Red Sonja

Včeraj je bila premiera tretjega dela filma Mi nismo angeli. Samo dober teden po svetovni premieii (v Beogradu, kajpak) je v Ljubljano prišla ekipa filma, v Koloseju pa se je smejala še hrvaška zasedba NMK z Đurom na čelu, pa še nekaj domačih znanih obrazov.

Zabava je bila seveda dolgočasna. Čeprav je Seka Aleksić, ki se tokrat predstavlja v vlogi, ki bi jo prvotno morala odigrati Severina, sicer pa ena od najbolj popularnih srbskih turbo pevk, na trenutke nekaj poskakovala, je bila atmosfera pač zadržana, tako da si je ekipa lahko odpočila po divjih nočeh, ki so jih imeli po premierah v drugih večjih mestih nekdanje Juge. Danes pa je distributer ekipo in novinarje povabil na kosilo. K Jovotu, seveda!

Vedno se sprašujem, zakaj vedno, kadar pride v Ljubljano kak Balkanec, gostitelji poskrbijo za topel obrok v eni od srbskih gostilen. V Beogradu sem živela dve elti in pol in čeprav se tam lahko dobro je tudi italijansko ali japonsko hrano, sem seveda najbolj pogosto okušala klasiko iz roštilja. In verjemite, da jo tam pripravijo res dobro, tako da ni potrebe, da bi še pri nas okušali srbske specialitete.

V zadnjem mesecu sem bnila na Kreti in v Parizu in nikjer mi ni padlo na pamet, da bi iskala jedi,  ki so podobne tistemu, s čimer mi kdaj postreže moja mama. Prav nasprotno! Zdi se mi, da je najbolj prav, da v tujini poskusimo tisto, česar doma ne moremo najti.

Med hranjenjem sva klepetala z angelčkom Urošom, enem od glavbnih igralcev tega filma. Povedal mi je, da so včeraj po prihodu prišli do štanta, kjer so slovenski nacionalisti v predvolilni akciji pekli palačinke. Idealno, so menda pomislili, in jih povprašali, kje je kakšna gostilna s pravo slovensko hrano. Ker tudi oni svoje raje jedo doma.

Zadnji dan filmskega festivala v Sarajevu sva z Milekovo v zadnjem trenutku prihiteli na hotelski zajtrk. V zajtrkovalnici hotela Bosnia, ki mi je všeč predvsem zaradi izvrstne lokacije in prijaznega osebja, manj pa zaradi tapisonov, ki bi jih po štiridesetih letih lahko že zamenjali, je sedelo kar nekaj gostov, filmarjev, igralcev, producentov.

K nama je pristopil režiser hrvaškega filma Volim te Dalibor Matanić, nama zaželel dobro jutro in na mizo k rogljičku in kavi položil promocijski kondom. Srčkan, okrogel, kot vsi kondomi – z napisom “Volim te”, “I Love You”, skratka – sporočilo je bilo ljubko in zabavno. Z Vesno sva se nasmehnili, zahvalili, potem pa mirno zajtrkovali dalje.

Kasneje, ko sva se na festivalskem avtobusu drenjali na poti do slavnostnega kosila, je Vesna nekaj iskala po žepih in med drugim povlekla ven tisti kondom. Francoski fotograf, ki je stal ob nama, jo je začudeno pogledal. Ga hočete? Jaz ga najbrž ne bom rabila, je šaljivo pripomnila. Medtem pa se je fotograf že zvijal v mešanici svete zadrege in pohote. Tudi ko sva mu razložili, da gre za promocijski material za film najinega kolega, se ni dal. Na čelu mu je pisalo, da že razmišlja, kje za vraga bi lahko kondom uporabil. Še dobro, da smo bili v polnem avtobusu …

Kar pa seveda ne pomeni, da ni Francoz še cel dan vse tja do dveh zjutraj, ko je Vesna popihala v hotel, iskal vsako priložnost, da bi ji z osladnim nasmeškom namigoval na to, kaj hrani v žepu. Nauk zgodbe je jasen. Kljub vsej emancipaciji še vedno obstajajo stvari, ki se spodobijo za moške, ne pa za ženske. Kako je vendar mogoče, da nobena od naju, ko sva dobili kondom, niti pomislila ni na to, da je režiser, ki nama ga je dal na mizo ob zajtrku, s tem hotel povedati kaj več od tega, naj vendar opaziva njegov film. Ko pa ženska po naključju moškemu pomaha s to malenkostjo in pri tem še razloži, da ga ima s seboj zato, ker je to pač promocijsko darilo, tip cel dan hodi naokrog kot pes na sveži sledi in razmišlja o nespodobnem povabilu. Prosim?

Zadnjič mi je kolega rekel, da gre tako kot jaz na Kreto in da tam vse obvlada, jaz pa sem šla prvič. Seveda sem takoj z navdušenjem predlagala, naj mi vendar kaj razkaže. In ko se je pohvalil, da spi v ljubkih apartmajih, ki so gotovo boljši od hotela, v katerega so nastanili mene, sem dodala, da je to super, ker če mi ne bo všeč v hotelu, se bom morda res preselila na njegovo lokacijo. Že pred odhodom na Kreto sem bila začudena nad njegovo pretirano pozornostjo, na Kreti pa sem končno ugotovila, da so moje besede imele še povsem drug pomen od tistega, kar sem sama hotela sporočiti.

Ob ogledu filma o letalu, ki se sicer ni zaletelo v Belo hišo, pač pa se je zabilo v tla, sem seveda takoj pomislila na tisti 11. september 2001. Samo nekaj je takšnih dni, za katere si bomo (za vedno) zapomnili, kaj natanko se je zgodilo.

Tako točno vem, da sem bila med tisto našo desetdnevno vojno ravno takrat, ko je letalo prebilo zvočni zid nad Ljubljano, v knjigarni, kjer sem se dogovarjala, da bodo prodajali revijo M’zin, za katero sem takrat vodila distribucijo. In potem sem za drugimi s polnim nahrbtnikom težkih revij tekla v zaklonišče, kjer sem razmišljala, ali bi bilo primerno, da začnem kar tam prodajati čisto svežo izdajo revije, ali pa bi se to že štelo med vojno dobičkarstvo …

(Continued)