Red Sonja

Zadnjič je umrla mama moje prijateljice, jaz pa sem peljala mačka k veterinarju in ji o tej mačji težavi potem zvečer vse razložila. In vmes seveda večkrat pomislila, kako debilno je razlagati o mačku s prebavnimi motnjami ženski, ki ji je malo prej umrla mama, po drugi strani pa se mi zdi, da si je želela pogovora o nečem čisto drugem kot o tistem, kar jo je seveda najbolj mučilo.

S smrtjo imam slabe izkušnje. Zdaj sem se spomnila na seminarsko, zaradi katere sem že skoraj v drugem letniku pustila študij. Morala sem obdelati knjigo Tineta Hribarja o Kafki. Dva meseca sem poskušala najti poanto, ker se mi je to, da nas vse najbolj zanima, kaj je po smrti, po drugi strani pa si seveda tega niti pod razno ne želimo zares vedeti, ker bi to seveda pomenilo, da smo že tam, na drugi strani, zdelo preveč na prvo žogo. No, žal sem bila prelena, da bi oceno vpisala v indeks, tako da se bojim, da so v teh letih že kam založili to mojo nalogo …

Ampak s smrtjo sem se seveda srečala že veliko prej. Babica mi je umrla, ko sem bila ravno pri teti in sestričnah za vikend. Še zdaj se spomnim, kako sem bila prizadeta, ker so mi sporočili novico, ki jo je verjetno povedala moja mama po telefonu, potem pa so jedli naprej, kot da ne bi bilo nič. No, danes mi je seveda jasno, da bi v nasprotnem primeru lahko imela še kup do smrti izstradanih sorodnikov.

Nekaj let kasneje je umrl dedek. Njega sem tudi videla, kako neslišno spi in spomnim se, da sem po eni strani pričakovala kaj bolj pretresljivega, po drugi pa me je pretreslo, da si - brez vseh znakov življenja - pravzaprav ni bil kaj dosti podoben.

Stara mama je umrla ravno takrat, ko sem imela že vse spakirano za pot iz Beograda v Ljubljano. Tako sem se lahko res nemudoma odpravila. Ampak z manjšo spremembo. Namesto, da bi že takrat zapustila moža, me je - vso potrto - seveda prav on spremljal na pogreb. Moja stara mama je tako zaključila svojo dolgo pot, moj zakon pa je še nekaj časa umiral na obroke …

Pred časom sem spremljala, kako smrt spremljajo konji. Presenetilo me je, kako so bili prestrašeni in iz sebe, ko je umrl žrebec v najlepših letih svojega življenja zaradi kolik in kako so bili po drugi strani ravnodušni, ko je življenjsko pot končal njihov starešina ali kar pač oni mislijo. Presenetljivo je opazovati, kako je smrt - od starosti - za ta bitja nekaj povsem normalnega. Zadnjič pa se je eden od konj poškodoval in ga je čreda prav neusmiljeno pustila samega. Še celo rezgetali so vsi, ko so ljudje spravili poškodovanca pred štalo. Jah, pohabljenec bi jih v naravi lahko vse stal življenja.

Če smo pred leti klasiko vzljubili zaradi Vanesse Mae, je danes Maksim Mrvica tisti, ki privablja na koncerte klasične ali crossover glasbe ljudi, ki sicer takšne glasbe sploh ne poslušajo. Čeprav rojenemu Šibenčanu ni bilo nič podarjeno, pravi, da je rojen pod srečno zvezdo. Med vojno ni imel niti za hrano, ko je bil na naslovnicah hrvaških časopisov,pa mu je za najemnino posodil prijatelj, ki je delal v kiosku s hitro hrano. Zdaj se je Maksim že privadil tako na limuzine kot na brezplačni šampanjec ali Diorjeva darilca. Vendar je še vedno ne le zanimiv, pač pa tudi izjemno preprost ion simpatični sogovornik, ki komaj čaka, da 31. maja tudi v ljubljanskih Križankah pokaže svoj neizmerni talent.

Vidim, da kadite, sicer pa ste tako suhi, da bi - če bi bili v kakšnem rock bendu – lahko kdo pomislil, da raje uživate droge kot hrano … Ali so droge prisotne pri klasičnih glasbenikih?
»Oh, težko bi bilo združiti drogo in klasično glasbo. Seveda so vedno izjeme, vendar mislim, da to ni prav pogosto.«
Zakaj ste torej tako suhi?
»Očitno so krivi geni. Vsi moji domači so zelo suhi, jaz pa sem bil včasih še bolj suh. Sicer pa imam na turnejah še posebej strog režim prehrane. Zelo veliko jem, vendar tudi veliko porabim.«
Ali imate kakšne stiliste?
»Sodelujem s tremi stilisti v Angliji. Ena od njih dela tudi za Rolling Stonese. Ko prideš na vrh, je to krog ljudi, ki sodeluje res z največjimi zvezdami. Moji stilisti gredo z mano po nakupih in mi svetujejo, jaz pa izbiram. Če meni nekaj ni všeč, me ne bo nihče prepričal, da naj se tako oblečem.«
Kar nekaj svetovnih zvezdnikov se je pritoževalo, da pravzaprav nimajo dosti možnosti za izbiro, da jim menedžerji, založbe in drugi urejajo življenje. Pri vas ni tako?
»Kar se tiče stilistov, je zelo preprosto, saj jih najamemo jaz in moja agencija. Če mi kateri ni všeč, ga pač ne bom izbral. Stilisti dobro vedo, da ne bodo več delali z mano, če mi bodo hoteli vsiliti nekaj, kar mi ne bo všeč. Sicer pa imajo zelo dobre zveze z modnimi hišami. Moja stilistka je poslala moj material na Dior, kjer je glavna PR-ovka rekla, da me pozna in so postali moji sponzorji. Dali so mi oblačila, kar ni v njihovi navadi, saj je to tako velika hiša, da tega pravzaprav ne potrebuje.«
Ali ste si to, kar nosite zdaj, kupili sami ali ste dobili zastonj?
»To sem kupil s stilisti.«
Kaj pa dobite zastonj? Kaj ni življenje nepošteno – ko si brez denarja, ti ne bo nihče ničesar podaril, ko pa si uspešen in imaš dovolj, da bi si lahko kupil karkoli, ti podarjajo vse mogoče?
»Seveda je! Še posebej za mene. Jaz sem imel dolgo in trnovo pot do uspeha …«
Dolgo? Saj ste vendar zelo mladi uspeli!
»No, vsekakor sem se precej namučil. Sicer pa, ko sem bil na Hrvaškem že zelo poznan in zelo prisoten v medijih, so bili moji honorarji minimalni in nisem imel niti za najemnino. V nekem trenutku sem se vprašal, ali je kaj narobe z menoj ali z družbo. Kaj bi moral narediti drugače, da bi lahko preživel. Imel sem kariero, bil sem poznan, pa nisem mogel živeti od svojega dela.«
Kaj res? Torej, ko ste bili na naslovnicah, ste vi zbirali drobiž za hrano in najemnino?
»Tako je. Sposojal sem si od prijatelja. Res je bilo ironično, da mi je denar posojal prijatelj, ki je prodajal hamburgerje v kiosku.«
anonimnež iz kioska je imel več denarja kot vi, obraz iz naslovnic! To je žal kar preveč pogosto na našem prostoru.
»Res je. Šele ko sem se preselil v Pariz, se mi je odprlo in sem lahko normalno živel.«
Ampak gotovo vam ni nihče kar takoj ponudil kupa denarja. S selitvijo ste gotovo veliko riskirali.
»Glasbena kariera je vedno negotova. Danes si lahko največja zvezda, pa te jutri že vsi pozabijo. In obratno.«
Ste pripravljeni na vse?
»Moj menedžer me pripravlja na to ves čas. Glasbeni posel je nepredvidljiv in za uspeh ni recepta. Če bi obstajal, bi imeli multimilijarderje. Imaš izvrstnega glasbenika, pa še da dobro izgleda, pa ne proda ničesar. Po drugi strani pa imaš na primer Dido, ki niti ne poje tako posebno dobro, niti ne izgleda tako dobro, pa je bila v nekem trenutku najbolj priljubljena Britanka v svetu.«
Se vam zdi, da je v vaši zvrsti malo drugače, saj se klasična glasba ne spreminja tako hitro?
»Klasična je zagotovo bolj poštena, saj se talent bolj prepozna. Čeprav so tudi tu izjeme, ljudje, ki niso tako nadarjeni, pa imajo izvrstne kariere. Vsekakor pa je potrebno imeti več znanja. V tej zvrsti se prepozna talent. V tem pogledu je ta glasba precej bolj hvaležna.«
Kako se vam zdi hrvaška pop scena?
»Jaz ne spremljam hrvaške scene, saj ne živim več tam, ko pa pridem, me glasbena scena ne zanima kaj posebej.«
Vi trenutno živite v Londonu. Kako usklajujete družino in kariero?
»Onadva hodita z menoj, kar zelo poenostavlja stvari. Moje turneje trajajo dva, tri mesece, tako da brez hčerke ne bi želel biti. Sicer pa je to že rutina, saj je šla prvič z menoj, ko je imela samo tri mesece. Pogosto gredo z nami tudi moji starši, ki pomagajo Ani pri skrbi za hči.«
So vam kdaj predlagali, da bi za javnost skrivali, da imate resno zvezo?
»Bilo je govora tudi o tem, vendar nisem želel niti slišati o tem. Sicer pa založbe za klasično glasbo verjetno niso tako agresivne do svojih izvajalcev. Ampak jaz vem, kaj želim, tako da mi česa takega gotovo ne bi mogli vsiliti.«
Preseneča me, da imate tako proste roke kar se tiče kariere, sploh glede na to, da ste šli v tujino brez prebite pare. Običajno v taki situaciji človek pristane tudi na kakšne bolj trde pogoje, danes pa poslovneži znajo izkoristiti človeka v težki situaciji.
»Imam svobodo kar se tiče oblačenja, pričeske … Sicer pa jaz sprejmem skoraj vsak predlog mojega menedžerja, pa ne zato, ker je zame avtoriteta, pač pa zato, ker ima več kot 50 let izkušenj in je bil menedžer Davida Bowieja, ko sem bila jaz še v šoli. Delal je z Led Zeppelini, Queeni, … - sploh ne vem, s kom ne! Vsak njegov nasvet je zato izvrsten. Seveda ne bi sprejel, če bi mi naročil, da se moram slikati brez majice, vendar on ve, da to ni treba niti predlagati.«
Ste bili vedno tako poslušni?
»Jaz sem v resnici zelo trdoglav in če se nekaj odločim, ni šans, da bi me nekdo prepričal v kaj drugega. Ampak ko prepoznam, da so nasveti meni v korist, da so pozitivni, bi bilo neumno, če jih ne bi sprejel. To pa ne pomeni, da poslušam vsakega in da se podredim vsakomur. Prav nasprotno. Nasvet moram spoznati kot pameten, šele potem ga upoštevam. Sicer pa sem bil v šoli precej težaven. Bil sem eden od najbolj groznih kampanjcev. Ko me v intervjujih sprašujejo, ali sem vzor otrokom, da je treba vaditi vsak dan, jim vedno pravim, naj se ne čudijo, če otrok ne želi vaditi inštrumenta vsak dan, saj ga tudi jaz nisem.«
Kaj res?
»Jaz sem bil grozen! Moji profesorji so obupovali nad mano, vendar sem bil izjemno nadarjen. V zadnjem mesecu dni sem stisnil pesti in na koncu dobil petico. Čez leto pa sem sedemkrat prišel na uro, pa se vmes nisem niti dotaknil tipk. Učitelji so bili jezni in niso vedeli, kaj bi sploh naredili.«
Se vam torej zdi, da je pri glasbi bolj pomemben talent kot trdo delo?
»Kje pa! Delo je najbolj pomembno. Zdaj zelo veliko vadim. Vsak profesionalni klasični glasbenik mora ves čas vaditi.«
Kdaj ste torej iz kampanjca postali pridni in vadili vsak dan?
»Ko sem ostal sam. Ko sem šel študirat v Budimpešto pri 23 letih. Prej sem imel profesorja, ki je zelo skrbel zame. Tam pa sem dobil učitelja, ki je imel razen mene še 60 drugih študentov. Ko je videl, da ne vadim, me je pač pustil, takrat pa sem se streznil in se začel bolj posvečati delu.«
Se vam zdi, da bi lahko bili tak virtuoz tudi na kakšnem drugem inštrumentu ali ste rojeni prav za klavir?
»Verjetno. Jaz imam dobro klavirsko tehniko, ampak morda bi bili moji prsti primerni tudi za violino.«
Ste si sami želeli igrati klavir?
»Običajno starši želijo, da otrok hodi v glasbeno šoli, pri nas pa je bilo ravno nasprotno. V moji družini ni nihče poslušal klasično glasbo. Tudi moji prijatelji ne. Potem pa sem jaz prišel s to veliko ljubeznijo do klasične glasbe in nikomur ni bilo jasno, od kod to. Jaz sem starše nagovarjal, naj me vpišejo in pri devetih letih sem šel v glasbeno šolo.«
To je razmeroma pozno.
»Ja, vendar sem potem dvakrat preskočil razred.«
Ali ste zavarovali svoje roke, kot pač nekateri zvezdniki zavarujejo kak del svojega telesa?
»Ne.«
Pa opravljate kakšna hišna dela ali pazite, da ne bi poškodovali rok?
»Jaz ne morem ničesar! Moji profesorji so zelo natančni kar se tega tiče. Če vadite šest, sedem ur na dan, so roke tako občutljive, da se mi že, če iz trgovine nesem malo težje vrečke s špecerijo, mišice zaskočijo. Enkrat sem moral celo odpovedati koncert in iti na akopunkturo, ker so mi mišice otrdele. Če nosiš kaj težjega v času, ko veliko vadiš, so mišice na rokah izjemno občutljive. Na turnejah izgubim več kilogramov, sicer pa imam zelo strog režim prehrane. Jemljem veliko vitaminov in različnih tablet, tako da sem postal že pravi strokovnjak za to. Ne verjamem, da bi brez tablet zdržal naporne turneje.«
Zakaj je to tako naporno?
»Trideset koncertov v 50 dneh v različnih državah – naporna so že potovanja, kaj šele nastopi in vaje.«
Kako pa vadite na turnejah?
»Jaz vedno vadim. Celo pred novinarskimi konferencami tri ure vadim. Vedno želim klavir v hotelu. Sem kot računalnik – ves dan imam sprogramiran. Za hrano imam 12 minut in podobno. Imam premor za cigareto, točno določeno uro za spanje …«
Tudi spite po urniku?
»Vsak dan moram spati vsaj 8 ur, saj sicer ne morem zdržati tak tempo. Poleg vitaminov seveda.«
Torej sadje in zelenjava ne zadostujeta?
»Kje pa! Na dan koncerta popijem po 2.000 miligramov vitamina C.«
Kaj niso pretirane količine vitaminov prav tako škodljive?
»Vitamin C me razbudi.«
Kaj niste slišali za kavo?
»Kava je slabša za organizem. Deluje mi na roke in podobne. Kavo pijem samo zjutraj.«
Kako prenašate časovne razlike?
»Včasih sem imel težave, zdaj pa sem se navadil. Uporabljam tablete, ki so narejene prav za jet leg. Ampak če si pod velikim stresom, to ne pomaga. Na Japonskem imamo s skupino takšno situacijo, kot je v filmu Izgubljeno s prevodom. Zbujamo se ob treh, štirih ponoči in potem ne morem nič – grem kar vadit. Tudi na prvih velikih turnejah nisem mogel spati zaradi stresa. Zdaj pa sem se malo navadil in mi tudi časovne razlike niso več problem.«
Sicer pa imate malo hčerko. Vas ona zbuja ponoči? Ali pred koncertom spite ločeno od žene Ane in hčerke Lilu?
»Na turnejah običajno Lilu spi z mojimi starši. Kadar pa nimam koncerta, smo skupaj.«
Imate sploh kaj časa za kino, knjige in podobno?
»Imam. Zdaj je vse precej lažje. Ko sem izdal prvi album za tujino, je bilo noro, saj je bil album izdan po celem svetu in založba je naročila vsem svojim podružnicam, da je ta album prioriteten.«
Koliko plošč ste prodali?
»Včasih sem štel, ampak zdaj že dolgo ne, tako da natančne številke ne vem. Prvi album se je prodal v več kot pol milijona primerkih.«
Kaj počnete, kadar nimate obveznosti?
»Rad se družim, rad hodim ven, sem zelo introvertirana oseba. V Šibeniku imamo hišo, kjer je vedno polno ljudi. Rad grem v klube … Kolikor so že te turneje naporne, se po drugi strani hitro privadiš na limuzine, brezplačni šampanjec, klube, ki so odprti samo za nas … Včasih tudi meni klubi presedejo, ampak redko! (smeh) Sicer pa smo s celo ekipo, ki šteje okoli 15 ljudi, po uspešnem koncertu, ko nas 8 krat zvabijo na bis, tako zadovoljni, da želimo to proslaviti.«
Katere filme in knjige imate radi?
»Včasih sem zelo veliko bral, zdaj pa nimam več dovolj koncentracije. Enostavno moji možgani funkcionirajo prehitro. Filme pa zelo rad gledam. Doma v Londonu skoraj vsak dan doma gledava z ženo film. Imava projektor in izvrsten zvok, tako da je kot kino,čeprav v pravi kino ne moreva zaradi varstva hčerke.«
Omenili ste, da ne smete nositi težkih vrečk. Ali to pomeni, da tudi hčerke ne smete nositi v naročju?
»Lahko, ampak ne predolgo. Včasih pozabim …«
Torej Lilu ne bo razvajena, saj je ne morete prav dolgo crkljati po rokah.
»Midva nisva taka starša. Mislil sem, da jo bova razvadila, vendar mi je všeč, da ima neke meje. Sicer pa nikoli ne veš – lahko se zgodi, da pride trenutek, ko bom ugotovil, da je že prepozno in da je že razvajena.«
Po čem pa zdaj sodite, da ni razvajena?
»Vidim, kakšni so otroci mojih prijateljev.«
Ste bili zraven pri porodu?
»Ana je Lilu rodila v šibeniški porodnišnici, tam pa tega ne dovolijo.«
Kako to, da sta se odločila, da bo rodila na Hrvaškem in ne kje v svetu?
»V Šibeniku poznava več ljudi. Tam sta najini mami. Sicer pa sva zelo povezana s Hrvaško, še posebej s Šibenikom.«
Kaj si želite za svojega otroka?
»Rad bi, da bi bila poštena oseba. Da ve, da se z delom lahko uspe. Seveda je vprašanje, kako bo ona doživljala to, da bodo vsi vedeli, čigava hči je, ne glede na to, kako jo bova midva vzgajala. Vsekakor upam, da je to ne bo pripeljalo s prave poti.«
Torej verjamete, da se dobro vrača z dobrim in obratno?
»Verjamem.«
In kaj ste vi naredili dobrega, da ste zdaj tako uspešni?
»Jaz sem gotovo rojen pod srečno zvezdo. To so mi tudi prijatelji govorili. Sicer pa sem zelo optimističen in tudi v najhujših situacijah znam prepoznati nekaj dobrega. Sem srečna oseba, čeprav sem imel težave v preteklosti. Bil sem res brez denarja. Med vojno nismo imeli za hrano, bili smo resnično lačni. Ampak te stvari preživiš in pomembno je, da ne obupaš. Mi smo bili lačni, ampak smo se kljub temu zabavali. V vsem lahko najdem zadovoljstvo.«
Pravite, da imate domotožje. Je težko živeti v tujini?
»Zelo. Jaz sem bil leto dni v Budimpešti, dve leti v Parizu, pet pa v Londonu in moram priznati, da mi je vse težje in težje. Zdaj smo sicer v drugi poziciji in si lahko privoščimo, da pride kdo k nam, ko pa sva bila z Ano v Parizu, nisva imela denarja, da bi lahko kdo prišel.«
Vam je v Londonu bolj všeč kot v Parizu?
»Ne, sploh ne. Prav zdaj nagovarjam Ano, da bi v Parizu kupila stanovanje in da bi potem živela na teh treh relacijah: v Šibeniku, Londonu in Parizu. Spomladi gremo vedno v Šibenik. Sicer pa sem se zaljubil v Pariz, vendar sem se moral zaradi dela preseliti v London.«
Kaj vam najbolj manjka v tujini?
»Prijatelji in mesto Šibenik, morje, družina.«
Ali radi plavate?
»Ja, zelo. Sicer smo nekoč res že na začetku poletja plavali, pa nam je bilo potem to brez veze. Ko so potem prišli prijatelji in so se hoteli kopat, sem jim odgovarjal, da je to vendar brez veze, da je na plaži vroče in to. Zdaj, ko imamo hišo dobesedno na morju, pa sem ves čas v morju. Plavanje je za pianiste najboljša telovadba. Tudi na turnejah moram imeti hotel z bazenom, saj mi plavanje sprošča mišice. Vendar pa sem imel na Japonskem težave, saj tam ne spuščajo na bazen ljudi, ki so tetovirani.«
Kaj res?
»Ja, oni namreč mislijo, da so tetoviranci samo člani japonske mafije, pa čeprav jaz res ne izgledam kot kak japonski mafijaš. Zato moram na Japonskem imeti povoje preko tetovaž, da me sploh spustijo v bazen.«
Kako ste našli to rešitev?
»Enkrat sem bil v hotelu, kjer je bil prekrasen hotel. Čeprav so vedeli, kdo sem, me niso spustili v bazen, potem pa so mi celo oni nabavili povoje, da sem se lahko šel kopat.«
Se ukvarjate še s kakšnim drugim športom razen plavanja?
»Rad tečem. Včasih igram celo tenis, med turnejami pa grem celo v fitnes,kjer delam vaje za roke.«
Kaj res? Kaj se ne bojite, da bi bilo zaradi uteži ali tenisa kaj narobe?
»Kaj naj. Pazim, kolikor se da, ampak do zdaj sem si levo roko že trikrat zlomil. Zdravnik me je opozoril, da bi bila velika verjetnost, če bi se mi zlom še kdaj ponovil, da bi imel potem manjšo sposobnost motorike.«
Kako ste po zlomu igrali klavir, saj vmes niste mogli vaditi?
»Ja, takrat sem res moral prekiniti. Na fakulteti sem si poškodoval noht in potem kar šest mesecev nisem mogel vaditi z eno roko. Ampak potem je treba spet vaditi in tako prideš notri. Zame je največja bolečina, če ne morem vaditi klavirja, saj sem odvisen od njega.«
Kako se časi menjajo, kajne! V otroštvu bi bili gotovo še zadovoljni, če bi imeli tak izgovor, da vam ne bi bilo treba vaditi!
»Ja, prav res. Ampak saj sem bil zelo resen, kar se tiče klavirja in sem že od devetega leta dalje govoril, da bom pianist. Vedno sem si želel nastopati in nikoli nisem imel treme. Moja profesorica me je izsiljevala s tem, da ne bom mogel nastopiti na koncertu, če ne bom vadil.«
Kaj nikoli niste imeli treme?
»Ko sem bil mlad, ne. Kasneje pa ja, saj z leti pride večja odgovornost.«
In kako se borite proti tremi?
»Vadim! To je najboljši način. Sicer pa sem dolgo vadil jogo. Tudi to je eden od načinov, da se sprostiš, vendar sem se sčasoma naveličal. Sicer pa imam nekaj načinov meditacije, ki jih uporabljam.«

Ponoči sem se vrnila iz Evrovizije. Ne morem pisat o tem, kdo je zmagal in ostalih podrobnosti iz uradne prireditve, ker se to že vse ve, poleg tega sem bila tam za Jano, Obraze in Lady, tako da sem včeraj in danes že morala pisati o tem in se mi ne da več. Raje delim z vami, da sem prišla totalno utrujena, saj sem od srede do nedelje res samo tekala od enega konca Helsinkov na drugega. Šele pred finalom sem si vzela dve uri časa in se s tramvajem peljala po mestu, ker se mi je zdelo, da bom tudi lažje delala, če se vmes malo sprostim.

Tam se počutila kot vesoljec. No, sicer je tudi islandski rocker rekel, da je imel vtis, kot da bi pristal na Marsu. Tam so namreč takšni fanatiki, ki poznajo vse pesmi z vseh Evrovizij. Celo drugouvrščene na nacionalnih tekmovanjih poznajo! Prvi dan sem zato dobila vtis, da bi se morala čim prej pobrati, potem pa se mi je zdelo, da je pravzaprav kul, da ne poročajo z Evrovizije samo feni. Ker če so mene prepričali, da je to res izjemen šov, da prireditev živi in da nikakor ni za odpis, potem vam povem, da tako tudi je — vsaj na Finskem.

V času, ko naše televizije varčujejo in si lahko ogledujemo resničnostne šove, ki jih snemanjo praktično amaterji, saj se v tistih nekaj mesecih potem priučijo na tehniko, itak pa scenaristi izberejo samo najboljše kadre iz morja posnetkov, je seveda izjemno biti del prireditve, kjer je vse perfektno. Kjer je samo monitorjev, ki nadzorujejo ozadje, preveč, da bi jih lahko preštela, čeprav sem sedela takoj za njimi. Izjemno je bilo opazovati, kaj vse so sposobni narediti računalniki na ozadju, ki je bilo letos še posebej izjemno, saj je bilo polpropustno, tako da se je videla projekcija, pa tudi lučke zadaj. Da ne omenjam kamere pajka, ki se je sprehajala po vrhu dvorane, ali snemalca, ki je tekal okoli odra, da bi ulovil najbolj zanimive kadre …

Da je Evrovizija pisana na kožo predvsem gejem, je jasno. Dejstvo je, da je tam res bilo največ ljubiteljev istega spola. Z zmagovalko na čelu: Mariji Šerifović namreč očitajo prav to — česar ona sicer ne potrdi, je pa povedala, da nima nič proti, če jo podpirajo homoseksualci. No, prav zato je izvrstno, da je vodja naše delegacije Sandi Radić, ki se na to dobro spozna. Sicer mi je ravno prijateljica razlagala, kako sta nekoč, še otroka, nekaj mesecev vadila nekakšne koreografije za Eurosong. Radić je torej velik fen Evrovizije in njegove sanje so se s tem, ko je pred leti postal vodja naše delegacije, izpolnile. Zato pa je zdaj konec sanjske Evrovizije za novinarje.

Letos smo razen ekipe MTV Adria, ki je pač mednarodna, bili med slovenskimi novinarji samo novinarka Radia Hit in dva vodilna člana fen kluba, ki sta hkrati tudi pokrivala prireditev za številne medije. Za druge so pač pisali novinarji, ki so gledali prireditev doma, pred televizijo. Za večino naših medijev je namreč pot na Finsko in bivanje tam precej drago. Zato je logično, da si je vsak od nas (slovenska delegacija je bila verjetno najmanjša) želel prinesti nazaj čimbolj raznolike informacije.

Ampak gospod Radić je dobro poskrbel, da do informacij ni bilo lahko priti. Že to, kje bo uradna delegacija nastanjena, ni bilo mogoče izvedeti pred potjo, saj si Radić in njegovi želijo miru pred slovenskimi novinarji. To seveda ne velja za televizijce in radijce! Tudi glede vstopnic za prireditev je večkrat omenil, da jih bo dal, če mu jih bo kaj ostalo. Novinarjem zato ni bilo jasno, komu bi jih razen nam sploh še lahko razdelil? OK, na tribuni so sedeli tudi Igor Pirkovič, pomočnik direktorja TVS, pa Peterle, predstavniki veleposlaništva in slovenski študenti na Finskem. Pa vendar — kaj ni logično, če smo že novinarji tam, da dobimo možnost, da si prireditev ogledamo v živo? Očitno bi bilo zaželeno, da pišemo kar z domačega kavča …

Alenko sem tako prvič videla šele na press konferenci po polfinalu. In kasneje sem bila izjemno vesela, da sem dobila pred finalom še intervju z njo, saj sicer ni bila dosegljiva za slovenske novinarje. No, seveda to ne velja za našo TVS in Radio Slovenija. Žal pa tudi iz njene ekipe ni bilo nikogar, ki bi — prijazno ali vsaj vljudno — povedal stvari tako, kot so: ali ima težave s spanjem (na Finskem se zdani že ob 4 zjutraj!), kaj najraje je, kako je s tremo …

Razumem, da je naši delegaciji — sicer je na moji akreditaciji tudi pisalo, da sem del nje, ampak za delegacijo se imajo očitno samo tisti, ki pridejo s TVS — najpomembnejše, da Alenka oziroma izvajalec dvakrat po 3 minute naredi čimboljši vtis. In da je Alenka morala paziti na glas. In da je imela precej vaj. Po drugi strani pa vem, da noben izvajalec nima 169.000 evrov (kolikor naj bi bil po pisanju Financ budžet za cel projekt), da bi si privoščil tako promocijsko pot. Ta denar smo prispevali vsi — naročniki televizije, seveda. Torej tudi jaz in bralci Lady, Obrazov in Jane, za katere sem tam morala poročati. In prepričana sem, da bi želeli brati o tem, kako je dneve v Helsinkih preživljala Alenka in ne na primer predstavnik Danske. Oziroma tudi on.

Če bi komercialna televizija organizirala izlet, bi seveda lahko postavljali svoja pravila. Če pa gre za projekt javne televizije, bi vsi morali imeti nekaj od tega. Ali se motim? Se vam zdi, da sem obremenjena zaradi tega, ker vem, da moram uredništvom prinesti čimboljši material in da bi v resnici morali pustiti Alenko in ekipo povsem pri miru, da (na naš račun) počnejo, kar se jim zljubi? Se vam zdi prav, da niso imeli niti ene novinarkske konference za slovenske novinarje? Da niso niti enkrat povabili nas, novinarjev v hotel ali kam, da bi poklepetali in tako lahko izvedeli še kakšne podrobnosti? Da sploh niso hoteli z novinarji nobenega stika in so se nas celo izogibali? Da so nam druge države dale svoje majice in zastave, slovenske pa nismo imeli, da bi lahko z njo navijali?

Ko je pred časom Srbijo in Črno goro predstavljal Željko Joksimović, so ga srbski mediji pred odhodom skoraj linčali, ker je bila njegova pesem preveč podobna eni iz kompilacije Buddha Bar 5. Ampak na Evroviziji so držali skupaj. In skupaj so držali tudi Srbi širom Evrope, ki so takrat glasovali zanj, tako kot so letos glasovali za Marijo. Tudi njo so v medijih napadali, češ da grozno izgleda, zdaj pa so na prireditvi srbski novinarji mahali z zastavo, družili pa se sicer niso kaj dosti, ker je Marija imela vročino, so pa zato skupaj nazdravili po zmagi, pa tudi preostali del ekipe se novinarjem ni izogibal. Enako velja za večino drugih držav.

Zanimajo me torej vaši komentarji. Se vam zdi prav, da si televizijci ozrioma vodja delegacije na tako dragem izletu predstavljajo, da je to njegov teden, ko bo pač počel, kar se mu bo zljubilo? Ali bi moral biti odgovoren do ljudi, ki plačujejo naročnino, iz katere je plačan tudi on?

No, pa smo dobili finalistko! Moram priznati, da se mi je kar zdelo, da bo šla Alenka Gotar naprej. Prepričana sem namreč bila, da moje prvo poročanje iz Evrovizije ne bo tako enostavno. Za Jano moram namreč oddati članek že v nedeljo — in glede na to, da bo finale treba pozorno spremljati in da bomo morda celo slavili, je jasno, da bo to precej bolj naporno kot sicer. Prav zato sem bila še pred potjo v Helsinke prepričana, da bomo v finalu, čeprav so bili tu vsi precej zadržani. Nihče si namreč ni upal napovedati, kako bodo gledalci sprejeli opero. Ob tem pa je treba dodati, da seveda nimamo prijateljev, ki bi nam točke podarjali kar tako.

(Continued)