Red Sonja

Že večkrat ste (so?) me v komentarjih prosili, naj napišem kaj o Lepem Dasi, zato izpolnjujem željo …

Projekt Lepi Dasa sem si zamislila bolj za zabavo. Z nekdanjimi sodelavci naj bi naredili pravi glasbeni projekt, vendar bolj za to, da bi bilo naše delo še bolj zabavno kot sicer, kot pa zaradi nekega posebnega poslovnega interesa. Ker je bil tudi Vanja Alič del ekipe, je bilo logično, da sem njemu naročila, naj napiše pesem. Ker sem kasneje ekipo zapustila, je pesem kar nekaj časa ležala v predalu, potem pa sem se odločila poiskati nekoga, ki bi jo znal dobro interpretirati. Za Vlada mi je povedal menedžer Drago, ki mu bom za njegov namig verjetno še dolgo hvaležna, saj sem še pred srečanjem ugotovila, da bi se znala dobro ujeti. Na lanske MMS smo šli za štos, čeprav sem pričakovala, da bo pesem precej bolj uspešna. Kljub temu, da dobro poznam zakulisne igrice, si nisem želela biti zraven, vendar se mi je vseeno zdelo, da tako zabavna, dobro zapeta in drugačna pesem ne bi smela biti neopažena. No, na MMS Dasa ni prišel v finale, čeprav je pesem kasneje postala verjetno največja uspešnica iz lanskih MMS.

Pri projektu se mi že od začetka zdi najbolj pomembno, da je pozitiven. Dasa je pač lik, ki je vedno dobre volje in skrbi za zabavo gledalcev — tudi tako, da je našemljen.

Se mi je pa že večkrat zdelo smešno, kako so številni glasbeni kolegi “zaskrbljeni”, češ, da je bedno, da se Vlado, ki mu vsi priznavajo vrhunske vokalne sposobnosti, ukvarja s tem poflom, ko pa bi vendar lahko pel vrhunsko glasbo,. Ker je bil prej namreč rocker. Petnajst let. Ja, petnajst let je pel v različnih zasedbah na veselje ljubiteljev rocka, vendar nikoli od glasbe ni mogel živeti. Ko sem ga spoznala, je delal v avtopralnici, kjer si je dokončno uničil hrbtenico in ga zdaj boli praktično ves čas. No, včasih pa je delal tudi kot grobar in smetar. Luštno, kajne? Prav res: kako prav imajo ti “prijatelji”, ki se jim zdi, da se z brki in lasuljo totalno blamira. Saj je vendar veliko bolje delati kot smetar! Kajti zdaj Dasa od glasbe lahko preživi. Drznem si trditi, da je prav to tisto, kar jih moti.

Zadnjič sem šla na Mansona. Ker sem res velik fen. In prav zato sem bila hudo razočarana. Prej sem sicer težila Vidmarju, da bi mu magari kaj stregla (catering pa to) ali vozila po Ljubljani, samo da bi ga lahko v živo spoznala, ker za intervjuje se je že vedelo, da bo kriza. Pa nekako ni zorganiziral. Ampak po videnem sem bila vesela, da je tako. Če me je že nastop tako razočaral … pa saj se mi niti ni dalo pisat, čeprav sem razmišljala o tem, da je morda razočaranje toliko večje, kolikor bolj si prej navdušen.

No, zdaj sem pa v Mladini videla, kako en radijski glasbeni urednik pravi, da je bil dober šov! Očitno nisva bila na istem nastopu, ker tisti papirčki so naslednji večer tudi na Pozdravu poletja leteli z neba, pa intelektualni kritiki tega verjetno ne bodo hvalili, čeprav je bilo čisto zabavno, pa še Atomike sem končno videla na slovenskem odru, ker tisto zadnjič na Hvaru menda ni bilo kul, ker jih ljudje tam ne poznajo — no zdaj že dobivajo veliko pozitivnih odzivov, meni pa so bili pa drugače čisto v redu, verjetno še toliko bolj, ker nisem nič pričakovala in ker se mi je zdelo, da so se še posebej trudili ravno zaradi hladne publike.

Aja, tudi Omar je bil carski, on je itak super, ker res čisto nič ne kalkulira v glasbi — no, po tistem, ko je zmagal pri Mariu in na Emi, seveda …

Sem se potem spomnila na nekega kritika, ki je bil v devetdesetih še veliko bolj sfuran. Ko sem začela spremljati sceno in sem bila itak skoraj na vsakem koncertu v Kudu, K4, pa seveda tudi na vseh promocijah, kjerkoli so že bile, se je večkrat zgodilo, da sem bila edina novinarka, kar je precej tečno, če si kul z izvajalcem, ker res nisem vedela, kako naj ga potolažim. No, v Kudu je biol enkrat nek koncert, ki ga je ta kritik hudo hvalil (v Mladini ali na RŠ, ne vem). Ob prvi priliki sem vprašala ozvočevalca, kako je bilo in potožila, da mi je pa res žal, da sem tako hudo priložnost zamudila. Pa je rekel, da bend sploh ni znal igrati, da so bili vsi tako zadeti, da jim ni mogel pomagati in da sploh niso štekali, kaj je zdaj s tonsko in tako na koncu sploh ni niti naštimal zvoka. Pa je bilo očitno vseeno! Kajti dotični kritik je totalno hvalil njihov iber hud zvok.

Velika štala je, kadar bi kdo rad veljal za hudo pametnega. Sploh, če ni. Da ne omenjam, da pač nihče ne more v vsakem trenutku vsega vedeti. In potem se zgodijo stvari, kot so te kritike, ali pa scenariji, kot je bil za mis ali pa če se kdo še spomne tiste polomije, ko so na viktorjih klepetali intelektualci za mizo. Je včasih bolje glumit glupega. Kar ve tudi veliko pametnih žensk. Tipi pa itak ne štekajo. No, tudi kakšne ženske ne, da ne bo pomote! Ženske so itak do ženske običajno še bolj nastrojene … Kar se bo gotovo videlo tudi po komentarjih spodaj …

Pri novinarskem poslu je najbolje to, da se lahko mnogokrat združi prijetno s koristnim. Prav zato grem rada na poletne festivale, ki so ob morju, saj tako lahko čez dan uživam na plaži, zvečer pa spremljam glasbenike. Ravno sem se vrnila iz Splita, kjer sem z nadvse prikupnim Lukom Nižetićem med drugim klepetala o tem, zakaj morajo biti ženske tudi zgoraj v kopalkah, moški pa tako nesramno razkazujejo svoja prsa. Med mojim prvim obiskom sem namreč tam povzročila prave izgrede, saj mi gre hudo na živce, če na moji ekstremno beli koži opazim še bolj bele trakce od kopalk. “Ti pa nisi od tukaj,” mi je dejal nek kopalec. Ko sem presenečeno vprašala, kako za vraga se to vidi, je pač preprosto rekel, da zato, ker sem bila pač zgoraj brez. No, od takrat se seveda opremim s kompletno kopalno opremo, zvečer pa se seveda čudim, zakaj Splitčanke, ki so na plaži tako zakrite, vse razgaljene ponosno razkazujejo na svojih porjavelih telesih bele sledi.

“Seveda je razlika med moškimi in ženskimi prsmi — ženske namreč dojijo,” mi je odgovoril Luka, vendar moram priznati, da se mi zdi ta diskriminacija še vedno neustrezna. Hudo katoliške Dalmatince pač ne moti, da v cerkvah — v zadnjih desetih letih so samo v Splitu zgradili kar 17 novih! — gledajo nagca na križu, mlečne žleze jih pa tako zelo motijo (pa ne samo njih, žal).

OK, moški pač ne dojijo, kar pa ne pomeni, da nimajo prsi. Lani sva s prijateljico na Visu opazovali tipa, ki bi zagotovo napolnil B košarico. Čeprav ni dojil je imela njegova žena ob dveh otrocih precej manj za pokazati …

Če morajo ženske skrivati svoje telo, da se ne bi morda kdo na plaži preveč napalil, bi potem lahko isto pričakovali od moških. Tudi meni ni prav nič zoprn pogled na mišičaste prsi, da o tem, da me na moškem zelo privlačijo lepe roke, sploh ne govorim. Prav zato bi si lahko omislili pravilo, naj moški nosijo še rokavice, ker … nikoli se ne ve …

V zadnjem času do Gibonnija ne more vsak. Novinar namreč. Je pač zvezda in kot vsaka zvezda so tu določena pravila, zaradi katerih so zvezde še bolj zvezdniške.

Najbolj bistveno je vsekakor omejevanje stikov z novinarji, saj ni primerno, da bi se velike zvezde preveč družile s komerkoli. Kar seveda ne pomeni, da je Gibonni tisti, ki je postavil nova pravila. Njegovi sodelavci so namreč, kot pri ostalih zvezdah, tu zato, da poskrbijo za takšne stvari.

Prav zato je moje prvo srečanje z njim tako zelo drugačno. Gibonni je namreč pred kakšnimi desetimi leti nastopil v neki ljubljanski diskoteki, ki je bila še takrat, ko se je koncert končal, skoraj prazna. »Pri nas vas še ne poznajo,« sem takrat poskušala razložiti glasbeniku, ki se je najbolj žrl zato, ker so bili potni stroški večji od dobička od tistih nekaj deset prodanih vstopnic.

Gibonni je bil takrat na začetku – vsaj kar se Slovenije tiče. Na Hrvaškem je bil poznan kot nekdanji pevec rokerske skupine, kar seveda tudi ne pomeni, da bi bil prav izjemno priljubljen. Seveda se zgodi, da imajo neuspešen koncert tudi zvezdniki na vrhuncu. Kar vprašajte Atomik harmonik ali kogarkoli pač. In jasno – to ni prijetno, ampak tudi s porazi se mora človek znati spopadati. Je pa res, da je to težko, kar sem se lahko že večkrat prepričala, ko so tudi kakšni drugi glasbeniki s sklonjenimi glavami sedeli v zakulisju in se spraševali, kaj je razlog neuspeha.

Čeprav so zvezdniki vedno precej bolje razpoloženi za razgovor, kadar se lahko s čim pohvalijo, pri takšnih praznih dvoranah pa se običajno intervju sprevrže v mojo tolažbo potrtemu glasbeniku, pa moram priznati, da sama vedno bolj uživam ob gledanju koncertov, kjer ni takšne gneče. Še posebej, kadar prav to razočaranje glasbenika ponese, da je na odru še bolj prepričljiv. Kot na primer Goran Karan, ki je pred nekaj leti imel najprej en nastop za nabito polno diskoteko, naslednjega dne pa prav tako v Nemčiji pred tako malim številom ljudi, da je med nastopom kar vsakega posebej povprašal po imenu. A si predstavljate, kako veliko bolje je, če ste pri koncertu tako soudeleženi? Če niste samo anonimni poslušalec, ki med skladbami ploska ali karkoli že? Predvsem pa – nobene gneče, nikogar, ki bi vam stopal na čevlje ali morebiti zažgal kos oblačila s cigareto.

Jasno je, da je poseben občutek, če je na stadionu sto tisoč ljudi. Ampak pravi glasbeni užitek je, ko lahko umetniku gledaš pod prste.

Ponoči sem se vrnila s Hvara. Kot običajno sem združila prijetno s koristnim - šla sem na Hrvaški radijski festival, potem pa še malo podaljšala. Kot vedno, ko sem prepričana, da bom samo malo počivala, se mi je tudi tokrat dogajalo na veliko.

Med festivalom smo se družili z Atomiki. Že v Ljubljani sem jih zagnjavila, da bi rada poslikala vse mogoče, ker bom pripravila kakšno reportažo za revije. Tam pa smo se sploh dobro ujeli, čeprav sta me Jani in Toni že prvi večer hudo napila. Ampak mi seveda ni žal, saj smo se prav luštno zabavali. Sicer pa sem šele kasneje ugotovila, da so Atomiki kar hude face. Hrvaška glasbena scena je namreč precej zaprta, zato ni mali uspeh, če pevki napovedujeta prav vse glasbene točke in če je njihova skladba kot posebno presenečenje na vrsti tik pred razglasitvijo rezultatov! Bili so dobri, ko pa so po festivalu in pred koncertom Toša Proeskega (ko sem ga vmes fotkala, je rekel, da sem mu dolžna poljub, ampak mislim, da ne bo panike …) imeli še daljši nastop, jih je podprlo več kot 100 Slovencev, ki so imeli sindikalni izlet, tako da je bilo vzdušje precej boljše, kot bi bilo, če bi nastopali samo pred domačini, ki seveda nimajo pojma, kdo sploh so Atomik Harmonik.

Festival je bil izvrstno pripravljen. Že prvi večer, ko sem okoli polnoči (povezave s Splitom so res slabe, saj še ni sezona) prišla v pres center, sem bila presenečena nad ustrežljivostjo. Ker nisem imela fotografa, so mi ponudili fotke od svojih. Zamenjali so mi hotel, da sem bila bliže prizorišču, imeli so kup pres materialov z izjemno preglednim urnikom dogajanj, poskusili so mi celo najti polnilec za baterije, ki sem ga izgubila … Prav neverjetno, sploh če primerjam na primer z lanskimi Melodijami morja in sonca, ko so me celo kolegi novinarji grdo gledali, ker sem po festivalu pričakovala uradni vrstni red in točke. Sama naj bi jih pisala, so mi rekli, kar sicer ni tako težko, je pa vsekakor bolj verjetno, da se med zelo hitrim napovedovanjem zgodi kakšna napaka. No, za Hrvate je kaj takega povsem nepojmljivo, saj dobiš pripravljene prav vse informacije in celo po tiskovkah povzetek, kaj se je zgodilo. Kar seveda pomeni, da so me spet razvadili in bom spet pisano gledala,ko kaj osnovnega pri nas ne bo mogoče dobiti …
Na festivalu je bila najbolj oblegana voditeljica Vlatka Pokos. V zadnjem času je namreč ves čas na naslovnicah vseh - celo političnih - medijev, saj se ločuje z bogatim Josipom Radeljakom, ki je bolj kot po svojih poslih poznan po svojih ženskah. Poročen je bil s srbsko igralko Bebo Lončar, potem jo je varal in se nazadnje poročil s hrvaško igralko Eno Begović, ki je umrla, ko je imela njuna hči samo 45 dni. Že kakšno leto kasneje se je zapičil v Vlatko, po šestih letih pa gresta narazen in to ne prav posebej prijazno. Vlatko so celo z ladjo iskali po plažah, jaz pa sem jo prosila za intervju in se zelo hitro dogovorila za v nedeljo, ko je večina že odšla. Tako sva se zaštekali, da sva - dve ločenki - potem dva dni skupaj ležali na plaži. Meni se je zdelo kar zabavno, da medtem, ko moji hrvaški kolegi lovijo to lepotičko, ležim z njo na plaži in debatiram o najbolj intimnih stvareh njene zdaj že razpadle zveze …

Vsekakor sem bila presenečena, ko sem ugotovila, kako se njena medijska podoba razlikuje od resničnosti. Namesto razvajene snobovke sem namreč spoznala 37-letno žensko, ki ne kot zvezda, ampak kot gorska koza pleza po skalah do očem odmaknjene plaže, ki potrebuje za uživanje samo veliko sonca, morje, vodo in kak piškotek, glede na to, da bi se rada spet malo poredila. Ja, ločitev je najboljša dieta, sva se strinjali …

V ponedeljek sem potem še ulovila v objektiv našega predsednika Drnovška, ki je dopustoval v samostanu na Hvaru in užival v miru, kolikor ga pač lahko ima ob stalnem spremstvu varnostnikov. Nazadnje pa sem šla celo v famozni Carpe Diem - lokal, kjer pravijo, da ne odideš domov sam. No, jaz sem šla sama, ampak zato, ker sem bila tam itak samo toliko, da sem pozdravila Željka Mitrovića, lastnika Pink tv, ki se je tam zabaval z družbo. Rekel je, da se je želel izogniti gužvi, zato ni prišel v času festivala, sicer pa s svojo jahto potuje po Jadranu.