Red Sonja

»Ko prideš v Grčijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kakšen tuj komad, saj vrtijo samo Grško glasbo. Prideš v Italijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kak tuj komad, ker vrtijo samo italijansko glasbo. Prideš na Hrvaško, Srbijo – tudi samo njihova glasba, in zelo malo tuje. Ko pa prideš v Slovenijo, moraš imeti veliko srečo, da slišiš kak slovenski komad,« iz svojih izkušenj pravi Rebeka Dremelj, ki je tako kot večina drugih slovenskih glasbenikov upravičeno ogorčena. Če ste namreč v zadnjih mesecih poslušali komercialne radijske postaje, ste zagotovo opazili, da čez dan slovenske glasbe skoraj ne vrtijo, kvoto, ki je določena z zakonom, pa zapolnijo od polnoči do pete ure zjutraj. In še takrat boste bolj verjetno slišali kakšne Gu gu ali Hazarde iz osemdesetih kot najnovejše skladbe. Ali Magnificovo Silvijo namesto najnovejše uspešnice.
»V Parlamentu je Sindikat glasbenikov Slovenije, katerega sem tam zastopal, ob sprejemu novega zakona o medijih dosegel, da se na nacionalnem programu mora vrteti najmanj 40% slovenske glasbene produkcije, na komercialnih radijskih postajah pa 20% slovenske glasbe,« pravi Igor Misdaris, član skupine Šukar. »Osnovni problem pa ni kvota, ampak odnos do lastne ustvarjalnosti in neprofiliranosti prevelikega števila radijev. Ponavadi se z aktualnega albuma nekega izvajalca vrti le ena skladba ali maksimalno dve, čeprav je na albumu 10-12 skladb. Ostale pesmi utonejo v pozabo in jih poslušalci, ki niso kupili plošče niti niso imeli priložnost slišati. Čeprav je v slo več kot 90 radijev so si skoraj vsi podobni, vrtijo isto glasbo in poročajo o radarjih na cesti. Osnovna naloga vsakega medija je poleg obveščanja tudi izobraževanje občinstva in usmerjanje glasbenega okusa,« pravi Misdaris.
Da je situacija skrajno nenavadna, se strinja tudi Dare Kaurič: »Glede Kingstonov se ne morem kaj pritoževati, saj naš novi single Bossa noga vrtijo tako rekoč povsod, pa tudi naše starejše komade je kar pogosto slišati na radijskih valovih. Ni mi pa jasno, kako naj se novi band ali solist dostojno predstavi poslušalcem, saj radiji - vse v stilu: samo da bojo naši poslušalci in naročniki reklam zadovoljni - kar nekako ne pustijo novih izvajalcev blizu, tudi, če so ti kvalitetni in je njihov edini minus mogoče to, da niso zanimivi za trač medije, beri : nimajo jošk, ne kažejo spodnjih hlačk …«
Rebeka se strinja: »To je bizarno. Obstajajo radijske postaje, ki vrtijo slovensko glasbo samo od 1 do 5 ure zjutraj in potem te iste radijske postaje kličejo nas, slovenske izvajalce, da nastopamo za njih. Po možnosti zastonj! Kajti pospešenega radijskega predvajanja ti itak ne morejo dati, saj je njihova uredniška politika taka, da popoldan pop izvajalca, kot sem jaz, ne vrtijo. In te iste radijske postaje kličejo tudi nas izvajalce za izjave in različne ankete, ki pa jih vrtijo preko dneva. Ravno zadnjič sem rekla novinarki ene izmed teh postaj, da ji bom dala z velikim veseljem izjavo, če me pokliče ob eni uri zjutraj, ker predvidevam, da me ljudje popoldan nočejo slišati. Meni je to smešno, je pa treba priznati, da obstajajo tudi takšne postaje, ki našo glasbo znajo spoštovati in za takšne postaje sem jaz pripravljena narediti ne samo enega, pač pa tudi deset nastopov zastonj.«
Ena od takšnih, ki slovensko glasbo vrtijo, je Radio Salomon, kjer je ekipa Dee Jay Timea še posebej aktivna pri promociji slovenske glasbe, saj tudi izdaja kompilacije, kot je Svizec, ki je vedno med najbolje prodajanimi ploščami. Vodja ekipe Dean Windisch pravi: »Danes sem poslušal Radio Hit, kjer vrtijo slovenske plošče iz lestvice Slo top 30 in poglej ga zlomka - DJ Svizec turbo mix, ki je na drugem mestu spregledajo … Zakaj radii vrtijo samo še medijsko najbolj izpostavljene izvajalce, ostalega pa ne, sem se že jaz spraševal… Nekaj bo tudi na tem, da v splošni poplavi tuje produkcije in s tem tudi izgube iskanja občutka za bodoče uspešnice nihče noče več tvegati… S pojavom Radia Express, Enke, Antene, Centra … radijske postaje postajajo vedno bolj “blede”, če bi se dalo, bi vrteli samo počasne pesmi, ker te pa res nikogar ne motijo… To so se spomnili tujci, predvsem Nemci, ki so jih omenjene radijske postaje vzele za svetovalce in zato so sedaj počasi vse iste. Vrtijo zakonsko zapovedano kvoto Slovencev in to med 24 in 4 uro, ko jasno nihče ne posluša radia. Novih izvajalcev si ne upajo vrteti, ker ne poznajo in jih ne zanima, ker se bojijo, da bi komu naredili s tem reklamo…«
Sicer pa Leo Oblak, lastnik številnih slovenskih radiev z Radiem 1 na čelu potrjuje ugotovitve in razloži: »Nemško podjetje BCI, ki dela raziskave tudi za ORF in druge, testira glasbo na preizkusnih poslušalcih, ki pesmi ocenjujejo. Na podlagi teh ocen potem delamo glasbeni izbor. S tem je začel Radio Ekspress, ki nam je pobral vse poslušalce, zato smo morali slediti tudi ostali.« Leo pravi, da je razumljivo, da na radiu ni najnovejših skladb, saj te zanimajo predvsem mlade, ki pa radia ne poslušajo več, ampak imajo raje iPod ali druge bolj sodobne možnosti. »Uspešnico lahko narediš,ko imaš tako močno publiko, da si upaš tvegati. Mi smo se pač prilagodili. Radio 1 je bolj rockersko orientiran, Center pa ponavlja za nami. Dva dni kasneje namreč celo vrtijo iste skladbe kot mi, čeprav so si tudi oni najeli ameriško svetovalno podjetje.«
Leo tudi ne verjame, da bi lahko radio, ki bi vrtel najbolj priljubljene slovenske izvajalce, kot je Saša Lendero, Rebeka, Lepi Dasa, atomik Harmonik …, bil posebej poslušan, saj se mu zdi, da je razlika med glasbo, ki jo ljudje hočejo slišati na radiu ali na zabavi. In da navsezadnje ne hodijo na veselice isti ljudje kot poslušajo radio v pisarni. Glasbeniki pa menijo drugače. Igor Misdaris namreč trdi: »Verjamem, da bi radio, ki bi svojo programsko politiko usmeril le na slovensko produkcijo imel zelo veliko poslušanost, tako kot na primer na Hrvaškem Narodni radio, ki vrti izključno hrvaško glasbo in je verjetno tam najbolj poslušana postaja.« Navsezadnje tudi na Hrvaškem obstajajo ljudje, ki hodijo na veselice in tudi takšni, ki poslušajo radio. In očitno teh domača produkcija prav nič ne moti.

Festival Melodije morja in sonca se je končal že v soboto, jaz pa sem še vedno pod vtisom, saj se je še enkrat potrdilo, da taki festivali z dobro glasbo nimajo nobene zveze. Razumem, da nekdo, ki gleda televizijo, misli, da bi bil dober direktor, voditelj ali kak drug sodelavec televizije. Tega, da pa nekdo, ki rad posluša glasbo, misli, da zato tudi dobro poje, pa ne razumem. Na MMS sem poslušala pevce, ki ne znajo peti. Najbolj je izstopala seveda Auerjeva mlajša, videli pa smo tudi izvajalko, ki je na odru raje lizala sladoled, pela pa je njena spremljevalna pevka. Obe in nekaj drugih netalentov se je izvrstno uvrstilo, saj se namesto na glasbo spoznajo na to, kako pridobiti točke. Za uspeh na tem festivalu je bilo najbolj pomembno kupiti vstopnice, ki so bile hkrati glasovnice, organizirati telefoniste in podobno, kar stane kar precej. Ker domnevam, da cilj takšnih izvajalcev ne more biti nastopanje na koncertih, saj ne znajo peti, temveč pojavljanje v medijih, se sprašujem, zakaj trošijo na tisoče evrov za glasove, ko pa bi vendar lahko celo kaj zaslužili v resničnostnih šovih. Danes je namreč kup načinov, da postaneš “zvezda”, zato nima smisla, da se blamiraš na glasbenem odru. Glede na to, da se v prvem večeru kar sedmih izvajalcev ponekod sploh ni slišalo, je torej tudi organizatorjem pomembnejša promocija sponzorjev kot pa popevk. V resničnostnih šovih je možnosti oglaševanja na kupe. Spomnite se lačnih stanovalcev, ki so lahko samo gledali dobrote na policah dobrega soseda. Resničnostni šov festival pa bi bil izjemno zabaven, saj glasbeniki v Portorožu niso imeli časa za spanje, saj so na primer celo na dan finala veselo klicali radijske postaje in jim obljubljali brezplačne nastope v zameno za točke. Na nekem radiu so enega od klicočih celo vprašali, ali je to skrita kamera, saj se jim je zdelo neverjetno, da jih isti dan pokliče toliko zvezdnikov. Si sploh lahko predstavljate, kako bizarno zanimiv bi bil tak resničnostni šov? Prava uspešnica!

V prostorih bivše Juge veljata za najboljša človeka na estradi Zdravko Čolić in Halid Bešlić. Okusi so pač različni in nekaterim se zdi tudi prepotentni Željko Joksimović čisto simpatičen, ampak tako v globalu sta pač Halid in Zdravko menda tista, za katera je res težko najti kakršnokoli zamero. No, jaz je res nisem. Pri nobenem.

Halida na primer še poslušala nisem nikoli prej, ampak me je s svojo osebnostjo (pa tudi glasom, seveda) kasneje tako navdušil, da sem postala fen. Pri Zdravku je bila situacija malo drugačna. On je pač car, kar sem najprej preverila na koncertu pred leti v Križankah, ko nisem mogla razumeti, kako se mu vendar posreči, da se hkrati posveča tako poslušalcem pred odrom kot nam, ki smo se takrat gužvali v zakulisju. In seveda nisem mogla razumeti, da med množico nekih posebnih gostov ni bilo prav dosti domačih pevcev, ki bi se od mojstra lahko naučili marsičesa. Naši glasbeniki pač raje kradejo imidž na primer kakšnim Rammsteinom …

Ko sem kasneje živela v Beogradu, sem tako dolgo klicala menedžerja in poskušala potrditi termin za intervju, da je ubogi Adis kar obupal in mi dal kar Zdravkovo telefonsko. Seveda sem potem obupala … Ampak ko sem bila spet v Ljubljani, je prišel še Zdravko in preden sem se odpravljala na intervju, sem vsaj desetkrat opozorila fotografa, da mora nujno fotkati še mene z njim. Običajno nimam takšnih želja, ker se mi zdi bolj kot fotka za spomin pomembno, da naredim dober članek, ampak v tem primeru je bilo pač drugače. Zdravko je človek, ki ga moraš občudovati. V to sem se še bolj prepričala na večerji naslednjega dne, ko smo v družbi njegovih najbolj tesnih sodelavcev poslušali njegov takrat novi cede, višek pa je bil seveda, ko je on kar tako – samo za svoje in naše veselje – zapel nekaj svojih pesmi.

Pred časom v Celju me je najprej pobaral, kako to, da se ne javim, potem pa seveda priznal, da je vmes zamenjal telefon. Na koncert je prišla njegova nekdanja partnerica, ki mi je kasneje zaupala, da sta zdaj z Zdravkom še boljša prijatelja, kot sta bila nekoč. Si predstavljate, da bi to rekli za svojega bivšega? Verjetno težko … Prišel je tudi njegov kolega iz vojske – ne, Zdravko se ni izogibal obveznostim, sploh ne, mi je zaupal. Nekdanji član skupine Pepel in kri, ki je bila z Zdravkom pred desetletji na skupnem koncertu v Moskvi, pa ga je med večerjo spomnil na to, kako je samo on iz velike, prešerno razpoložene družbe, opazil, kako tiho in zamišljeno stoji ob strani. Takrat ga je namreč skrbelo, ker je bila žena tik pred porodom, on pa pač na drugem koncu sveta. Namesto da bi se zabaval s kolegi, je Zdravko torej opazil človeka, ki ni bil tako razposajen in takoj pristopil k njemu, da bi videl, kako mu lahko pomaga. Prav v tem je njegova veličina – da začuti, kdo potrebuje prijazno besedo ali pač neko pomoč.

Ampak tudi Zdravko ni v vsem najboljši. Po koncertu je namreč v celjski igralnici preizkusil srečo na igralnih aparatih. Ko sem opazila, da ni prav dobro vedel, kako te stvri potekajo, sem mu seveda z veseljem pomagala, da je dobil prav lepo vsoto. Jah, vsi kdaj potrebujemo pomoč.

Če smo pred leti klasiko vzljubili zaradi Vanesse Mae, je danes Maksim Mrvica tisti, ki privablja na koncerte klasične ali crossover glasbe ljudi, ki sicer takšne glasbe sploh ne poslušajo. Čeprav rojenemu Šibenčanu ni bilo nič podarjeno, pravi, da je rojen pod srečno zvezdo. Med vojno ni imel niti za hrano, ko je bil na naslovnicah hrvaških časopisov,pa mu je za najemnino posodil prijatelj, ki je delal v kiosku s hitro hrano. Zdaj se je Maksim že privadil tako na limuzine kot na brezplačni šampanjec ali Diorjeva darilca. Vendar je še vedno ne le zanimiv, pač pa tudi izjemno preprost ion simpatični sogovornik, ki komaj čaka, da 31. maja tudi v ljubljanskih Križankah pokaže svoj neizmerni talent.

Vidim, da kadite, sicer pa ste tako suhi, da bi - če bi bili v kakšnem rock bendu – lahko kdo pomislil, da raje uživate droge kot hrano … Ali so droge prisotne pri klasičnih glasbenikih?
»Oh, težko bi bilo združiti drogo in klasično glasbo. Seveda so vedno izjeme, vendar mislim, da to ni prav pogosto.«
Zakaj ste torej tako suhi?
»Očitno so krivi geni. Vsi moji domači so zelo suhi, jaz pa sem bil včasih še bolj suh. Sicer pa imam na turnejah še posebej strog režim prehrane. Zelo veliko jem, vendar tudi veliko porabim.«
Ali imate kakšne stiliste?
»Sodelujem s tremi stilisti v Angliji. Ena od njih dela tudi za Rolling Stonese. Ko prideš na vrh, je to krog ljudi, ki sodeluje res z največjimi zvezdami. Moji stilisti gredo z mano po nakupih in mi svetujejo, jaz pa izbiram. Če meni nekaj ni všeč, me ne bo nihče prepričal, da naj se tako oblečem.«
Kar nekaj svetovnih zvezdnikov se je pritoževalo, da pravzaprav nimajo dosti možnosti za izbiro, da jim menedžerji, založbe in drugi urejajo življenje. Pri vas ni tako?
»Kar se tiče stilistov, je zelo preprosto, saj jih najamemo jaz in moja agencija. Če mi kateri ni všeč, ga pač ne bom izbral. Stilisti dobro vedo, da ne bodo več delali z mano, če mi bodo hoteli vsiliti nekaj, kar mi ne bo všeč. Sicer pa imajo zelo dobre zveze z modnimi hišami. Moja stilistka je poslala moj material na Dior, kjer je glavna PR-ovka rekla, da me pozna in so postali moji sponzorji. Dali so mi oblačila, kar ni v njihovi navadi, saj je to tako velika hiša, da tega pravzaprav ne potrebuje.«
Ali ste si to, kar nosite zdaj, kupili sami ali ste dobili zastonj?
»To sem kupil s stilisti.«
Kaj pa dobite zastonj? Kaj ni življenje nepošteno – ko si brez denarja, ti ne bo nihče ničesar podaril, ko pa si uspešen in imaš dovolj, da bi si lahko kupil karkoli, ti podarjajo vse mogoče?
»Seveda je! Še posebej za mene. Jaz sem imel dolgo in trnovo pot do uspeha …«
Dolgo? Saj ste vendar zelo mladi uspeli!
»No, vsekakor sem se precej namučil. Sicer pa, ko sem bil na Hrvaškem že zelo poznan in zelo prisoten v medijih, so bili moji honorarji minimalni in nisem imel niti za najemnino. V nekem trenutku sem se vprašal, ali je kaj narobe z menoj ali z družbo. Kaj bi moral narediti drugače, da bi lahko preživel. Imel sem kariero, bil sem poznan, pa nisem mogel živeti od svojega dela.«
Kaj res? Torej, ko ste bili na naslovnicah, ste vi zbirali drobiž za hrano in najemnino?
»Tako je. Sposojal sem si od prijatelja. Res je bilo ironično, da mi je denar posojal prijatelj, ki je prodajal hamburgerje v kiosku.«
anonimnež iz kioska je imel več denarja kot vi, obraz iz naslovnic! To je žal kar preveč pogosto na našem prostoru.
»Res je. Šele ko sem se preselil v Pariz, se mi je odprlo in sem lahko normalno živel.«
Ampak gotovo vam ni nihče kar takoj ponudil kupa denarja. S selitvijo ste gotovo veliko riskirali.
»Glasbena kariera je vedno negotova. Danes si lahko največja zvezda, pa te jutri že vsi pozabijo. In obratno.«
Ste pripravljeni na vse?
»Moj menedžer me pripravlja na to ves čas. Glasbeni posel je nepredvidljiv in za uspeh ni recepta. Če bi obstajal, bi imeli multimilijarderje. Imaš izvrstnega glasbenika, pa še da dobro izgleda, pa ne proda ničesar. Po drugi strani pa imaš na primer Dido, ki niti ne poje tako posebno dobro, niti ne izgleda tako dobro, pa je bila v nekem trenutku najbolj priljubljena Britanka v svetu.«
Se vam zdi, da je v vaši zvrsti malo drugače, saj se klasična glasba ne spreminja tako hitro?
»Klasična je zagotovo bolj poštena, saj se talent bolj prepozna. Čeprav so tudi tu izjeme, ljudje, ki niso tako nadarjeni, pa imajo izvrstne kariere. Vsekakor pa je potrebno imeti več znanja. V tej zvrsti se prepozna talent. V tem pogledu je ta glasba precej bolj hvaležna.«
Kako se vam zdi hrvaška pop scena?
»Jaz ne spremljam hrvaške scene, saj ne živim več tam, ko pa pridem, me glasbena scena ne zanima kaj posebej.«
Vi trenutno živite v Londonu. Kako usklajujete družino in kariero?
»Onadva hodita z menoj, kar zelo poenostavlja stvari. Moje turneje trajajo dva, tri mesece, tako da brez hčerke ne bi želel biti. Sicer pa je to že rutina, saj je šla prvič z menoj, ko je imela samo tri mesece. Pogosto gredo z nami tudi moji starši, ki pomagajo Ani pri skrbi za hči.«
So vam kdaj predlagali, da bi za javnost skrivali, da imate resno zvezo?
»Bilo je govora tudi o tem, vendar nisem želel niti slišati o tem. Sicer pa založbe za klasično glasbo verjetno niso tako agresivne do svojih izvajalcev. Ampak jaz vem, kaj želim, tako da mi česa takega gotovo ne bi mogli vsiliti.«
Preseneča me, da imate tako proste roke kar se tiče kariere, sploh glede na to, da ste šli v tujino brez prebite pare. Običajno v taki situaciji človek pristane tudi na kakšne bolj trde pogoje, danes pa poslovneži znajo izkoristiti človeka v težki situaciji.
»Imam svobodo kar se tiče oblačenja, pričeske … Sicer pa jaz sprejmem skoraj vsak predlog mojega menedžerja, pa ne zato, ker je zame avtoriteta, pač pa zato, ker ima več kot 50 let izkušenj in je bil menedžer Davida Bowieja, ko sem bila jaz še v šoli. Delal je z Led Zeppelini, Queeni, … - sploh ne vem, s kom ne! Vsak njegov nasvet je zato izvrsten. Seveda ne bi sprejel, če bi mi naročil, da se moram slikati brez majice, vendar on ve, da to ni treba niti predlagati.«
Ste bili vedno tako poslušni?
»Jaz sem v resnici zelo trdoglav in če se nekaj odločim, ni šans, da bi me nekdo prepričal v kaj drugega. Ampak ko prepoznam, da so nasveti meni v korist, da so pozitivni, bi bilo neumno, če jih ne bi sprejel. To pa ne pomeni, da poslušam vsakega in da se podredim vsakomur. Prav nasprotno. Nasvet moram spoznati kot pameten, šele potem ga upoštevam. Sicer pa sem bil v šoli precej težaven. Bil sem eden od najbolj groznih kampanjcev. Ko me v intervjujih sprašujejo, ali sem vzor otrokom, da je treba vaditi vsak dan, jim vedno pravim, naj se ne čudijo, če otrok ne želi vaditi inštrumenta vsak dan, saj ga tudi jaz nisem.«
Kaj res?
»Jaz sem bil grozen! Moji profesorji so obupovali nad mano, vendar sem bil izjemno nadarjen. V zadnjem mesecu dni sem stisnil pesti in na koncu dobil petico. Čez leto pa sem sedemkrat prišel na uro, pa se vmes nisem niti dotaknil tipk. Učitelji so bili jezni in niso vedeli, kaj bi sploh naredili.«
Se vam torej zdi, da je pri glasbi bolj pomemben talent kot trdo delo?
»Kje pa! Delo je najbolj pomembno. Zdaj zelo veliko vadim. Vsak profesionalni klasični glasbenik mora ves čas vaditi.«
Kdaj ste torej iz kampanjca postali pridni in vadili vsak dan?
»Ko sem ostal sam. Ko sem šel študirat v Budimpešto pri 23 letih. Prej sem imel profesorja, ki je zelo skrbel zame. Tam pa sem dobil učitelja, ki je imel razen mene še 60 drugih študentov. Ko je videl, da ne vadim, me je pač pustil, takrat pa sem se streznil in se začel bolj posvečati delu.«
Se vam zdi, da bi lahko bili tak virtuoz tudi na kakšnem drugem inštrumentu ali ste rojeni prav za klavir?
»Verjetno. Jaz imam dobro klavirsko tehniko, ampak morda bi bili moji prsti primerni tudi za violino.«
Ste si sami želeli igrati klavir?
»Običajno starši želijo, da otrok hodi v glasbeno šoli, pri nas pa je bilo ravno nasprotno. V moji družini ni nihče poslušal klasično glasbo. Tudi moji prijatelji ne. Potem pa sem jaz prišel s to veliko ljubeznijo do klasične glasbe in nikomur ni bilo jasno, od kod to. Jaz sem starše nagovarjal, naj me vpišejo in pri devetih letih sem šel v glasbeno šolo.«
To je razmeroma pozno.
»Ja, vendar sem potem dvakrat preskočil razred.«
Ali ste zavarovali svoje roke, kot pač nekateri zvezdniki zavarujejo kak del svojega telesa?
»Ne.«
Pa opravljate kakšna hišna dela ali pazite, da ne bi poškodovali rok?
»Jaz ne morem ničesar! Moji profesorji so zelo natančni kar se tega tiče. Če vadite šest, sedem ur na dan, so roke tako občutljive, da se mi že, če iz trgovine nesem malo težje vrečke s špecerijo, mišice zaskočijo. Enkrat sem moral celo odpovedati koncert in iti na akopunkturo, ker so mi mišice otrdele. Če nosiš kaj težjega v času, ko veliko vadiš, so mišice na rokah izjemno občutljive. Na turnejah izgubim več kilogramov, sicer pa imam zelo strog režim prehrane. Jemljem veliko vitaminov in različnih tablet, tako da sem postal že pravi strokovnjak za to. Ne verjamem, da bi brez tablet zdržal naporne turneje.«
Zakaj je to tako naporno?
»Trideset koncertov v 50 dneh v različnih državah – naporna so že potovanja, kaj šele nastopi in vaje.«
Kako pa vadite na turnejah?
»Jaz vedno vadim. Celo pred novinarskimi konferencami tri ure vadim. Vedno želim klavir v hotelu. Sem kot računalnik – ves dan imam sprogramiran. Za hrano imam 12 minut in podobno. Imam premor za cigareto, točno določeno uro za spanje …«
Tudi spite po urniku?
»Vsak dan moram spati vsaj 8 ur, saj sicer ne morem zdržati tak tempo. Poleg vitaminov seveda.«
Torej sadje in zelenjava ne zadostujeta?
»Kje pa! Na dan koncerta popijem po 2.000 miligramov vitamina C.«
Kaj niso pretirane količine vitaminov prav tako škodljive?
»Vitamin C me razbudi.«
Kaj niste slišali za kavo?
»Kava je slabša za organizem. Deluje mi na roke in podobne. Kavo pijem samo zjutraj.«
Kako prenašate časovne razlike?
»Včasih sem imel težave, zdaj pa sem se navadil. Uporabljam tablete, ki so narejene prav za jet leg. Ampak če si pod velikim stresom, to ne pomaga. Na Japonskem imamo s skupino takšno situacijo, kot je v filmu Izgubljeno s prevodom. Zbujamo se ob treh, štirih ponoči in potem ne morem nič – grem kar vadit. Tudi na prvih velikih turnejah nisem mogel spati zaradi stresa. Zdaj pa sem se malo navadil in mi tudi časovne razlike niso več problem.«
Sicer pa imate malo hčerko. Vas ona zbuja ponoči? Ali pred koncertom spite ločeno od žene Ane in hčerke Lilu?
»Na turnejah običajno Lilu spi z mojimi starši. Kadar pa nimam koncerta, smo skupaj.«
Imate sploh kaj časa za kino, knjige in podobno?
»Imam. Zdaj je vse precej lažje. Ko sem izdal prvi album za tujino, je bilo noro, saj je bil album izdan po celem svetu in založba je naročila vsem svojim podružnicam, da je ta album prioriteten.«
Koliko plošč ste prodali?
»Včasih sem štel, ampak zdaj že dolgo ne, tako da natančne številke ne vem. Prvi album se je prodal v več kot pol milijona primerkih.«
Kaj počnete, kadar nimate obveznosti?
»Rad se družim, rad hodim ven, sem zelo introvertirana oseba. V Šibeniku imamo hišo, kjer je vedno polno ljudi. Rad grem v klube … Kolikor so že te turneje naporne, se po drugi strani hitro privadiš na limuzine, brezplačni šampanjec, klube, ki so odprti samo za nas … Včasih tudi meni klubi presedejo, ampak redko! (smeh) Sicer pa smo s celo ekipo, ki šteje okoli 15 ljudi, po uspešnem koncertu, ko nas 8 krat zvabijo na bis, tako zadovoljni, da želimo to proslaviti.«
Katere filme in knjige imate radi?
»Včasih sem zelo veliko bral, zdaj pa nimam več dovolj koncentracije. Enostavno moji možgani funkcionirajo prehitro. Filme pa zelo rad gledam. Doma v Londonu skoraj vsak dan doma gledava z ženo film. Imava projektor in izvrsten zvok, tako da je kot kino,čeprav v pravi kino ne moreva zaradi varstva hčerke.«
Omenili ste, da ne smete nositi težkih vrečk. Ali to pomeni, da tudi hčerke ne smete nositi v naročju?
»Lahko, ampak ne predolgo. Včasih pozabim …«
Torej Lilu ne bo razvajena, saj je ne morete prav dolgo crkljati po rokah.
»Midva nisva taka starša. Mislil sem, da jo bova razvadila, vendar mi je všeč, da ima neke meje. Sicer pa nikoli ne veš – lahko se zgodi, da pride trenutek, ko bom ugotovil, da je že prepozno in da je že razvajena.«
Po čem pa zdaj sodite, da ni razvajena?
»Vidim, kakšni so otroci mojih prijateljev.«
Ste bili zraven pri porodu?
»Ana je Lilu rodila v šibeniški porodnišnici, tam pa tega ne dovolijo.«
Kako to, da sta se odločila, da bo rodila na Hrvaškem in ne kje v svetu?
»V Šibeniku poznava več ljudi. Tam sta najini mami. Sicer pa sva zelo povezana s Hrvaško, še posebej s Šibenikom.«
Kaj si želite za svojega otroka?
»Rad bi, da bi bila poštena oseba. Da ve, da se z delom lahko uspe. Seveda je vprašanje, kako bo ona doživljala to, da bodo vsi vedeli, čigava hči je, ne glede na to, kako jo bova midva vzgajala. Vsekakor upam, da je to ne bo pripeljalo s prave poti.«
Torej verjamete, da se dobro vrača z dobrim in obratno?
»Verjamem.«
In kaj ste vi naredili dobrega, da ste zdaj tako uspešni?
»Jaz sem gotovo rojen pod srečno zvezdo. To so mi tudi prijatelji govorili. Sicer pa sem zelo optimističen in tudi v najhujših situacijah znam prepoznati nekaj dobrega. Sem srečna oseba, čeprav sem imel težave v preteklosti. Bil sem res brez denarja. Med vojno nismo imeli za hrano, bili smo resnično lačni. Ampak te stvari preživiš in pomembno je, da ne obupaš. Mi smo bili lačni, ampak smo se kljub temu zabavali. V vsem lahko najdem zadovoljstvo.«
Pravite, da imate domotožje. Je težko živeti v tujini?
»Zelo. Jaz sem bil leto dni v Budimpešti, dve leti v Parizu, pet pa v Londonu in moram priznati, da mi je vse težje in težje. Zdaj smo sicer v drugi poziciji in si lahko privoščimo, da pride kdo k nam, ko pa sva bila z Ano v Parizu, nisva imela denarja, da bi lahko kdo prišel.«
Vam je v Londonu bolj všeč kot v Parizu?
»Ne, sploh ne. Prav zdaj nagovarjam Ano, da bi v Parizu kupila stanovanje in da bi potem živela na teh treh relacijah: v Šibeniku, Londonu in Parizu. Spomladi gremo vedno v Šibenik. Sicer pa sem se zaljubil v Pariz, vendar sem se moral zaradi dela preseliti v London.«
Kaj vam najbolj manjka v tujini?
»Prijatelji in mesto Šibenik, morje, družina.«
Ali radi plavate?
»Ja, zelo. Sicer smo nekoč res že na začetku poletja plavali, pa nam je bilo potem to brez veze. Ko so potem prišli prijatelji in so se hoteli kopat, sem jim odgovarjal, da je to vendar brez veze, da je na plaži vroče in to. Zdaj, ko imamo hišo dobesedno na morju, pa sem ves čas v morju. Plavanje je za pianiste najboljša telovadba. Tudi na turnejah moram imeti hotel z bazenom, saj mi plavanje sprošča mišice. Vendar pa sem imel na Japonskem težave, saj tam ne spuščajo na bazen ljudi, ki so tetovirani.«
Kaj res?
»Ja, oni namreč mislijo, da so tetoviranci samo člani japonske mafije, pa čeprav jaz res ne izgledam kot kak japonski mafijaš. Zato moram na Japonskem imeti povoje preko tetovaž, da me sploh spustijo v bazen.«
Kako ste našli to rešitev?
»Enkrat sem bil v hotelu, kjer je bil prekrasen hotel. Čeprav so vedeli, kdo sem, me niso spustili v bazen, potem pa so mi celo oni nabavili povoje, da sem se lahko šel kopat.«
Se ukvarjate še s kakšnim drugim športom razen plavanja?
»Rad tečem. Včasih igram celo tenis, med turnejami pa grem celo v fitnes,kjer delam vaje za roke.«
Kaj res? Kaj se ne bojite, da bi bilo zaradi uteži ali tenisa kaj narobe?
»Kaj naj. Pazim, kolikor se da, ampak do zdaj sem si levo roko že trikrat zlomil. Zdravnik me je opozoril, da bi bila velika verjetnost, če bi se mi zlom še kdaj ponovil, da bi imel potem manjšo sposobnost motorike.«
Kako ste po zlomu igrali klavir, saj vmes niste mogli vaditi?
»Ja, takrat sem res moral prekiniti. Na fakulteti sem si poškodoval noht in potem kar šest mesecev nisem mogel vaditi z eno roko. Ampak potem je treba spet vaditi in tako prideš notri. Zame je največja bolečina, če ne morem vaditi klavirja, saj sem odvisen od njega.«
Kako se časi menjajo, kajne! V otroštvu bi bili gotovo še zadovoljni, če bi imeli tak izgovor, da vam ne bi bilo treba vaditi!
»Ja, prav res. Ampak saj sem bil zelo resen, kar se tiče klavirja in sem že od devetega leta dalje govoril, da bom pianist. Vedno sem si želel nastopati in nikoli nisem imel treme. Moja profesorica me je izsiljevala s tem, da ne bom mogel nastopiti na koncertu, če ne bom vadil.«
Kaj nikoli niste imeli treme?
»Ko sem bil mlad, ne. Kasneje pa ja, saj z leti pride večja odgovornost.«
In kako se borite proti tremi?
»Vadim! To je najboljši način. Sicer pa sem dolgo vadil jogo. Tudi to je eden od načinov, da se sprostiš, vendar sem se sčasoma naveličal. Sicer pa imam nekaj načinov meditacije, ki jih uporabljam.«

Ponoči sem se vrnila iz Evrovizije. Ne morem pisat o tem, kdo je zmagal in ostalih podrobnosti iz uradne prireditve, ker se to že vse ve, poleg tega sem bila tam za Jano, Obraze in Lady, tako da sem včeraj in danes že morala pisati o tem in se mi ne da več. Raje delim z vami, da sem prišla totalno utrujena, saj sem od srede do nedelje res samo tekala od enega konca Helsinkov na drugega. Šele pred finalom sem si vzela dve uri časa in se s tramvajem peljala po mestu, ker se mi je zdelo, da bom tudi lažje delala, če se vmes malo sprostim.

Tam se počutila kot vesoljec. No, sicer je tudi islandski rocker rekel, da je imel vtis, kot da bi pristal na Marsu. Tam so namreč takšni fanatiki, ki poznajo vse pesmi z vseh Evrovizij. Celo drugouvrščene na nacionalnih tekmovanjih poznajo! Prvi dan sem zato dobila vtis, da bi se morala čim prej pobrati, potem pa se mi je zdelo, da je pravzaprav kul, da ne poročajo z Evrovizije samo feni. Ker če so mene prepričali, da je to res izjemen šov, da prireditev živi in da nikakor ni za odpis, potem vam povem, da tako tudi je — vsaj na Finskem.

V času, ko naše televizije varčujejo in si lahko ogledujemo resničnostne šove, ki jih snemanjo praktično amaterji, saj se v tistih nekaj mesecih potem priučijo na tehniko, itak pa scenaristi izberejo samo najboljše kadre iz morja posnetkov, je seveda izjemno biti del prireditve, kjer je vse perfektno. Kjer je samo monitorjev, ki nadzorujejo ozadje, preveč, da bi jih lahko preštela, čeprav sem sedela takoj za njimi. Izjemno je bilo opazovati, kaj vse so sposobni narediti računalniki na ozadju, ki je bilo letos še posebej izjemno, saj je bilo polpropustno, tako da se je videla projekcija, pa tudi lučke zadaj. Da ne omenjam kamere pajka, ki se je sprehajala po vrhu dvorane, ali snemalca, ki je tekal okoli odra, da bi ulovil najbolj zanimive kadre …

Da je Evrovizija pisana na kožo predvsem gejem, je jasno. Dejstvo je, da je tam res bilo največ ljubiteljev istega spola. Z zmagovalko na čelu: Mariji Šerifović namreč očitajo prav to — česar ona sicer ne potrdi, je pa povedala, da nima nič proti, če jo podpirajo homoseksualci. No, prav zato je izvrstno, da je vodja naše delegacije Sandi Radić, ki se na to dobro spozna. Sicer mi je ravno prijateljica razlagala, kako sta nekoč, še otroka, nekaj mesecev vadila nekakšne koreografije za Eurosong. Radić je torej velik fen Evrovizije in njegove sanje so se s tem, ko je pred leti postal vodja naše delegacije, izpolnile. Zato pa je zdaj konec sanjske Evrovizije za novinarje.

Letos smo razen ekipe MTV Adria, ki je pač mednarodna, bili med slovenskimi novinarji samo novinarka Radia Hit in dva vodilna člana fen kluba, ki sta hkrati tudi pokrivala prireditev za številne medije. Za druge so pač pisali novinarji, ki so gledali prireditev doma, pred televizijo. Za večino naših medijev je namreč pot na Finsko in bivanje tam precej drago. Zato je logično, da si je vsak od nas (slovenska delegacija je bila verjetno najmanjša) želel prinesti nazaj čimbolj raznolike informacije.

Ampak gospod Radić je dobro poskrbel, da do informacij ni bilo lahko priti. Že to, kje bo uradna delegacija nastanjena, ni bilo mogoče izvedeti pred potjo, saj si Radić in njegovi želijo miru pred slovenskimi novinarji. To seveda ne velja za televizijce in radijce! Tudi glede vstopnic za prireditev je večkrat omenil, da jih bo dal, če mu jih bo kaj ostalo. Novinarjem zato ni bilo jasno, komu bi jih razen nam sploh še lahko razdelil? OK, na tribuni so sedeli tudi Igor Pirkovič, pomočnik direktorja TVS, pa Peterle, predstavniki veleposlaništva in slovenski študenti na Finskem. Pa vendar — kaj ni logično, če smo že novinarji tam, da dobimo možnost, da si prireditev ogledamo v živo? Očitno bi bilo zaželeno, da pišemo kar z domačega kavča …

Alenko sem tako prvič videla šele na press konferenci po polfinalu. In kasneje sem bila izjemno vesela, da sem dobila pred finalom še intervju z njo, saj sicer ni bila dosegljiva za slovenske novinarje. No, seveda to ne velja za našo TVS in Radio Slovenija. Žal pa tudi iz njene ekipe ni bilo nikogar, ki bi — prijazno ali vsaj vljudno — povedal stvari tako, kot so: ali ima težave s spanjem (na Finskem se zdani že ob 4 zjutraj!), kaj najraje je, kako je s tremo …

Razumem, da je naši delegaciji — sicer je na moji akreditaciji tudi pisalo, da sem del nje, ampak za delegacijo se imajo očitno samo tisti, ki pridejo s TVS — najpomembnejše, da Alenka oziroma izvajalec dvakrat po 3 minute naredi čimboljši vtis. In da je Alenka morala paziti na glas. In da je imela precej vaj. Po drugi strani pa vem, da noben izvajalec nima 169.000 evrov (kolikor naj bi bil po pisanju Financ budžet za cel projekt), da bi si privoščil tako promocijsko pot. Ta denar smo prispevali vsi — naročniki televizije, seveda. Torej tudi jaz in bralci Lady, Obrazov in Jane, za katere sem tam morala poročati. In prepričana sem, da bi želeli brati o tem, kako je dneve v Helsinkih preživljala Alenka in ne na primer predstavnik Danske. Oziroma tudi on.

Če bi komercialna televizija organizirala izlet, bi seveda lahko postavljali svoja pravila. Če pa gre za projekt javne televizije, bi vsi morali imeti nekaj od tega. Ali se motim? Se vam zdi, da sem obremenjena zaradi tega, ker vem, da moram uredništvom prinesti čimboljši material in da bi v resnici morali pustiti Alenko in ekipo povsem pri miru, da (na naš račun) počnejo, kar se jim zljubi? Se vam zdi prav, da niso imeli niti ene novinarkske konference za slovenske novinarje? Da niso niti enkrat povabili nas, novinarjev v hotel ali kam, da bi poklepetali in tako lahko izvedeli še kakšne podrobnosti? Da sploh niso hoteli z novinarji nobenega stika in so se nas celo izogibali? Da so nam druge države dale svoje majice in zastave, slovenske pa nismo imeli, da bi lahko z njo navijali?

Ko je pred časom Srbijo in Črno goro predstavljal Željko Joksimović, so ga srbski mediji pred odhodom skoraj linčali, ker je bila njegova pesem preveč podobna eni iz kompilacije Buddha Bar 5. Ampak na Evroviziji so držali skupaj. In skupaj so držali tudi Srbi širom Evrope, ki so takrat glasovali zanj, tako kot so letos glasovali za Marijo. Tudi njo so v medijih napadali, češ da grozno izgleda, zdaj pa so na prireditvi srbski novinarji mahali z zastavo, družili pa se sicer niso kaj dosti, ker je Marija imela vročino, so pa zato skupaj nazdravili po zmagi, pa tudi preostali del ekipe se novinarjem ni izogibal. Enako velja za večino drugih držav.

Zanimajo me torej vaši komentarji. Se vam zdi prav, da si televizijci ozrioma vodja delegacije na tako dragem izletu predstavljajo, da je to njegov teden, ko bo pač počel, kar se mu bo zljubilo? Ali bi moral biti odgovoren do ljudi, ki plačujejo naročnino, iz katere je plačan tudi on?

No, pa smo dobili finalistko! Moram priznati, da se mi je kar zdelo, da bo šla Alenka Gotar naprej. Prepričana sem namreč bila, da moje prvo poročanje iz Evrovizije ne bo tako enostavno. Za Jano moram namreč oddati članek že v nedeljo — in glede na to, da bo finale treba pozorno spremljati in da bomo morda celo slavili, je jasno, da bo to precej bolj naporno kot sicer. Prav zato sem bila še pred potjo v Helsinke prepričana, da bomo v finalu, čeprav so bili tu vsi precej zadržani. Nihče si namreč ni upal napovedati, kako bodo gledalci sprejeli opero. Ob tem pa je treba dodati, da seveda nimamo prijateljev, ki bi nam točke podarjali kar tako.

(Continued)

V petek bo imel na Gospodarskem razstavišču koncert Bajaga s svojimi Instruktorji. Zato sem se spomnila, da sem že večkrat pisala o njem in bom na koncu dodala tudi tekst, ki je bil pred par leti objavljen v Novi.

Sicer pa je po mojih izkušnjah res kul tip. Enkrat sva še celo sodelovala. Ker smo se zaradi klaviaturista Lokija, ki mi je pravzaprav podtaknil moža, kar dobro poznali, Slovencev pa v BG takrat še ni bilo prav dosti, me je poklical, ko je pripravljal koncertno ploščo, pa je hotel posneti še komad v slovenščini. Slovenačka reč je naslov pesmi, ki sva jo v enem popoldnevu skupaj spisala v studiu in moram priznati, da je bila zanimiva izkušnja, še bolj pa je bilo zabavno, ker jo je že dva dni kasneje igral v Križankah, tako da sem bila prav ponosna, ko jo je na bis še celo ponovil. Mislim, lep uspeh za začetnika, da že kar prvi tekst pojejo polne Križanke.

Ko sem se že vrnila v Ljubljano, sva se večkrat srečala. Enkrat sem bila še posebej v zadregi. Ko sem namreč pisala tekst za Cosmopolitan o seksu, drogah in rokenrolu, si res nisem mislila, da bo tudi do njega prišla vest, da je omenjen. Ampak mi je povedal, da je pravzaprav vesel, ker sem mu naredila veliko reklamo. (Pisala sem, da je bogato obdarjen.) Rekel mi je, da mu je bilo nenavadno, ko je po tem članku prišel v Slovenijo in so ga ženske nenadoma še bolj radovedno gledale …

No, v Novi je bilo pa tole:

Od Ljubljane do Beograda je pravzaprav več kot 442 kilometrov. Mnogo, mnogo več, če morate naokoli Hrvaške, kot se je Bajaga s svojimi Instruktori vozil v časih, ko je ravno zaradi koncertov v Sloveniji še uspel (pre)živeti od glasbe. In čeprav je tudi zato izredno navezan na Ljubljano, v kateri se počuti prav domače, je Bajaga Beograjčan od glave do pete. Prav zato ni med mnogimi, ki so v desetletju krize popihali v širni svet, pač pa je ostal v mestu, ki ga navdihuje tudi s svojimi ulicami, kot je na primer ulica Zmaja od noćaja, po kateri je naslovil zadnjo ploščo.

“Imam 46 let in pri teh letih ljudje ne menjajo mesta prebivališča prav pogosto. Sicer pa najmanj 150 dni na leto preživim izven Beograda. Od kontinentov nisem igral edino le v Južni Ameriki. Kot vsak, se tudi jaz vedno rad vrnem domov. V Beogradu mi je dobro, saj sem si življenje tako uredil, da mi je dobro. V najslabših letih sem se malo manj družil z ljudmi in bil v bolj ozkem krogu svojih prijateljev, a zdaj, ko so se stvari spremenile, mislim, da bo Beograd spet eden od najbolj norih mest v tem delu sveta – to v pozitivnem smislu in da bo lepo priti sem, tako kot je prijetno priti v Ljubljano.”

Kadar kritiki izbirajo najboljšega fanta rockenrola, je Bajaga običajno na prvem mestu. Tudi na našem potepu po Beogradu se je izkazal kot izvrsten gostitelj, vljuden in prijazen. Če vam izdamo, da je Alka Vuica, ki je pravo poosebljenje samostojne ženske, ki se ne podredi nikomu, še najmanj pa moškemu, zaradi njega popolnoma izgubila glavo, je jasno, da se v njem skriva več, kot bi si mislili na prvi pogled. Njegove pesmi govorijo o tem, da ima nežno in občutljivo dušo, po Beogradu pa se širi glas, da je na enem mestu še posebej dobro obdarjen … V vsakem primeru je dejstvo, da je imel vedno več oboževalk, kot si jih je lahko želel, kljub temu pa je ohranil družinske vrednote in zato še vedno deli dom in življenje s svojo srednješolsko ljubeznijo Emo, ki je tudi mati njegovih dveh otrok.

Tipičen dan v življenju Momčila Bajagića – Bajage, ki je sicer v zadnjih mesecih pogosto odsoten, saj ima s skupino turnejo po vsej nekdanji Jugoslaviji, se začne z jutranjo kavo, po kateri se pripelje do svojega ateljeja v prvem nadstropju bloka na ulici Generala Ždanova v središču naše nekdanje prestolnice. Običajno ga tam pričaka njegov menedžer Vule, ki mu pove, kakšne so njegove naloge za tisti dan. Pred večjimi koncerti ga čaka več intervjujev, kadar pa so dnevi mirni, sam ali s člani svoje zasedbe ustvarja glasbo. Zaradi našega obiska je tisti dan moral odpovedati nek intervju – malo zaradi spoštovanja do Slovenije, malo pa tudi zato, ker je ugotovil, da je to nekakšna revija za tajnice. “O tajnicah pa ne vem prav nič, saj telefon še vedno dvigujem sam!”

Med najpomembnejšimi Bajaginimi sodelavci je poleg kitarista Žike Milenkovića tudi klaviaturist Saša Lokner, ki je tik pred našim obiskom prisluhnil rešitvi pesmi, ki jo z Bajago pripravljajo za novi srbski film. Bajaga je idejo za refren dobil navsezgodaj zjutraj, še v postelji. Ker so že več dni poskušali najti idealno rešitev za to melodijo, je bil glasbenik iskreno vesel, da ga njegov navdih tudi tokrat ni pustil na cedilu. Saša, ki je tudi samostojno izredno cenjen in uveljavljen avtor za različne izvajalce, reklame in gledališče, je svojemu šefu iskreno čestital. “To bo hit!” je poznavalsko pripomnil, potem ko mu je Bajaga pesem še enkrat odpel ob spremljavi kitare.

“Glasba za ta film mi je v tem trenutku zelo pomembna, saj se bomo z njo ukvarjali celo poletje, kadar ne bo nastopov, seveda. Sicer pa sem se ravno danes slišal z organizatorji koncertov v Nišu, Zrenjaninu … Žal sem moral odpovedati nastop na zaključku Zlate rože Portoroža, ker smo ravno takrat v Romuniji. Bomo pa zato v Portorožu avgusta meseca, ko bomo imeli samostojen koncert v avditoriju.”

Pred in po delu v ateljeju Bajago lahko vidite v Kafe Kafe. To je lokal v neposredni bližini njegovega doma. Tam že vedo, da najraje pije kavo brez posebnih dodatkov, če ne štejete med dodatke malo sonca. Kadar je sončno, si namreč Bajaga privošči, da v domačem vzdušju med samimi starimi znanci posedi malo dlje časa. V zadnjem času bere več scenarijev kot knjig, saj ima pogosto priložnost, da napiše kakšno pesem. Tudi himno za nogometni klub Zvezda je napisal za potrebe filma z naslovom Ona voli Zvezdu. Zadnja knjiga, ki mu je ostala v lepem spominu, pa ima naslov Hobo, napisal pa jo je Zoran Čirić, alternativni pisec iz Niša. Redno pa prebira tudi dnevne časopise. “Kupujem tiste najtanjše časopise, kjer so najpomembnejše dnevne novice, saj želim biti na tekočem z vsem, vendar me bolj kot politika zanima šport.”

Na nogometnem prvenstvu je najprej navijal za Slovenijo, saj občuduje Katanca, ki je iz majhne ekipe outsiderjev, na katero ni nihče računal, napravil s trdim delom in dobro taktiko dostojnega nasprotnika. Po mestu se Bajaga vozi s taksijem, ki je v Beogradu poceni prevozno sredstvo, pa še za parkiranje ni potrebno skrbeti, saj avta nikoli ni vozil in nima vozniškega dovoljenja. “Nikoli me niso zanimali avtomobili,” pravi glasbenik, ki ga na družinskih izletih vozi naokrog žena Ema. Kljub številnim opravkom se namreč pevec trudi, da bi čim več časa preživel z ženo in otrokoma – Markom in Anđelo.

Včeraj je Ceca prvič napolnila Gospodarsko razstavišče v Ljubljani. Danes ga bo še drugič. Ljudje so bili navdušeni, sicer pa so tudi imeli razlog. Po predolgem zavlačevanju je namreč Ceca začela peti okrog pol dvanajstih in končala okrog dveh! Dve uri in pol uspešnic je pač zadovoljilo njene fene, čeprav dvorana ni posebej akustična, pa tudi na odru ni bilo petnajst ljudi, kot mi je napovedal organizator, je pa res, da je bilo tistih sedem glasbenikov vrhunskih. Še se spomnim, kako so pred nekaj leti, ko je imela koncert na Marakani, glasbeniki besneli, da je uničila sceno, ker je pokupila najboljše, tudi jazzovske glasbenike in tako razsula eno prav umetniško zasedbo. Ampak tudi vrhunski inštrumentalisti marjo jest, a ne?

S Ceco sem se že večkrat srečala. Prvič sem bila precej presrana. Še posebej takrat, ko je med intervjujem prišlo do nesporazuma. Takrat srbščine nisem še najbolje obvladala, nekatere slovenske besede pa imajo v srbščini drug pomen, tako da je bilo v nekem trenutku hudo napeto, ampak se je pevka s tako velikanskim oprsjem, da sem cel čas razmišljala samo o tem, da ne bo kaj počilo, hitro pomirila. Ceca je itak totalna profesionalka. Na intervjuje z njo so me spremljali tudi moji frendi iz Beograda, ki so prej njeni nasprotniki kot feni. Ampak ko so jo poslušali odgovarjati na vprašanja, so se morali strinjati, da ni čisto nič neumna. Kar se je seveda izkazalo tudi na tiskovki v četrtek.

Včeraj je bil prihod na koncert otežen zaradi poostrenega varnostnega nadzora. Žal nisem vprašala za razlog, ampak sumim, da ima to zveze z novico, ki je dan prej prišlo na dan v hrvaških medijih, da naj bi bila Ceca vpletena v ugrabitev Breninega sina … No, Ceca je kljub dvema varnostnikoma na vsaki strani odra imela izvrsten nastop, v katerem so uživale tudi naše Sestre. (Jeseni naj bi končno naredile kak nov projekt, sicer pa je Marlenna aktivna na TV3, glas o mojstrskem ličenju Emperatrizz se je razširil v tujino, tako da ima dela čez glavo, Daphne pa vabi v novo cvetličarno na Vegovi). Pa Mitja Okorn s Tino G. (Spet je omenil, kako sem bila neprijetna, ko sem za Lady preverjala novico, če sta se res razšla, jaz pa sem še enkrat pojasnila, da je bila težava samo v tem, da mi je bilo hudo neprijetno o spraševati o tem in sem bila zato bolj zadržana kot običajno.) Pa Tejči iz Atomikov s svojim novim frajerjem …

Kdor v Sloveniji govori o bogatih glasbenikih, navadno misli na nekaj deset ali le nekaj sto tisoč evrov, ne pa milijone. Izjema so morda Avseniki, kar pove, da je bogastvo na slovenski glasbeni estradi dosegljivo le z dolgoletnim delom in mednarodnim uspehom.

Naši glasbeniki o svojih zaslužkih ne govorijo odkrito. Večina zato, ker bi jim bilo nerodno, ker so tako majhni, izjeme pa si ne želijo obiska inšpektorjev ali tatov, ki so pred časom Jožetu Potrebuješu odnesli izjemno dragoceno zbirko ur. Ker tudi društvo Sazas, ki skrbi za avtorske pravice, ne daje informacij o zaslužkih, je sestavljanje lestvice zaslužkarjev delo za jasnovidce, čeprav so na estradi tudi poznavalci, ki so nam namignili, kdo bi utegnili biti najbolj bogati glasbeniki.

Čeprav večina navadnih smrtnikov sanja o zvezdništvu in zvezdniškem načinu življenja, pri nas razmere niso posebno bleščeče. Naši glasbeniki ne živijo v vilah, ne zidajo parkov, kot je Jacksonov Neverland, ki je sicer za obubožanega pevca tudi že postal prevelik finančni zalogaj, in ne hodijo na enoletna križarjenja, kot je to nekoč po turneji z Bijelim Dugmetom počel Goran Bregović. Še zanj so se razmere precej spremenile, saj je v zadnjem letu dobil od avtorskih pravic v Srbiji, kjer ni lokala ali radijske postaje, kjer ne bi vrteli njegove glasbe, le tri tisoč evrov. Pred desetletji je Čarli Novak po jugoslovanski turneji z Zdravkom Čolićem kupil chevroleta, ki je bil vreden kakšnih deset letnih povprečnih plač, zdaj pa o čem takšnem spremljevalni glasbeniki lahko le sanjajo.

“V poslu sem že 25 let in z gotovostjo lahko trdim, da nihče od delujočih glasbenikov v Sloveniji ni obogatel od glasbe. Ali pomeni imeti streho nad glavo in avto ter kakšen zakajen lokalček kakšno posebno bogastvo? Mislim, da ne. Še posebno, če to primerjamo z milijoni evrov naših novodobnih bogatašev. Dokler bodo top nacionalni glasbeni in TV zvezdniki objavljali svoje mobilne številke na naslovnicah časopisov, zato da pridobijo čim več nastopov (kar me močno spominja na call girls), dokler bodo njihove umetniške reference nastopi na abrahamih, porokah in rojstnih dnevih, toliko časa bo ta posel smešen in ena velika revščina. Tudi njegovi udeleženci so le žalostni klovni, po eni strani ujeti v potrebo po javni prepoznavnosti, po drugi strani pa v stalni dirki za nastopi povsod in za vsako ceno, da se le nekako preživi. Spominjam se, kako sem kot mulc občudoval Bregovića, ki je po uspešni turneji odrinil s svojo jahto na nekajletno pot okoli sveta. Ali se lahko kdo med našimi gre podobne užitke?” Tako se sprašuje Goran Šarac, ki sicer velja za enega od tistih, ki se je precej spretno lotil glasbenega posla in denar še oplemenitil z vlaganjem. Zanimivo je, da je pravzaprav obogatel zato, ker po prvem porodu nobena od takratnih založb ni želela izdati plošče njegove žene Simone Weiss. Tako je na začetku devetdesetih let ustanovil podjetje Megaton, ki je takrat precej uspešno izstrelilo na sceno še nekaj glasbenikov. Simona je zdaj že nekaj let predana študiju, kar si lahko privošči, saj se Goran ukvarja z drugimi posli. Sicer pa imata menda luksuzno hišo na morju, stanovanjsko hišo in poslovne prostore v Trzinu. Ampak vse to seveda ni nič v primerjavi z največjimi zaslužkarji na glasbenem področju – Avseniki!

Vsaj Slavko Avsenik se verjetno lahko bolj od blizu primerja s 100 najbolj bogatimi Slovenci na lestvici. Pomembno je, da je njegova kariera trajala kar štiri desetletja in da so bili Avseniki izjemno priljubljeni v državah, ki imajo avtorske pravice urejene. Slavko je član nemškega društva za zaščito avtorskih pravic Gema in je bil nekoč celo na drugem mestu Geme, ki je sicer največje tovrstno združenje na svetu, po letnem zaslužku! Izjemno visoki zaslužki zanj in za brata Vilka, ki sicer ni bil izvajalec in ima zato po nekaterih ocenah pol manjše premoženje, so takšni predvsem zato, ker Avsenikove skladbe igrajo narodnozabavni ansambli po vsem svetu, pesem Na Golici pa je menda celo največkrat predvajana pesem na svetu vseh časov! Sicer pa so Avseniki prodali skupaj kar 31 milijonov plošč. Slavko sicer premoženja ni razkazoval, prav nasprotno. Nekateri menijo, da ima spravljenega v zlatih palicah v Švici. Sicer Slavko služi z ogledi muzeja na Avsenikovi domačiji, kjer prodajajo tudi glasbeno opremo.

Vilko Ovsenik je kljub polovici manjšemu bogastvu še vedno brez dvoma na drugem mestu največjih zaslužkarjev med glasbeniki, svoje bogastvo pa je bolj trošil, saj si je privoščil že pred desetletji res luksuzno vilo pod Rožnikom, torej v najbolj elitnem delu Ljubljane. Tudi Slavkov sin Slavko Avsenik ml. je gotovo med bolj premožnimi glasbeniki, saj si je s svojim znanjem in sposobnostmi ustvaril zavidanja vredno kariero. Precej dohodka mu je gotovo prineslo pisanje aranžmajev za skupino Laibach, ki pa sama – kljub svetovni karieri – ni posebej mastno služila, saj so njihove največje uspešnice priredbe, torej gredo avtorske pravice na druge račune. Več od njih zaslužijo še drugi avtorji narodnozabavnih viž – predvsem Alpski kvartet, ki je imel drugo najbolj predvajano skladbo v neangleškem delu Evrope Dobro jutro oziroma Guten Morgen, ki jo še danes redno vrtijo na nemških, švicarskih in avstrijskih radijskih postajah, pa tudi Slaki.

Avtorske pravice so nedvomno pomemben vir zaslužka, zato gotovo lepo živijo tudi Patrik Greblo, ki dela aranžmaje po tekočem traku, sicer pa je direktor portoroškega Avditorija,
Aleš Klinar, ki je napisal veliko uspešnic – med drugim tudi Od višine se zvrti, ki jo Kreslin še vedno redno izvaja, v različici s Siddharto pa je postala pred leti spet priljubljena. Nekateri ocenjujejo njegovo premoženje na 50 tisoč evrov, kar je precej skromna številka v primerjavi s tistimi, ki se vrtijo v tej reviji, a že to, da jo omenjajo, pove, kaj se šteje kot bogastvo v glasbenem svetu.

Med najbolj znanimi pevci služijo najboljše tisti, ki so sami avtorji svojih skladb. Kreslin ni med temi, saj mu je hite pri Krpanu pisal Klinar, pozneje pa Tomassini. Predin je na precej boljšem tudi zato, ker so njegove pesmi uvrščene v višji rang, ker sodijo pač med šansone. V zadnjem času je bil najbolj predvajan avtor Dare Kaurič, ki je delal uspešnice za Kingstone in Atomik Harmonik, poleg tega pa je udeležen še pri honorarjih od nastopov – pri Kingstonih je namreč tudi izvajalec, za Atomike pa pobira odstotke kot manager. Zadovoljen pa je gotovo tudi Jan Plestenjak.

Verjetno je takoj za Avseniki na lestvici Boštjan Menart, ki sicer ni glasbenik, je pa kot spreten glasbeni pirat imel izvrstno finančno podlago za založniški posel. V najbolj uspešni sezoni je menda s kasetami zaslužil kar pol milijona takratnih mark. Prednost pred drugimi založniki ima v tem, da je spretno podpisoval pogodbe z glasbeniki, v katere ni bilo treba kaj veliko vlagati. Kakšno je njegovo bogastvo, je seveda stvar ugibanja. Pravijo, da ima večji del naložen na Kajmanskih otokih, sicer pa se lahko pohvali z dvema luksuznima vilama v Ljubljani (v eni so prostori založbe), pa tudi prostori zagrebške podružnice so menda izjemni.

Med največje zaslužkarje sodi tudi Tomaž Domicelj, ki je pred leti trgovino s ploščami prodal za 250 tisoč mark, čeprav sam zase pravi: »Če čisto vse, vključno z zadnjo kitaro, prodam, nimam za dobro hišo.« Kar pa seveda ne pomeni, da že zdaj nima več nepremičnin, saj je kot spreten podjetnik vedno dobro naložil svoje zaslužke. Poleg tega čaka na odločitev sodišča, da bi mu zaradi kraje avtorske skladbe plačali odškodnino približno 40 tisoč evrov.

Ravno sem se vrnila iz Orta bara, kjer je bil koncert Res Nullius, ki sem ga sicer zamudila, saj sem si ogledala nastop Saše Lendero v mariborski dvorani Tabor. Predvsem me je prijetno presenetilo, da sem na obeh koncertih (oz. po enem) opazila kar nekaj glasbenih kolegov. Glede na to, da je večina naših glasbenikov čisto preveč samozadostnih, mi je namreč zelo všeč, da so še vedno tudi takšni, ki si radi ogledajo, kaj svojim poslušalcem ponujajo kolegi. To je seveda predvsem lahko koristno, saj se lahko učijo tako na napakah kot na tistem, kar kolegi delajo dobro, po drugi strani pa je seveda to tudi velika vzpodbuda nastopajočim. Saški je prva ob koncu nastopa na oder prinesla šopek Rebeka Dremelj, v Ortu pa so bili tako Siddhartovci, Buco in Grega Skočir, ki so tudi sicer tam zelo pogosti gosti.

Glede na to, da sem RN zamudila, lahko napišem samo, da je Saša polno dvorano Tabor zabavala dve uri in pol, pri čemer je imela tudi nekaj pomoči s strani gostov. Glede na to, da je še tri dni nazaj ležala v postelji s temperaturo, je bil njen nastop res zelo profi, samo upam, da zaradi zelo odprtih oblekic ne bo spet pristala v bolniški postelji. Za razliko od kolegov, ki delajo ‘velike turneje’ kar na play back, je pohvalno, da je Saša imela bend, sprevod z baklami, … največji dosežek pa je seveda to, da ji je res uspelo razprodati to veliko dvorano, kar je za slovenske glasbenike velik podvig. Ker pogosto nastopa tudi na treh koncih v istem dnevu, je pač težko zbrati toliko ljudi, ki se pripelje do dvorane, če pa si jo lahko ogleda v svoji vasi. Takšni koncerti so sicer za naše glasbenike bolj prestižnega pomena kot karkoli drugega, saj je Saša povedala, da bi bila v minusu že, če bi ji do razprodane manjkalo le 300 kart- torej bi imela ’samo’ nekaj manj kot 4.000 ljudi! Stroški so pač veliki, zato je jasno, da večina raje nastopa na matrice v malih lokalih, ki se hitro napolnijo in je glavni vir dobička prodaja pijače.