Red Sonja

V zadnjem času do Gibonnija ne more vsak. Novinar namreč. Je pač zvezda in kot vsaka zvezda so tu določena pravila, zaradi katerih so zvezde še bolj zvezdniške.

Najbolj bistveno je vsekakor omejevanje stikov z novinarji, saj ni primerno, da bi se velike zvezde preveč družile s komerkoli. Kar seveda ne pomeni, da je Gibonni tisti, ki je postavil nova pravila. Njegovi sodelavci so namreč, kot pri ostalih zvezdah, tu zato, da poskrbijo za takšne stvari.

Prav zato je moje prvo srečanje z njim tako zelo drugačno. Gibonni je namreč pred kakšnimi desetimi leti nastopil v neki ljubljanski diskoteki, ki je bila še takrat, ko se je koncert končal, skoraj prazna. »Pri nas vas še ne poznajo,« sem takrat poskušala razložiti glasbeniku, ki se je najbolj žrl zato, ker so bili potni stroški večji od dobička od tistih nekaj deset prodanih vstopnic.

Gibonni je bil takrat na začetku – vsaj kar se Slovenije tiče. Na Hrvaškem je bil poznan kot nekdanji pevec rokerske skupine, kar seveda tudi ne pomeni, da bi bil prav izjemno priljubljen. Seveda se zgodi, da imajo neuspešen koncert tudi zvezdniki na vrhuncu. Kar vprašajte Atomik harmonik ali kogarkoli pač. In jasno – to ni prijetno, ampak tudi s porazi se mora človek znati spopadati. Je pa res, da je to težko, kar sem se lahko že večkrat prepričala, ko so tudi kakšni drugi glasbeniki s sklonjenimi glavami sedeli v zakulisju in se spraševali, kaj je razlog neuspeha.

Čeprav so zvezdniki vedno precej bolje razpoloženi za razgovor, kadar se lahko s čim pohvalijo, pri takšnih praznih dvoranah pa se običajno intervju sprevrže v mojo tolažbo potrtemu glasbeniku, pa moram priznati, da sama vedno bolj uživam ob gledanju koncertov, kjer ni takšne gneče. Še posebej, kadar prav to razočaranje glasbenika ponese, da je na odru še bolj prepričljiv. Kot na primer Goran Karan, ki je pred nekaj leti imel najprej en nastop za nabito polno diskoteko, naslednjega dne pa prav tako v Nemčiji pred tako malim številom ljudi, da je med nastopom kar vsakega posebej povprašal po imenu. A si predstavljate, kako veliko bolje je, če ste pri koncertu tako soudeleženi? Če niste samo anonimni poslušalec, ki med skladbami ploska ali karkoli že? Predvsem pa – nobene gneče, nikogar, ki bi vam stopal na čevlje ali morebiti zažgal kos oblačila s cigareto.

Jasno je, da je poseben občutek, če je na stadionu sto tisoč ljudi. Ampak pravi glasbeni užitek je, ko lahko umetniku gledaš pod prste.