Red Sonja

Pozor! Menda v zadnjem času razsaja virus konjuktivitis. Iz prve roke oz. očesa lahko povem, da vas onesposobi za več kot deset dni (od prvega srbenja prejšnji ponedeljek sem imela teden dni zabuhlo eno oko, potem še drugo, ampak se stanje zdaj že izboljšuje - sicer tega ne bi mogla pisati!).
Po naravi nisem kak hipohonder, ampak tale stvar je res hudo neprijetna. Pa ne samo zato, ker je skrajno boleče, še bolj zato, ker ne moreš niti brati, niti gledati televizija ali pač sploh početi nečesa, da si skrajšaš čas v teh dneh. No, zaposlila sem se s kapljicami - ene za na vsako uro, druge za na dve uri in tretje, ki jih je treba kapljati v oko (če ga v tej zabuhlosti lahko najdeš) na vsako uro. Luštno. Pa mazilo za čez noč. Skratka - pazite se virusov, menda se še posebej širijo na bazenih.
To je seveda tudi opravičilo za mojo neaktivnost pri pisanju.

Festival Melodije morja in sonca se je končal že v soboto, jaz pa sem še vedno pod vtisom, saj se je še enkrat potrdilo, da taki festivali z dobro glasbo nimajo nobene zveze. Razumem, da nekdo, ki gleda televizijo, misli, da bi bil dober direktor, voditelj ali kak drug sodelavec televizije. Tega, da pa nekdo, ki rad posluša glasbo, misli, da zato tudi dobro poje, pa ne razumem. Na MMS sem poslušala pevce, ki ne znajo peti. Najbolj je izstopala seveda Auerjeva mlajša, videli pa smo tudi izvajalko, ki je na odru raje lizala sladoled, pela pa je njena spremljevalna pevka. Obe in nekaj drugih netalentov se je izvrstno uvrstilo, saj se namesto na glasbo spoznajo na to, kako pridobiti točke. Za uspeh na tem festivalu je bilo najbolj pomembno kupiti vstopnice, ki so bile hkrati glasovnice, organizirati telefoniste in podobno, kar stane kar precej. Ker domnevam, da cilj takšnih izvajalcev ne more biti nastopanje na koncertih, saj ne znajo peti, temveč pojavljanje v medijih, se sprašujem, zakaj trošijo na tisoče evrov za glasove, ko pa bi vendar lahko celo kaj zaslužili v resničnostnih šovih. Danes je namreč kup načinov, da postaneš “zvezda”, zato nima smisla, da se blamiraš na glasbenem odru. Glede na to, da se v prvem večeru kar sedmih izvajalcev ponekod sploh ni slišalo, je torej tudi organizatorjem pomembnejša promocija sponzorjev kot pa popevk. V resničnostnih šovih je možnosti oglaševanja na kupe. Spomnite se lačnih stanovalcev, ki so lahko samo gledali dobrote na policah dobrega soseda. Resničnostni šov festival pa bi bil izjemno zabaven, saj glasbeniki v Portorožu niso imeli časa za spanje, saj so na primer celo na dan finala veselo klicali radijske postaje in jim obljubljali brezplačne nastope v zameno za točke. Na nekem radiu so enega od klicočih celo vprašali, ali je to skrita kamera, saj se jim je zdelo neverjetno, da jih isti dan pokliče toliko zvezdnikov. Si sploh lahko predstavljate, kako bizarno zanimiv bi bil tak resničnostni šov? Prava uspešnica!

Zadnjič je bil na televiziji eden od vrhuncev filmske umetnosti. Film, ki predstavlja Hugha Granta v eni svojih najboljših vlog. Pravzaprav ljubezen je pač romantična komedija, ki z vsakim ogledom samo še bolj prepriča, začara in osvoji. Ja, priznam – romantične komedije so zame zakon.

Pravzaprav sem se vedno spraševala, zakaj za vraga ljudje hodijo v kino gledat grozljivke. Meni je dovolj grozno, če pogledam izpiske iz banke oziroma kartic. Tudi ne razumem tiste, ki imajo radi akcije. Moje življenje je že tako polno napetosti in stresov, zato v kinu hočem samo nekaj, kar me bo spravilo v dobro voljo, smeh in mi dalo upanja na to, da prava ljubezen še obstaja. In romantični moški, seveda! Ampak kaj, ko moški ne marajo gledati romantičnih komedij in zato v resničnem življenju niso prav nič romantični. Še tisti ne, ki igrajo takšne vloge na odrih.

Ali bi bili moški bolj romantični, če bi gledali romantične filme, je sicer vprašanje, na katerega bodo morali odgovarjati strokovnjaki, mene pa predvsem zanima, zakaj vendar nimamo tudi Slovenci kakšne lepe romantične komedije. Sicer je res, da je okoli nas vse skupaj ena velika socialna drama, ampak nekaj lepih ljubezenskih zgodb sem tudi že imela priložnost pobliže spoznati in vse (žal sicer ne moje) se tudi niso nesrečno končale …

V filmu Pravzaprav ljubezen je omenjeno, da je letališče izvrstno proti depresiji, saj so tam ljudje srečni, ko po dolgem času spet pričakajo svoje najdražje. Njihovo veselje se lahko začuti, če si le dovolj pozoren. Nekateri pa seveda na letališče hodijo, da bi videli novo čudo tehnike v zraku, drugi spet razmišljajo o tem, kolikšna je možnost, da bi bil v letalu terorist. Vse je odvisno od tega, kako gledaš na svet. Jaz naokrog pač iščem ljubezen in veselje, nekateri drugi pa pravzaprav uživajo v mazohizmu.

V prostorih bivše Juge veljata za najboljša človeka na estradi Zdravko Čolić in Halid Bešlić. Okusi so pač različni in nekaterim se zdi tudi prepotentni Željko Joksimović čisto simpatičen, ampak tako v globalu sta pač Halid in Zdravko menda tista, za katera je res težko najti kakršnokoli zamero. No, jaz je res nisem. Pri nobenem.

Halida na primer še poslušala nisem nikoli prej, ampak me je s svojo osebnostjo (pa tudi glasom, seveda) kasneje tako navdušil, da sem postala fen. Pri Zdravku je bila situacija malo drugačna. On je pač car, kar sem najprej preverila na koncertu pred leti v Križankah, ko nisem mogla razumeti, kako se mu vendar posreči, da se hkrati posveča tako poslušalcem pred odrom kot nam, ki smo se takrat gužvali v zakulisju. In seveda nisem mogla razumeti, da med množico nekih posebnih gostov ni bilo prav dosti domačih pevcev, ki bi se od mojstra lahko naučili marsičesa. Naši glasbeniki pač raje kradejo imidž na primer kakšnim Rammsteinom …

Ko sem kasneje živela v Beogradu, sem tako dolgo klicala menedžerja in poskušala potrditi termin za intervju, da je ubogi Adis kar obupal in mi dal kar Zdravkovo telefonsko. Seveda sem potem obupala … Ampak ko sem bila spet v Ljubljani, je prišel še Zdravko in preden sem se odpravljala na intervju, sem vsaj desetkrat opozorila fotografa, da mora nujno fotkati še mene z njim. Običajno nimam takšnih želja, ker se mi zdi bolj kot fotka za spomin pomembno, da naredim dober članek, ampak v tem primeru je bilo pač drugače. Zdravko je človek, ki ga moraš občudovati. V to sem se še bolj prepričala na večerji naslednjega dne, ko smo v družbi njegovih najbolj tesnih sodelavcev poslušali njegov takrat novi cede, višek pa je bil seveda, ko je on kar tako – samo za svoje in naše veselje – zapel nekaj svojih pesmi.

Pred časom v Celju me je najprej pobaral, kako to, da se ne javim, potem pa seveda priznal, da je vmes zamenjal telefon. Na koncert je prišla njegova nekdanja partnerica, ki mi je kasneje zaupala, da sta zdaj z Zdravkom še boljša prijatelja, kot sta bila nekoč. Si predstavljate, da bi to rekli za svojega bivšega? Verjetno težko … Prišel je tudi njegov kolega iz vojske – ne, Zdravko se ni izogibal obveznostim, sploh ne, mi je zaupal. Nekdanji član skupine Pepel in kri, ki je bila z Zdravkom pred desetletji na skupnem koncertu v Moskvi, pa ga je med večerjo spomnil na to, kako je samo on iz velike, prešerno razpoložene družbe, opazil, kako tiho in zamišljeno stoji ob strani. Takrat ga je namreč skrbelo, ker je bila žena tik pred porodom, on pa pač na drugem koncu sveta. Namesto da bi se zabaval s kolegi, je Zdravko torej opazil človeka, ki ni bil tako razposajen in takoj pristopil k njemu, da bi videl, kako mu lahko pomaga. Prav v tem je njegova veličina – da začuti, kdo potrebuje prijazno besedo ali pač neko pomoč.

Ampak tudi Zdravko ni v vsem najboljši. Po koncertu je namreč v celjski igralnici preizkusil srečo na igralnih aparatih. Ko sem opazila, da ni prav dobro vedel, kako te stvri potekajo, sem mu seveda z veseljem pomagala, da je dobil prav lepo vsoto. Jah, vsi kdaj potrebujemo pomoč.