes se spomnim, kako okusne so bile kremšnite, ki jih je na njegovo prvo promocijo prinesla njegova mama Dora. Jan že takrat ni bil tipičen, saj tipični devetnajstletnik pač ni ponosen na svojo mamo, ampak bi jo najraje skril pred celim svetom. Jan je seveda – tudi, če bi želel – ne bi mogel skrivati, saj so ga vsi poznali kot Dorinega sinka, talentiranega kitarista, ki mu sicer ni bilo povsem jasno, s kakšno glasbo naj bi se ukvarjal.  Petnajst let kasneje je Jan na trdni poti, ki gre očitno samo še navzgor, Doro pa zdaj sprašujejo, če je res njegova mati. Jan je visok, a ne vzvišen. Zvezda, a ni zvezdniški. Čeprav se zdi, da o njemu vemo vse, še vedno preseneti. Kot recimo s tem, da se naveže na stvari. Glede na to, da je tokrat celo priznal, da ima simpatijo, si lahko želimo samo še to, da bi se končno zares navezal še na žensko. Po petnajstih letih kariere, ki jo bo proslavil s koncertom 6. marca v Cankarjevemu domu in z novo ploščo, je verjetno že čas tudi za tak podvig. Imate še toliko veselja do glasbe kot pred petnajstimi leti, ko ste začenjali kariero?

»Delo me veseli, toda fotografinja Mataja mi je zadnjič rekla, da nimam več take koncentracije kot pred leti. Ko smo snemali videospot in so želeli nadaljevati snemanje, nisem imel več energije.  Včasih sem se z večjim veseljem nastavljal kameram. Morda to pride z leti …«

Spomnim se, kako ste me čisto na začetku kariere na nekem televizijskem snemanju navdušili, ko sem opazovala, da natanko veste, katera kamera vas snema na odru, saj ste pozirali kot najbolj izkušen televizijec.

»Sem človek, ki si vzame čas in stvari preuči. Za moj posel je pomembno, da vem, kako je treba komunicirati s kamero, zato sem se o tem podučil. Prav tako na primer preberem veliko intervjujev, saj se mi zdi zelo zanimivo, kako ljudje odgovarjajo na vprašanja in se od tistih, ki to dobro obvladajo, tudi lahko kaj naučim.«

Kdo so torej zvezdniki, ki dajejo dobre intervjuje?

»Mislim, da je kralj Goran Bregović, zanimiv sogovornik pa je tudi Loša. Od tujih mi je všeč Daniel Craig, pa Marlon Brando … Od ljudi, ki so v življenju veliko dosegli, se lahko veliko naučim. Takšni zvezdniki so tudi precej iskreni v pogovorih za razliko od tistih, ki dajejo naučene izjave, ki jih takoj prepoznam.«

Koliko ste vi iskreni v medijih?

»Gotovo moram biti izzvan, v pozitivnem smislu, da kaj novega povem. Vsekakor pa se trudim biti iskren, saj se mi zdi, da vsako igranje zahteva preveč energije.«

Ali ste na začetku kariere velikokrat »igrali«?

»Seveda. Na začetku sem želel takoj očarati publiko, kar me je tudi drago stalo. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem jih prepričal o  kvaliteti. Ne zavidam tem, ki danes začenjajo svojo kariero, saj je danes medijski prostor zelo velik.«

Ali kdaj dajete nasvete tistim, ki šele začenjajo?

»Velikokrat,če me kdo vpraša. Vendar pa sem presenečen, kako malo ljudi vpraša za nasvet. Meni bi kakšen nasvet še po toliko letih prišel prav.«

Na koga ste se vi nekoč obračali za nasvet?

»Konec osemdesetih generacije popa skoraj ni bilo.  Še na začetku sem vprašal Mojmirja Sepeta, Lada Leskovarja, skratka generacijo, ki je precej starejša od mene.«

Ali se vam zdi, da mladi mislijo, da vse vejo, ali pa se ne upajo pristopiti k vam? 

»Bojim se, da je prvo. Upam pa, da se motim.«Misliš, da bi bilo bolje, da bi se vas bali?

»Za njih bi bilo bolje. Še danes, ko izdajam svoj deveti album, občutim strah in negotovost. Mislim, da je to pozitivno. Po vseh hitih in razprodanih koncertih se smatra vsak uspeh, ki ni maksimalen, kot neuspeh. Umetniki in ustvarjalci smo zelo občutljivi.«

Na začetku kariere so vam očitali uspeh na račun vaše mame, uspešne slikarke.

»Ravno danes sem izvedel za izvajalko, ki je od sponzorja dobila ogromno vsoto denarja, kot ga meni mama ne bi mogla nikoli dati. Njej nihče ne bo očital, da je imela protekcijo … Mamine pomoči ne morem zanikati – kupila mi je prvi avto, stanovanjski problem sem imel rešen … Dobil sem vso potrebno podporo.  Po drugi strani pa je pritisk, če imaš znane starše. Spomnim se, kako je bila mama vesela, ko so jo pred približno šestimi leti vprašali, če je mama Jana Plestenjaka. Takrat se ji je namreč prvič zgodilo, da je bila ona pomembna zaradi mene in ne obratno. Tudi v Hollywoodu najdeš igralce, ki so prišli iz ulice, pa tudi otoke znanih producentov. Tam šteje samo karizma, srečo pa moraš znati prepoznati in izrabiti.

Ali se vam zdi, da zna vsak izkoristiti možnosti za uspeh, ki so mu ponujene?

»Ne moreš samo govoriti, da nimaš sreče. Potrebno je tudi malo znanja, karizme. Ko sem bil v Rusiji in sem nastopal pred 35 tisoč ljudmi, ni nihče vedel kdo je Jan Plestenjak, jaz pa sem imel seveda veliko tremo zaradi take množice. Na oder sem stopil samozavestno in na koncu požel velik aplavz. Vsaka kariera ima vzpone in padce. Ko si na dnu, ne smeš delati napak iz obupa.«

Kariero ste začeli z izrazito trendovsko glasbo.

»Pri osemnajstih letih sem začel s klaviaturami, brez producenta in menedžerja.«

Zakaj niste namesto klaviatur igrali na kitaro, saj ta inštrument res obvladate?

»To je že skoraj mit, kako dobro igram kitaro.  Mislim, da nisem tako dober, kot pravijo. Igral sem z Big bandom RTV Slovenija, z zasedbo Quatebriga, dobil sem tudi ameriško štipendijo za nadarjenega kitarista. Morda sem v našem prostoru dober, ni pa moj cilj biti virtuoz na instrumentu ali vokalno. Vedno me je zanimala generalna ideja, celostna podoba. Sem pa imel tudi obdobja, ko sem vadil kitaro osem ur na dan in sem bil virtuoz.«

Koliko časa vadite kitaro danes?

»Nič. Zdi se mi, da je danes umetnost narediti preprosto stvar, ki ni banalna.«

Letos praznujete petnajst let dela. Ste zadovoljni s kariero?

»Tukaj lepo živim.  Moj cilj v življenju ni imeti ferrarije v garaži in jahto na morju. Zaradi teh stvari ni kvaliteta življenja nič boljša. Če bi imel veliko denarja, bi kupoval darila prijateljem in vse takoj zapravil.«

Koliko denarja pa imate?

»Živim lepo. Nisem bogat, vendar me tudi ne skrbi, kako bom preživel dan, mesec, leto.«

Se vam je že kdaj zgodilo,da niste imeli za plačilo položnice?

»Seveda se mi je že zgodilo, da sem bil kakšen mesec na ničli in sem bil zelo nervozen. Nimam pa posebnih apetitov po statusnih simbolih.«

Vaš najboljši prijatelj je človek, ki ima okoli sebe same statusne simbole – od zajčic do jahte!

»Mislim, da on nima bolezenske potrebe po novih, dragih stvareh. Kupi si stvari, ki si jih lahko privošči in v njih uživa. Večji problem je, ko želijo imeti ljudje najnovejši model avta, ki si ga ne morejo privoščiti.«

Kaj je najdražja stvar, ki jo imate?

»Starine, ki pa jih je težko oceniti, saj sem jih dobil kot darila. Mogoče avtomobila – Mercedes in Porsche.«

Kako dolgo imate prenosni telefon, ki ga trenutno uporabljate?

»Telefon sem dobil pred dvema letoma za darilo od prijatelja, bivšega Veginega direktorja Juliena.«.

Torej tudi niste eden tistih, ki menja telefone po tekočem traku!

»Sploh ne.  Moj porsche je star deset let pa mi je še vedno najlepši in ga bom verjetno imel večno.«

Se raje vozite z porschejem ali mercedesom?

»S porschejem je vožnja doživetje, saj je to karizmatičen avto, ki ti je všeč ali pa ne. Mercedesa uporabljam za daljše vožnje, na koncerte, saj potrebujem s seboj veliko stvari.«

No, koncert v Cankarjevemu domu je tudi kot nekakšen mercedes v primerjavi z vašimi koncerti doslej. Gre za vrhunec, torej lahko pričakujemo tudi vrhunski repertoar, kajen?

»Ta koncert bo 6.marca in ga bo snemala tudi nacionalna televizija. Program bo dober, zaigral bom tudi nekaj novih pesmi, saj je to prva predstavitev novega albuma in tudi nekaj gostov bo. Lara iz Leloojamais, s katero imava duet Soba 102, po kateri se nova plošča tudi imenuje.«

Kako to, da ste se odločili za sodelovanje z njo?

»Ima zelo dober glas in je drugačna od ostalih.«

Če pomislimo, da ste do sedaj sodelovali z Evo Moškon in Rebeko Dremelj, lahko ugotovimo, da si očitno pevke za sodelovanje izbirate predvsem po vizualnih kriterijih, saj so vse tri lepotice!

»V  svetu zabave je karizma zelo pomembna, vendar zunanjost ni edini kriterij za sodelovanje.«

Tudi vi ste se od svojih začetkov vizualno zelo spremenili.

»Postaral sem se. Morda bi moral s kariero začeti leto ali dve kasneje. Po naravi sem neučakan in vse stvari hočem hitro, s tem pa so povezane tudi napake. Ker sem se učil na svojih napakah, sem morda danes bolj samozavesten.«

Se vam zdi, da so ljudje v medijskem svetu dovolj samozavestni ali pa se začnejo ukvarjati s tem poslom prav zato, ker si želijo neke potrditve?

»Potreba po potrditvi je gotovo prisotna, vsi v tem poslu smo do neke mere narcisoidni, ker brez tega sploh ne bi uspeli. Tu ne more biti lažne skromnosti, moraš biti iskren. Najvažnejše pa je, da ne verjameš v mit, ki so si ga ustvarili ljudje o tebi. Jaz imam srečo, da mi prijatelji povedo, kdaj grem predaleč.«

Ali zaradi tega niste užaljeni?

»Sploh ne. Zelo sem vesel, ker drugače postanem zoprna oseba.«

Vaša najboljša prijatelja sta Boštjan Menart in Rajko Hrvatič. Kaj imata skupnega, da se tako dobro razumete?

»Zelo rad imam poštene in borbene ljudi, ki se med seboj ne izkoriščamo. Vsakega od nas obkrožajo tudi ljudje, ki niso iskreni.«

Ali take ljudi prepoznate?

»Imam močen instinkt, z leti pa se naučiš pred takimi ljudmi postaviti zid. V tem poslu bi sicer hitro ostal brez energije. Včasih na kakšnem sprejemu delujem zelo nesocializirano, drugič pa se lahko pogovarjam o psih s šoferjem avtobusa.«

Kaj pa je bilo z vami in Nikolino Pišek, eno najbolj seksi Hrvatic?

»Nič posebnega. Midva se samo poznava … Na kavo sem jo povabil, ker mi je bila všeč.«

Ali bi nam povedali, če bi bilo med vama kaj več?

»Bi.«

S katero pa imate kaj več?

(dolg premor) »Je ena, ki mi je všeč. Ne morem reči, da sem zaljubljen, saj so stvari še na začetku …«

Ali boste vi naredili prvi korak?

»To moški mora.«

Ali vas odbije, če prvi korak naredi ženska?

»Njen prvi korak je samo povabilo, da moški naredi prvi korak.«

Je vaša nova simpatija že naredila prvi korak?

»Mislim, da.«

Kakšen bo vaš naslednji korak?

»Tega pa ne povem. Ni pravila. Včasih je problem, da nimam nobenega plana. Večina moških to planira. Pri meni pa je vse improvizacija, ki včasih uspe, včasih pa ne.«

Ali se je že zgodilo, da vas je kakšna ženska zavrnila?

»Seveda, vendar s tem nimam problemov.«

Kakšne ženske so vam všeč?

»Zelo so mi všeč ženske, ki imajo v življenju cilj in ambicije. Privlačita me samozavest in milina, za drugo pa ni nekega pravila. Ženska ti mora dati znak, da imaš možnosti.«

Leta niso važna?

»Zelo malo punc je bilo mlajših od mene, saj samozavest redko najdeš pri mladih dekletih.«

Je vaša nova simpatija mlajša od vas?

»Ja, je mlajša.«

Kaj mislite o plastičnih operacijah pri ženskah?

»Plastične operacije me ne motijo. Če je ženska zato bolj samozavestna in zadovoljna v tem ne vidim problema.«

Kakšne prsi so vam bolj všeč – silikonske ali naravne?

»Pomembno je, da je ženska s seboj zadovoljna in izžareva samozavest.«

Ali bi na sebi kaj popravili?

»Za zdaj ne. Ne uporabljam niti kreme za obraz.«

Niti las si ne barvate. Pa ste takrat, ko ste opazili prvi sivi las, pomislili na barvanje?

»Ne, nisem, ker se mi zdi smešno, ko vidim pobarvanega moškega. Vendar zaradi tega nikogar ne obsojam.«

Pa vendar ste vedno zelo urejeni, torej skrbite za zunanjost. Kako?

»Mislim, da moraš bit fit. Imam obdobja, ko veliko treniram in imam obdobja, ko ne treniram.  Ne bi pa dopustil možnosti, da bi se zredil. Pri določenih ljudeh, ki se pojavljajo v medijskem prostoru to tudi pogrešam in se mi zdi, da so nemarni do publike.«

Začenja se proces proti častniku Direkt, v katerega je vpletena tudi vaša družina. Kako so vsi ti problemi vplivali na vas? Zakaj ste se tokrat odločili za tožbo, saj kljub temu, da se je o vas pisalo že marsikaj, doslej niste tožili nikogar?

»To so bile res hude laži. Nedolžnost moje mame je dokazana s tem, da je višje sodišče ovrglo kakršenkoli sum proti njej. Zdaj je prišel čas, da so kaznovani tisti, ki so z objavo lažnih obsodb hoteli zaslužiti. Mami sem ves čas maksimalno stal ob strani, čeprav je močna ženska in jo lahko samo občudujem, saj ji ni lahko, še posebej ne zato, ker nima nobenega stika z vnukom, ki ga ima zelo rada.« 

Pred kratkim sem za Obraze delala intervju z Jonasom. Evo.

Kako se počutite, ko ste se spet vrnili v javnost?

»Naporno mi je, saj so to neprijetna opravila.«

Ali je v pogodbi, ki ste jo podpisali rečeno, da morate čim večkrat pred novinarji omeniti oddajo Milijonar?

»Ne, to je neumnost in to pri nas ni v navadi. Verjetno se vsak posameznik čuti dolžnega in tudi jaz sem mesec dni pred oddajo na voljo vsem novinarskim vprašanjem.«

Zakaj ste spremenili svoj videz? V zadnjem času ste se namreč pojavljali neobriti in s precej daljšo pričesko.

»Urejen sem, kot se za Milijonarja pač tudi spodobi. Za televizijo sem se moral urediti. Postrigel sem si lase, drugače pa se nisem veliko spremenil. S stilistko sva se tudi že zmenila kaj bom imel oblečeno. To bodo elegantne nevtralne obleke s kravato.«

Ali ste imeli kakšne posebne pogoje glede ekipe, s katero boste snemali?

»Pričakujem dobro sodelovanje in za ekipo nisem imel nobenih pogojev. Za zdaj nimam razloga, da bi mislil, da bom razočaran.«

Mnogi do zadnjega trenutka niso verjeli, da boste res podpisali pogodbo. Mislili so, da je to le še ena od vaših šal.

»Dolgo časa res ni bilo jasno ali oddaja bo ali ne. Dokler se nismo dogovorili, nisem dajal informacij. Zdaj, ko smo dogovorjeni, pa se ve vse. Mi se o pogojih niti ne pogovarjamo preveč. Ti naši pogovori so bolj prijateljski.  Jaz imam le nekaj minimalnih pogojev, kot so, da bo zvok dober, luči dobre, izbor tekmovalcev in vprašanj mora biti dobra  … Vse to so mi zagotovili, ostalo pa bomo videli 1. marca. Za zdaj gre vse po načrtih. Veliko se slišimo in me sproti o vsem vprašajo za mnenje.«

Na TVS se vračate po mnogih letih.  Koliko se je tam spremenilo glede na čas, ko ste delali oddajo Videošpon ?

»Takrat je bilo to čisto drugače. Tudi sam sem imel drugačen pristop do televizije. Oddaja je bila druge vrste in takrat kot mlad borec proti vsemu etabliranemu sem pravzaprav televizijo preziral. V Videošponu sem poskrbel le za minimalne pogoje dela. Tam ni bilo nobenih sestankov in vnaprejšnjega pripravljanja in z moje strani ni bilo nobenih zahtev, tam sem rabil le snemalca in režiserja, ki mi ni preveč ukazoval in se ni vmešaval v moje delo.«

S svojim načinom vodenja Videošpona ste v naš medijski prostor prinesli nekaj novega. Zanimivo je, da zdaj nekaterim mlajšim voditeljem, ki so tudi pred kamerami bolj sproščeni kot voditelji klasičnega tipa, pripisujejo, da so prinesli svež veter, v resnici pa ste ta stil vpeljali že pred petnajstimi leti. Vas kaj moti, da mnogi pozabljajo, da so Lado, Poles in podobni imeli vas kot predhodnika?

»S tem se  ne obremenjujem. Vsak od njih naj najde svoj glas. Jaz ne rečem naj vodijo oddaje tako kot jaz, temveč naj vodijo oddaje po svoje. Treba se je zavedati, da ni omejitev in se ni treba podrejati, temveč je treba najti nekaj svojega – novega. Tudi jaz sem na začetku poskusil voditi kot so vodili ostali, naenkrat pa sem se zamislil in si rekel, da so teme o katerih govorim tako lahkotne, da lahko tudi govorim bolj lahkotno.«

Ali je bila ta odločitev razumska ali spontana?

»Odločitev je bila zelo razumska in točno vem v kateri oddaji in kako sem si po koncu oddaje rekel, da je to zame.«

Sedaj, ko ustvarjate blog pravite, da bodo časopisi in revije kmalu preteklost. Toda tudi vi ste imeli nekoč svojo revijo Ž. Ali takrat še niste razmišljali tako?

»Saj se tudi danes še splača ustanoviti kakšno dobro revijo. Propad tiskanih medijev še ni tako blizu. Še vedno je prostor za kaj kvalitetnega in tega nam primanjkuje. Revij in časopisov je zelo veliko, toda kvalitete ni. Prostor še vedno je in tega bi se lotil, če bi imel te ambicije, kljub obljubam o prevladi interneta in digitalne tehnologije. To ne bo takoj, je pa to neka logična posledica razvoja.«

V tiskanih medijih so napisane stvari, ki naj bi bralce zanimale in so zbrane na enem mestu. Kako pa bo to na internetu, kjer je tudi zelo veliko nepomembnih informacij?

»Internet le razširja možnosti in jih ne omejuje. V prihodnosti bo na voljo  množica nekih vsebin, od tega pa bo 99 % podatkov neuporabnih in nezanimivih. Tisti, ki bo znal iz tega izluščit in izbrat zanimivo, bo zmagal. Ker to predstavlja problem, jaz v tem vidim tudi priložnost.«

Estrada je že od nekdaj zelo privlačna zaradi medijske prepoznavnosti, toda v Sloveniji se s tem ne da obogateti. Kot poznavalec računalnikov bi gotovo svoje znanje lahko precej dobro vnovčili. Zakaj si niste kje drugje poiskal svojega primarnega zaslužka in zakaj se vračate na televizijo?

»Ves denar, ki sem ga imel shranjenega, sem porabil za hiško na morju. Prihrankov mi je zdaj zmanjkalo. To pa me ne skrbi, saj mi denar v življenju nikoli ni bil pomemben. Dobro sem se »prodajal« le zato, ker sem si želel hiško na morju. Zdaj jo imam, denarja je zmanjkalo, toda virov zaslužka je več.«

Je televizija dober vir zaslužka za vas?

»Delo je lepo, pošteno in zelo sproščeno. Ta poklic mi je bil v veselje in sem ga rad delal. Lahko ga delam tudi zdaj, le da bi naredili malo bolj kvalitetno, z malo večjimi nagradami, z boljšim izborom tekmovalcev in tudi jaz se bom še malo bolj potrudil in bodo vsi zadovoljni – vsaj jaz tako upam.«

Je torej televizija tisto, kar vas še vedno najbolj zanima?

»Najbolj zanimiv je internet, osebno izražanje na blogu, kjer si sam svoj gospodar. Toda to za zdaj še ne prinaša plačila, čeprav sem na dobri poti. Imam podatke, ki kažejo, da mojo stran obišče približno sedem tisoč različnih obiskovalcev na dan. V mesecu januarju sem imel približno sto trideset tisoč različnih obiskovalcev. Ko hodim po ulici in mi ljudje rečejo, da  berejo moje bloge, vidim, da je moje delo uspešno in ni prezrto.«

Kako vas je spremenilo očetovstvo?

»V nekem velikem, a normalnem obsegu. Tako kot vsakega. To sem pri sebi tudi opazil in se tega veselim. Dalo mi je drug pogled na svet in druge ambicije. Sedaj me zanima samo, kako bo Zoja to preživela, kakšna bo in kaj naj zdaj naredim, da bi ji omogočil normalen razvoj. Postal sem bolj previden in realen. Zelo se bojim zanjo a je vseeno treba imeti eno mejo. Samostojnosti in poguma do sveta  želim naučiti tudi svojo hčerko.«

Ste se kdaj že hudo prestrašili, da bi se ji lahko kaj zgodilo?

»To se še ni zgodilo. Ne dela neumnosti, ne igra se z vžigalicami, ne vtika prstov v vtičnico. Veliko se je že naučila in se odziva kot odrasel človek. Veliko se pogovarjamo in tako ji razložim, da so nekatere stvari nevarne in jih ne sme početi. Dokler ona ni govorila, sem samo jaz govoril in to je bila kot neka terapija pri psihiatru. Zaupal in pripovedoval sem ji zgodbe iz mojega otroštva.«

Ste bili kdaj jezni nanjo?

»Ne. Čutim hudo empatijo do nje. Jaz čutim in vidim, da ni zanalašč in da ne more vedeti, če je naredila kaj narobe.  Jaz ne morem kregati otroka, ko vidim da ni kriv ali sem kriv jaz, če ji dam na primer telefon, ki ga potem po nesreči vrže na tla. Me pa razjezi, ko kaj naredi nalašč.«

Komu je Zoja bolj podobna – vam ali mami Alenki?

»V njej vidim čisto novega človeka.«

Kaj si najbolj želite za hčerko?

»Najbolj si želim, da bi bila pametna. Če nisi pameten, si lahko kot množice po svetu, ki trpijo zaradi nekega nezadovoljstva. Če si pameten, lažje prideš skozi življenje. Ne smeš pa biti genij, ker oni pa trpijo, ker so preveč pametni.«

Za vas pravijo, da ste genijalni. Ste torej kdaj trpeli, ker ste preveč pametni?

»Ne bi rad, da cela Slovenija govori, da sem genij.«

Pa ste kdaj preverili, kolikšen je vaš IQ?

»Nazadnje sem bil na testu, ko so me odpustili iz vojske, ker sem naredil sceno.«

Kaj ste naredili?

»V tistem času so bili veliki junaki tisti, ki so uspeli iz vojske čimprej priti domov, češ da so čudni ali bolni. Ker sem seveda tudi sam želel biti tak frajer, sem se po štirinajstih dnevih  slekel do nagega. Seveda sem počakal, da so bili vsi vojaki zbrani na kupu, tako da je bilo veliko gledalcev. Takoj so tekli za mano in ko so me ulovili, so me oblekli in poslali k psihiatru. Tam sem bil najprej na opazovanju, vendar je psihiater takoj vedel, da igram in bi rad šel domov. Vedel je namreč tudi, da sem igralec, saj sem šel v vojsko pri 27 letih, po končanem študiju na AGRFT. Potem so me poslali na teste. Nasproti mene je sedela lepa, mlada, črnolasa medicinska sestra, ki mi je dala za reševat papirje. Jaz sem nanjo hotel narediti vtis, zato sem se zelo trudil in zagnano reševal te teste. Namerili so mi smešno visok IQ. Ko je psihiater videl rezultate testov, je rekel, da sem preveč pameten, da bi se takole obnašal in me je poslal nazaj v vojsko. Nato sem šele čez en teden spet poskusil z novim trikom, ko so imeli neke manevre in so bili tam starešine. Pritekel sem iz sobe in se drl na ves glas, nato so me našli v sobi. Poleg mene je bil čisto po naključju pas iz moje uniforme, zato je stražar mislil, da se hočem ubiti. Šele nato so me poslali domov. Raje so me poslali domov, kot pa da jim delam neumnosti. Ko sem se vrnil nazaj v Ljubljano sem bil seveda zelo ponosen nase.«

Ste bili v vojski dovolj časa, da ste se naučili postlati posteljo in zlagati srajce?

»Vse sem se naučil. Seveda sem znal to tudi že prej.«

Ali vam igralsko znanje pogosto pride prav v vsakdanjem življenju?

»Meni vedno prav pride. Tako kot vsi, tudi jaz kdaj kaj zaigram, da lažje pridem do določenega cilja. Če želim osvojiti kakšno lepo dekle, sem v njeni družbi velik car, ki je bil že povsod in je igral karte z kralji.«

Katere prijatelje in dogodke omenite, če želite impresionirati dekle?

»Ker je bil predsednik, rad omenim Kučana. Ali omenim, kakšen pajdaš sem z Janšo.«

Kaj pa imata vidva z Janšo?

»Sva kot rit in srajca.! (smeh) Lažem. Midva z Janšo se še srečala nisva.«

Ali ste ga podpirali, ko je bil v zaporu?»

Ja. Bil sem na Roški in ni mi žal. Do te vlade sem zelo kritičen, toda vseeno mi ne pride na pamet, da bi jih obtoževal.«

Lani ste podprli Zorana Jankovića. Se vam ne zdi, da bi bilo lahko koristno, če bi začeli sami ukvarjati z politiko?

»Politika me ne zanima. Jankovića sem podprl izjemoma in je to zelo osebna odločitev. Ker  sem Ljubljančan, sem v njem videl rešitev, ki lahko malo zaleže.«

Vendar imate hčerko, ki bo gotovo še dolgo živela v tej državi. Si ne bi želeli pomagati k njeni lepši prihodnosti?

»Jaz bi bil slab politik. Vedno sem se lotil stvari, ki so primerne meni in mojemu karakterju. Ne bom šel plezati na Mont Everest, saj vem, da na tem področju nisem dober.«

Pa vendar ste se v življenju ukvarjali z zelo različnimi stvarmi in ste v vseh bili izjemno uspešni. Kaj si ne bi mogli – tako kot na primer nekoč za biljard – nakupiti kup knjig o politiki in osvojiti še to področje?

»Saj ne gre samo za teorijo, temveč je pomembno, kakšna osebnost si. Za politika moraš biti malo pizda, po drugi strani pa uglajen, moraš navezovati stike in velikokrat zadržati zase, kar si v resnici misliš. In to ni zame, saj nisem tak človek. Za uspeh ni potrebno le trdo delo, moraš imeti tudi malo talenta.«

Velikokrat ste bili v Ameriki, tudi zato, ker ste igrali poker. Niste nikoli pomislili, da bi ostali tam in poskusili tam narediti kariero?

»Mene ne zanima Amerika. Več denarja ne potrebujem, saj imam hiško na morju. Nobenih ambicij nimam izven Slovenije. Če bi se pojavila kakšna dobra priložnost, bi jo izkoristil, toda da bi sanjaril ali kar koli v tej smeri delal, mi ne pride na pamet.«

Ste imeli kdaj priložnost spoznati kakšno svetovno zvezdo?

»Sem. Slučajno sem v Las Vegasu na ulici srečal Princea, ki je ravno stopil iz trgovine z nekim dekletom. Pomignil sem mu – kot zvezdnik zvezdniku (smeh) in to je bilo to. Profesionalno pa nisem nikogar spoznal, razen voditeljev kviza, ko smo se dobili vsi voditelji Milijonarjev iz vsega sveta. Bilo je kar osemdeset voditeljev z vsega sveta. Tam sem bil eden izmed mnogih, skupaj smo se slikali, pogovarjali, nasmejal, o Milijonarju pa nismo govoril, ker smo ga bili že vsi naveličani. Hotel v katerem smo bili, je bil zelo ugleden. Stene hodnika, ki je vodil v konferenčno sobo, so bile okrašene z logotipi vseh Milijonarjev, ki se sicer niso veliko razlikovali, razen seveda v tem, da je bilo nekje napisano Milijonar v cirilici ali kitajskih črkah in podobno. Samo na logotipu slovenskega milijonarja je pisalo Milijonar z Jonasom, zaradi česar sem bil seveda kar malo ponosen. Nihče drug ni imel imena v znaku oddaje. Ha!«

Ali ste zato želeli, da se tudi sedaj kviz imenuje Milijonar z Jonasom, čeprav to po svetu ni praksa?

»Ne, tega nisem želel jaz. To je želja televizije. Tudi na Pop tv-ju imena nisem izbiral jaz.«

Ali bi se kdaj prijavili na tak kviz?

»Sam? Če bi bil nekdo, ki ni poznan, bi se gotovo prijavil, ker bi me zanimalo. Ne bi pa se pojavil tako, kot se je Barovič, recimo. To se mi je zdelo malo čudno.«

Ali ste gledali Kviskoteko?

»Ja, z veseljem. Oliver je mojster.«

Ste Oliverja Mlakarja kdaj spoznali?

»Ne še. On ima prirojeno eleganco. Njemu zelo lahko tečejo lepi stavki z jezika, meni pa ne. Jaz se moram precej truditi za to. Prav zato sem zdaj začel malo več brati, naše pisce.«

Pred časom ste se precej ukvarjali z glasbo in ste tudi nastopali s prijatelji Magnificom, Lošem … Ali vas kaj mika, da bi se vrnili na glasbeno sceno ali raje samo posojate opremo, kot na primer Magnifico, ki je na vaših računalnikih delal novo ploščo?

»Včasih razmišljam o tem, kaj pa če bi naredili glasbeni projekt, ki bi bil zabaven. Moral bi najti neko izrazno formulo, ki bi bila primerna moji starosti.«

Kaj pa gledališče in film? Vas še mikata?

»Ne, o tem ne razmišljam. Bolj me mikajo filmi, kjer je bolj zanimivo delo, saj spoznaš veliko ljudi in več krajev. Vsi moji spomini na snemanja so dragoceni in lepi. V teatru ni bilo vedno lepo.«

Še vedno kaj trenirate bilijard?

»Ne, nimam prave volje in želje.«

Imate še biljardnico Desetka?

»Ne, to sem opustil in prepustil prostore nazaj mestni občini.«

S temi prostori ste imeli kar nekaj težav, kajne?

»Ja, bilo je ogromno težav. To so bili lepi, elitni prostori sredi Ljubljane po katerih so mnogi stegovali prste.«

Ste jih vi dobili preko poznanstev?

»Branko Gradišnik je bil soustanovitelj kluba in je bil ravno takrat  svetnik na mestni občini ali nekaj takega. Saj ni poanta v zvezah, problem je v tem, da ne bi nikoli zvedel za to priložnost, če mi ne bi slučajno on povedal, da obstajajo neki prostori, ki so prazni. Jaz sam od sebe nikoli ne bi šel pregledovat časopise, ali so kakšni občinski razpisi, ali pisal oglase. To je bil ravno tako naključje in Branko je s tem občini naredil uslugo, saj so bili prostori zanemarjeni in prazni. Prišla sva do ideje, da bi ustanovila biljardnico, saj sva takrat oba veliko igrala biljard.«

Potem, ko ste uredili prostore, pa so si jih zaželeli še drugi?

»Ja, seveda. Najprej se je tja želela razširiti Kinoteka, nato so bili razni gostinci, ki so menili, da bi bili prostori primerni za njihovo dejavnost. Ampak mi smo bili vseeno notri deset let …«