Red Sonja

Če smo pred leti klasiko vzljubili zaradi Vanesse Mae, je danes Maksim Mrvica tisti, ki privablja na koncerte klasične ali crossover glasbe ljudi, ki sicer takšne glasbe sploh ne poslušajo. Čeprav rojenemu Šibenčanu ni bilo nič podarjeno, pravi, da je rojen pod srečno zvezdo. Med vojno ni imel niti za hrano, ko je bil na naslovnicah hrvaških časopisov,pa mu je za najemnino posodil prijatelj, ki je delal v kiosku s hitro hrano. Zdaj se je Maksim že privadil tako na limuzine kot na brezplačni šampanjec ali Diorjeva darilca. Vendar je še vedno ne le zanimiv, pač pa tudi izjemno preprost ion simpatični sogovornik, ki komaj čaka, da 31. maja tudi v ljubljanskih Križankah pokaže svoj neizmerni talent.

Vidim, da kadite, sicer pa ste tako suhi, da bi - če bi bili v kakšnem rock bendu – lahko kdo pomislil, da raje uživate droge kot hrano … Ali so droge prisotne pri klasičnih glasbenikih?
»Oh, težko bi bilo združiti drogo in klasično glasbo. Seveda so vedno izjeme, vendar mislim, da to ni prav pogosto.«
Zakaj ste torej tako suhi?
»Očitno so krivi geni. Vsi moji domači so zelo suhi, jaz pa sem bil včasih še bolj suh. Sicer pa imam na turnejah še posebej strog režim prehrane. Zelo veliko jem, vendar tudi veliko porabim.«
Ali imate kakšne stiliste?
»Sodelujem s tremi stilisti v Angliji. Ena od njih dela tudi za Rolling Stonese. Ko prideš na vrh, je to krog ljudi, ki sodeluje res z največjimi zvezdami. Moji stilisti gredo z mano po nakupih in mi svetujejo, jaz pa izbiram. Če meni nekaj ni všeč, me ne bo nihče prepričal, da naj se tako oblečem.«
Kar nekaj svetovnih zvezdnikov se je pritoževalo, da pravzaprav nimajo dosti možnosti za izbiro, da jim menedžerji, založbe in drugi urejajo življenje. Pri vas ni tako?
»Kar se tiče stilistov, je zelo preprosto, saj jih najamemo jaz in moja agencija. Če mi kateri ni všeč, ga pač ne bom izbral. Stilisti dobro vedo, da ne bodo več delali z mano, če mi bodo hoteli vsiliti nekaj, kar mi ne bo všeč. Sicer pa imajo zelo dobre zveze z modnimi hišami. Moja stilistka je poslala moj material na Dior, kjer je glavna PR-ovka rekla, da me pozna in so postali moji sponzorji. Dali so mi oblačila, kar ni v njihovi navadi, saj je to tako velika hiša, da tega pravzaprav ne potrebuje.«
Ali ste si to, kar nosite zdaj, kupili sami ali ste dobili zastonj?
»To sem kupil s stilisti.«
Kaj pa dobite zastonj? Kaj ni življenje nepošteno – ko si brez denarja, ti ne bo nihče ničesar podaril, ko pa si uspešen in imaš dovolj, da bi si lahko kupil karkoli, ti podarjajo vse mogoče?
»Seveda je! Še posebej za mene. Jaz sem imel dolgo in trnovo pot do uspeha …«
Dolgo? Saj ste vendar zelo mladi uspeli!
»No, vsekakor sem se precej namučil. Sicer pa, ko sem bil na Hrvaškem že zelo poznan in zelo prisoten v medijih, so bili moji honorarji minimalni in nisem imel niti za najemnino. V nekem trenutku sem se vprašal, ali je kaj narobe z menoj ali z družbo. Kaj bi moral narediti drugače, da bi lahko preživel. Imel sem kariero, bil sem poznan, pa nisem mogel živeti od svojega dela.«
Kaj res? Torej, ko ste bili na naslovnicah, ste vi zbirali drobiž za hrano in najemnino?
»Tako je. Sposojal sem si od prijatelja. Res je bilo ironično, da mi je denar posojal prijatelj, ki je prodajal hamburgerje v kiosku.«
anonimnež iz kioska je imel več denarja kot vi, obraz iz naslovnic! To je žal kar preveč pogosto na našem prostoru.
»Res je. Šele ko sem se preselil v Pariz, se mi je odprlo in sem lahko normalno živel.«
Ampak gotovo vam ni nihče kar takoj ponudil kupa denarja. S selitvijo ste gotovo veliko riskirali.
»Glasbena kariera je vedno negotova. Danes si lahko največja zvezda, pa te jutri že vsi pozabijo. In obratno.«
Ste pripravljeni na vse?
»Moj menedžer me pripravlja na to ves čas. Glasbeni posel je nepredvidljiv in za uspeh ni recepta. Če bi obstajal, bi imeli multimilijarderje. Imaš izvrstnega glasbenika, pa še da dobro izgleda, pa ne proda ničesar. Po drugi strani pa imaš na primer Dido, ki niti ne poje tako posebno dobro, niti ne izgleda tako dobro, pa je bila v nekem trenutku najbolj priljubljena Britanka v svetu.«
Se vam zdi, da je v vaši zvrsti malo drugače, saj se klasična glasba ne spreminja tako hitro?
»Klasična je zagotovo bolj poštena, saj se talent bolj prepozna. Čeprav so tudi tu izjeme, ljudje, ki niso tako nadarjeni, pa imajo izvrstne kariere. Vsekakor pa je potrebno imeti več znanja. V tej zvrsti se prepozna talent. V tem pogledu je ta glasba precej bolj hvaležna.«
Kako se vam zdi hrvaška pop scena?
»Jaz ne spremljam hrvaške scene, saj ne živim več tam, ko pa pridem, me glasbena scena ne zanima kaj posebej.«
Vi trenutno živite v Londonu. Kako usklajujete družino in kariero?
»Onadva hodita z menoj, kar zelo poenostavlja stvari. Moje turneje trajajo dva, tri mesece, tako da brez hčerke ne bi želel biti. Sicer pa je to že rutina, saj je šla prvič z menoj, ko je imela samo tri mesece. Pogosto gredo z nami tudi moji starši, ki pomagajo Ani pri skrbi za hči.«
So vam kdaj predlagali, da bi za javnost skrivali, da imate resno zvezo?
»Bilo je govora tudi o tem, vendar nisem želel niti slišati o tem. Sicer pa založbe za klasično glasbo verjetno niso tako agresivne do svojih izvajalcev. Ampak jaz vem, kaj želim, tako da mi česa takega gotovo ne bi mogli vsiliti.«
Preseneča me, da imate tako proste roke kar se tiče kariere, sploh glede na to, da ste šli v tujino brez prebite pare. Običajno v taki situaciji človek pristane tudi na kakšne bolj trde pogoje, danes pa poslovneži znajo izkoristiti človeka v težki situaciji.
»Imam svobodo kar se tiče oblačenja, pričeske … Sicer pa jaz sprejmem skoraj vsak predlog mojega menedžerja, pa ne zato, ker je zame avtoriteta, pač pa zato, ker ima več kot 50 let izkušenj in je bil menedžer Davida Bowieja, ko sem bila jaz še v šoli. Delal je z Led Zeppelini, Queeni, … - sploh ne vem, s kom ne! Vsak njegov nasvet je zato izvrsten. Seveda ne bi sprejel, če bi mi naročil, da se moram slikati brez majice, vendar on ve, da to ni treba niti predlagati.«
Ste bili vedno tako poslušni?
»Jaz sem v resnici zelo trdoglav in če se nekaj odločim, ni šans, da bi me nekdo prepričal v kaj drugega. Ampak ko prepoznam, da so nasveti meni v korist, da so pozitivni, bi bilo neumno, če jih ne bi sprejel. To pa ne pomeni, da poslušam vsakega in da se podredim vsakomur. Prav nasprotno. Nasvet moram spoznati kot pameten, šele potem ga upoštevam. Sicer pa sem bil v šoli precej težaven. Bil sem eden od najbolj groznih kampanjcev. Ko me v intervjujih sprašujejo, ali sem vzor otrokom, da je treba vaditi vsak dan, jim vedno pravim, naj se ne čudijo, če otrok ne želi vaditi inštrumenta vsak dan, saj ga tudi jaz nisem.«
Kaj res?
»Jaz sem bil grozen! Moji profesorji so obupovali nad mano, vendar sem bil izjemno nadarjen. V zadnjem mesecu dni sem stisnil pesti in na koncu dobil petico. Čez leto pa sem sedemkrat prišel na uro, pa se vmes nisem niti dotaknil tipk. Učitelji so bili jezni in niso vedeli, kaj bi sploh naredili.«
Se vam torej zdi, da je pri glasbi bolj pomemben talent kot trdo delo?
»Kje pa! Delo je najbolj pomembno. Zdaj zelo veliko vadim. Vsak profesionalni klasični glasbenik mora ves čas vaditi.«
Kdaj ste torej iz kampanjca postali pridni in vadili vsak dan?
»Ko sem ostal sam. Ko sem šel študirat v Budimpešto pri 23 letih. Prej sem imel profesorja, ki je zelo skrbel zame. Tam pa sem dobil učitelja, ki je imel razen mene še 60 drugih študentov. Ko je videl, da ne vadim, me je pač pustil, takrat pa sem se streznil in se začel bolj posvečati delu.«
Se vam zdi, da bi lahko bili tak virtuoz tudi na kakšnem drugem inštrumentu ali ste rojeni prav za klavir?
»Verjetno. Jaz imam dobro klavirsko tehniko, ampak morda bi bili moji prsti primerni tudi za violino.«
Ste si sami želeli igrati klavir?
»Običajno starši želijo, da otrok hodi v glasbeno šoli, pri nas pa je bilo ravno nasprotno. V moji družini ni nihče poslušal klasično glasbo. Tudi moji prijatelji ne. Potem pa sem jaz prišel s to veliko ljubeznijo do klasične glasbe in nikomur ni bilo jasno, od kod to. Jaz sem starše nagovarjal, naj me vpišejo in pri devetih letih sem šel v glasbeno šolo.«
To je razmeroma pozno.
»Ja, vendar sem potem dvakrat preskočil razred.«
Ali ste zavarovali svoje roke, kot pač nekateri zvezdniki zavarujejo kak del svojega telesa?
»Ne.«
Pa opravljate kakšna hišna dela ali pazite, da ne bi poškodovali rok?
»Jaz ne morem ničesar! Moji profesorji so zelo natančni kar se tega tiče. Če vadite šest, sedem ur na dan, so roke tako občutljive, da se mi že, če iz trgovine nesem malo težje vrečke s špecerijo, mišice zaskočijo. Enkrat sem moral celo odpovedati koncert in iti na akopunkturo, ker so mi mišice otrdele. Če nosiš kaj težjega v času, ko veliko vadiš, so mišice na rokah izjemno občutljive. Na turnejah izgubim več kilogramov, sicer pa imam zelo strog režim prehrane. Jemljem veliko vitaminov in različnih tablet, tako da sem postal že pravi strokovnjak za to. Ne verjamem, da bi brez tablet zdržal naporne turneje.«
Zakaj je to tako naporno?
»Trideset koncertov v 50 dneh v različnih državah – naporna so že potovanja, kaj šele nastopi in vaje.«
Kako pa vadite na turnejah?
»Jaz vedno vadim. Celo pred novinarskimi konferencami tri ure vadim. Vedno želim klavir v hotelu. Sem kot računalnik – ves dan imam sprogramiran. Za hrano imam 12 minut in podobno. Imam premor za cigareto, točno določeno uro za spanje …«
Tudi spite po urniku?
»Vsak dan moram spati vsaj 8 ur, saj sicer ne morem zdržati tak tempo. Poleg vitaminov seveda.«
Torej sadje in zelenjava ne zadostujeta?
»Kje pa! Na dan koncerta popijem po 2.000 miligramov vitamina C.«
Kaj niso pretirane količine vitaminov prav tako škodljive?
»Vitamin C me razbudi.«
Kaj niste slišali za kavo?
»Kava je slabša za organizem. Deluje mi na roke in podobne. Kavo pijem samo zjutraj.«
Kako prenašate časovne razlike?
»Včasih sem imel težave, zdaj pa sem se navadil. Uporabljam tablete, ki so narejene prav za jet leg. Ampak če si pod velikim stresom, to ne pomaga. Na Japonskem imamo s skupino takšno situacijo, kot je v filmu Izgubljeno s prevodom. Zbujamo se ob treh, štirih ponoči in potem ne morem nič – grem kar vadit. Tudi na prvih velikih turnejah nisem mogel spati zaradi stresa. Zdaj pa sem se malo navadil in mi tudi časovne razlike niso več problem.«
Sicer pa imate malo hčerko. Vas ona zbuja ponoči? Ali pred koncertom spite ločeno od žene Ane in hčerke Lilu?
»Na turnejah običajno Lilu spi z mojimi starši. Kadar pa nimam koncerta, smo skupaj.«
Imate sploh kaj časa za kino, knjige in podobno?
»Imam. Zdaj je vse precej lažje. Ko sem izdal prvi album za tujino, je bilo noro, saj je bil album izdan po celem svetu in založba je naročila vsem svojim podružnicam, da je ta album prioriteten.«
Koliko plošč ste prodali?
»Včasih sem štel, ampak zdaj že dolgo ne, tako da natančne številke ne vem. Prvi album se je prodal v več kot pol milijona primerkih.«
Kaj počnete, kadar nimate obveznosti?
»Rad se družim, rad hodim ven, sem zelo introvertirana oseba. V Šibeniku imamo hišo, kjer je vedno polno ljudi. Rad grem v klube … Kolikor so že te turneje naporne, se po drugi strani hitro privadiš na limuzine, brezplačni šampanjec, klube, ki so odprti samo za nas … Včasih tudi meni klubi presedejo, ampak redko! (smeh) Sicer pa smo s celo ekipo, ki šteje okoli 15 ljudi, po uspešnem koncertu, ko nas 8 krat zvabijo na bis, tako zadovoljni, da želimo to proslaviti.«
Katere filme in knjige imate radi?
»Včasih sem zelo veliko bral, zdaj pa nimam več dovolj koncentracije. Enostavno moji možgani funkcionirajo prehitro. Filme pa zelo rad gledam. Doma v Londonu skoraj vsak dan doma gledava z ženo film. Imava projektor in izvrsten zvok, tako da je kot kino,čeprav v pravi kino ne moreva zaradi varstva hčerke.«
Omenili ste, da ne smete nositi težkih vrečk. Ali to pomeni, da tudi hčerke ne smete nositi v naročju?
»Lahko, ampak ne predolgo. Včasih pozabim …«
Torej Lilu ne bo razvajena, saj je ne morete prav dolgo crkljati po rokah.
»Midva nisva taka starša. Mislil sem, da jo bova razvadila, vendar mi je všeč, da ima neke meje. Sicer pa nikoli ne veš – lahko se zgodi, da pride trenutek, ko bom ugotovil, da je že prepozno in da je že razvajena.«
Po čem pa zdaj sodite, da ni razvajena?
»Vidim, kakšni so otroci mojih prijateljev.«
Ste bili zraven pri porodu?
»Ana je Lilu rodila v šibeniški porodnišnici, tam pa tega ne dovolijo.«
Kako to, da sta se odločila, da bo rodila na Hrvaškem in ne kje v svetu?
»V Šibeniku poznava več ljudi. Tam sta najini mami. Sicer pa sva zelo povezana s Hrvaško, še posebej s Šibenikom.«
Kaj si želite za svojega otroka?
»Rad bi, da bi bila poštena oseba. Da ve, da se z delom lahko uspe. Seveda je vprašanje, kako bo ona doživljala to, da bodo vsi vedeli, čigava hči je, ne glede na to, kako jo bova midva vzgajala. Vsekakor upam, da je to ne bo pripeljalo s prave poti.«
Torej verjamete, da se dobro vrača z dobrim in obratno?
»Verjamem.«
In kaj ste vi naredili dobrega, da ste zdaj tako uspešni?
»Jaz sem gotovo rojen pod srečno zvezdo. To so mi tudi prijatelji govorili. Sicer pa sem zelo optimističen in tudi v najhujših situacijah znam prepoznati nekaj dobrega. Sem srečna oseba, čeprav sem imel težave v preteklosti. Bil sem res brez denarja. Med vojno nismo imeli za hrano, bili smo resnično lačni. Ampak te stvari preživiš in pomembno je, da ne obupaš. Mi smo bili lačni, ampak smo se kljub temu zabavali. V vsem lahko najdem zadovoljstvo.«
Pravite, da imate domotožje. Je težko živeti v tujini?
»Zelo. Jaz sem bil leto dni v Budimpešti, dve leti v Parizu, pet pa v Londonu in moram priznati, da mi je vse težje in težje. Zdaj smo sicer v drugi poziciji in si lahko privoščimo, da pride kdo k nam, ko pa sva bila z Ano v Parizu, nisva imela denarja, da bi lahko kdo prišel.«
Vam je v Londonu bolj všeč kot v Parizu?
»Ne, sploh ne. Prav zdaj nagovarjam Ano, da bi v Parizu kupila stanovanje in da bi potem živela na teh treh relacijah: v Šibeniku, Londonu in Parizu. Spomladi gremo vedno v Šibenik. Sicer pa sem se zaljubil v Pariz, vendar sem se moral zaradi dela preseliti v London.«
Kaj vam najbolj manjka v tujini?
»Prijatelji in mesto Šibenik, morje, družina.«
Ali radi plavate?
»Ja, zelo. Sicer smo nekoč res že na začetku poletja plavali, pa nam je bilo potem to brez veze. Ko so potem prišli prijatelji in so se hoteli kopat, sem jim odgovarjal, da je to vendar brez veze, da je na plaži vroče in to. Zdaj, ko imamo hišo dobesedno na morju, pa sem ves čas v morju. Plavanje je za pianiste najboljša telovadba. Tudi na turnejah moram imeti hotel z bazenom, saj mi plavanje sprošča mišice. Vendar pa sem imel na Japonskem težave, saj tam ne spuščajo na bazen ljudi, ki so tetovirani.«
Kaj res?
»Ja, oni namreč mislijo, da so tetoviranci samo člani japonske mafije, pa čeprav jaz res ne izgledam kot kak japonski mafijaš. Zato moram na Japonskem imeti povoje preko tetovaž, da me sploh spustijo v bazen.«
Kako ste našli to rešitev?
»Enkrat sem bil v hotelu, kjer je bil prekrasen hotel. Čeprav so vedeli, kdo sem, me niso spustili v bazen, potem pa so mi celo oni nabavili povoje, da sem se lahko šel kopat.«
Se ukvarjate še s kakšnim drugim športom razen plavanja?
»Rad tečem. Včasih igram celo tenis, med turnejami pa grem celo v fitnes,kjer delam vaje za roke.«
Kaj res? Kaj se ne bojite, da bi bilo zaradi uteži ali tenisa kaj narobe?
»Kaj naj. Pazim, kolikor se da, ampak do zdaj sem si levo roko že trikrat zlomil. Zdravnik me je opozoril, da bi bila velika verjetnost, če bi se mi zlom še kdaj ponovil, da bi imel potem manjšo sposobnost motorike.«
Kako ste po zlomu igrali klavir, saj vmes niste mogli vaditi?
»Ja, takrat sem res moral prekiniti. Na fakulteti sem si poškodoval noht in potem kar šest mesecev nisem mogel vaditi z eno roko. Ampak potem je treba spet vaditi in tako prideš notri. Zame je največja bolečina, če ne morem vaditi klavirja, saj sem odvisen od njega.«
Kako se časi menjajo, kajne! V otroštvu bi bili gotovo še zadovoljni, če bi imeli tak izgovor, da vam ne bi bilo treba vaditi!
»Ja, prav res. Ampak saj sem bil zelo resen, kar se tiče klavirja in sem že od devetega leta dalje govoril, da bom pianist. Vedno sem si želel nastopati in nikoli nisem imel treme. Moja profesorica me je izsiljevala s tem, da ne bom mogel nastopiti na koncertu, če ne bom vadil.«
Kaj nikoli niste imeli treme?
»Ko sem bil mlad, ne. Kasneje pa ja, saj z leti pride večja odgovornost.«
In kako se borite proti tremi?
»Vadim! To je najboljši način. Sicer pa sem dolgo vadil jogo. Tudi to je eden od načinov, da se sprostiš, vendar sem se sčasoma naveličal. Sicer pa imam nekaj načinov meditacije, ki jih uporabljam.«

Hrvaški pevec na prvi pogled verjetno ni nič posebnega. Ampak ko odpre usta! Prav zaradi neverjetnega glasu je Tony Cetinski eden najbolj zanimivih glasbenikov na tem področju Balkana, vsekakor pa je tudi zanimiv in zabaven sogovornik. Sicer ne želi razkriti preveč intimnih podrobnosti, vendar nam je vseeno priznal, da že razmišlja o povečanju družine, pa tudi to, da je za tiste, ki ne znajo sklepati kompromisov bolje, da so samski.

(Continued)

Spoznala sva se, ko sva oba ravno začenjala. On glasbeno, jaz novinarsko kariero. Še danes se spomnim, kako okusne so bile kremšnite, ki jih je na njegovo prvo promocijo prinesla njegova mama Dora. Jan že takrat ni bil tipičen, saj tipični devetnajstletnik pač ni ponosen na svojo mamo, ampak bi jo najraje skril pred celim svetom. Jan je seveda – tudi, če bi želel – ne bi mogel skrivati, saj so ga vsi poznali kot Dorinega sinka, talentiranega kitarista, ki mu sicer ni bilo povsem jasno, s kakšno glasbo naj bi se ukvarjal.  Petnajst let kasneje je Jan na trdni poti, ki gre očitno samo še navzgor, Doro pa zdaj sprašujejo, če je res njegova mati. Jan je visok, a ne vzvišen. Zvezda, a ni zvezdniški. Čeprav se zdi, da o njemu vemo vse, še vedno preseneti. Kot recimo s tem, da se naveže na stvari. Glede na to, da je tokrat celo priznal, da ima simpatijo, si lahko želimo samo še to, da bi se končno zares navezal še na žensko. Po petnajstih letih kariere, ki jo bo proslavil s koncertom 6. marca v Cankarjevemu domu in z novo ploščo, je verjetno že čas tudi za tak podvig. Imate še toliko veselja do glasbe kot pred petnajstimi leti, ko ste začenjali kariero?

»Delo me veseli, toda fotografinja Mataja mi je zadnjič rekla, da nimam več take koncentracije kot pred leti. Ko smo snemali videospot in so želeli nadaljevati snemanje, nisem imel več energije.  Včasih sem se z večjim veseljem nastavljal kameram. Morda to pride z leti …«

Spomnim se, kako ste me čisto na začetku kariere na nekem televizijskem snemanju navdušili, ko sem opazovala, da natanko veste, katera kamera vas snema na odru, saj ste pozirali kot najbolj izkušen televizijec.

»Sem človek, ki si vzame čas in stvari preuči. Za moj posel je pomembno, da vem, kako je treba komunicirati s kamero, zato sem se o tem podučil. Prav tako na primer preberem veliko intervjujev, saj se mi zdi zelo zanimivo, kako ljudje odgovarjajo na vprašanja in se od tistih, ki to dobro obvladajo, tudi lahko kaj naučim.«

Kdo so torej zvezdniki, ki dajejo dobre intervjuje?

»Mislim, da je kralj Goran Bregović, zanimiv sogovornik pa je tudi Loša. Od tujih mi je všeč Daniel Craig, pa Marlon Brando … Od ljudi, ki so v življenju veliko dosegli, se lahko veliko naučim. Takšni zvezdniki so tudi precej iskreni v pogovorih za razliko od tistih, ki dajejo naučene izjave, ki jih takoj prepoznam.«

Koliko ste vi iskreni v medijih?

»Gotovo moram biti izzvan, v pozitivnem smislu, da kaj novega povem. Vsekakor pa se trudim biti iskren, saj se mi zdi, da vsako igranje zahteva preveč energije.«

Ali ste na začetku kariere velikokrat »igrali«?

»Seveda. Na začetku sem želel takoj očarati publiko, kar me je tudi drago stalo. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem jih prepričal o  kvaliteti. Ne zavidam tem, ki danes začenjajo svojo kariero, saj je danes medijski prostor zelo velik.«

Ali kdaj dajete nasvete tistim, ki šele začenjajo?

»Velikokrat,če me kdo vpraša. Vendar pa sem presenečen, kako malo ljudi vpraša za nasvet. Meni bi kakšen nasvet še po toliko letih prišel prav.«

Na koga ste se vi nekoč obračali za nasvet?

»Konec osemdesetih generacije popa skoraj ni bilo.  Še na začetku sem vprašal Mojmirja Sepeta, Lada Leskovarja, skratka generacijo, ki je precej starejša od mene.«

Ali se vam zdi, da mladi mislijo, da vse vejo, ali pa se ne upajo pristopiti k vam? 

»Bojim se, da je prvo. Upam pa, da se motim.«Misliš, da bi bilo bolje, da bi se vas bali?

»Za njih bi bilo bolje. Še danes, ko izdajam svoj deveti album, občutim strah in negotovost. Mislim, da je to pozitivno. Po vseh hitih in razprodanih koncertih se smatra vsak uspeh, ki ni maksimalen, kot neuspeh. Umetniki in ustvarjalci smo zelo občutljivi.«

Na začetku kariere so vam očitali uspeh na račun vaše mame, uspešne slikarke.

»Ravno danes sem izvedel za izvajalko, ki je od sponzorja dobila ogromno vsoto denarja, kot ga meni mama ne bi mogla nikoli dati. Njej nihče ne bo očital, da je imela protekcijo … Mamine pomoči ne morem zanikati – kupila mi je prvi avto, stanovanjski problem sem imel rešen … Dobil sem vso potrebno podporo.  Po drugi strani pa je pritisk, če imaš znane starše. Spomnim se, kako je bila mama vesela, ko so jo pred približno šestimi leti vprašali, če je mama Jana Plestenjaka. Takrat se ji je namreč prvič zgodilo, da je bila ona pomembna zaradi mene in ne obratno. Tudi v Hollywoodu najdeš igralce, ki so prišli iz ulice, pa tudi otoke znanih producentov. Tam šteje samo karizma, srečo pa moraš znati prepoznati in izrabiti.

Ali se vam zdi, da zna vsak izkoristiti možnosti za uspeh, ki so mu ponujene?

»Ne moreš samo govoriti, da nimaš sreče. Potrebno je tudi malo znanja, karizme. Ko sem bil v Rusiji in sem nastopal pred 35 tisoč ljudmi, ni nihče vedel kdo je Jan Plestenjak, jaz pa sem imel seveda veliko tremo zaradi take množice. Na oder sem stopil samozavestno in na koncu požel velik aplavz. Vsaka kariera ima vzpone in padce. Ko si na dnu, ne smeš delati napak iz obupa.«

Kariero ste začeli z izrazito trendovsko glasbo.

»Pri osemnajstih letih sem začel s klaviaturami, brez producenta in menedžerja.«

Zakaj niste namesto klaviatur igrali na kitaro, saj ta inštrument res obvladate?

»To je že skoraj mit, kako dobro igram kitaro.  Mislim, da nisem tako dober, kot pravijo. Igral sem z Big bandom RTV Slovenija, z zasedbo Quatebriga, dobil sem tudi ameriško štipendijo za nadarjenega kitarista. Morda sem v našem prostoru dober, ni pa moj cilj biti virtuoz na instrumentu ali vokalno. Vedno me je zanimala generalna ideja, celostna podoba. Sem pa imel tudi obdobja, ko sem vadil kitaro osem ur na dan in sem bil virtuoz.«

Koliko časa vadite kitaro danes?

»Nič. Zdi se mi, da je danes umetnost narediti preprosto stvar, ki ni banalna.«

Letos praznujete petnajst let dela. Ste zadovoljni s kariero?

»Tukaj lepo živim.  Moj cilj v življenju ni imeti ferrarije v garaži in jahto na morju. Zaradi teh stvari ni kvaliteta življenja nič boljša. Če bi imel veliko denarja, bi kupoval darila prijateljem in vse takoj zapravil.«

Koliko denarja pa imate?

»Živim lepo. Nisem bogat, vendar me tudi ne skrbi, kako bom preživel dan, mesec, leto.«

Se vam je že kdaj zgodilo,da niste imeli za plačilo položnice?

»Seveda se mi je že zgodilo, da sem bil kakšen mesec na ničli in sem bil zelo nervozen. Nimam pa posebnih apetitov po statusnih simbolih.«

Vaš najboljši prijatelj je človek, ki ima okoli sebe same statusne simbole – od zajčic do jahte!

»Mislim, da on nima bolezenske potrebe po novih, dragih stvareh. Kupi si stvari, ki si jih lahko privošči in v njih uživa. Večji problem je, ko želijo imeti ljudje najnovejši model avta, ki si ga ne morejo privoščiti.«

Kaj je najdražja stvar, ki jo imate?

»Starine, ki pa jih je težko oceniti, saj sem jih dobil kot darila. Mogoče avtomobila – Mercedes in Porsche.«

Kako dolgo imate prenosni telefon, ki ga trenutno uporabljate?

»Telefon sem dobil pred dvema letoma za darilo od prijatelja, bivšega Veginega direktorja Juliena.«.

Torej tudi niste eden tistih, ki menja telefone po tekočem traku!

»Sploh ne.  Moj porsche je star deset let pa mi je še vedno najlepši in ga bom verjetno imel večno.«

Se raje vozite z porschejem ali mercedesom?

»S porschejem je vožnja doživetje, saj je to karizmatičen avto, ki ti je všeč ali pa ne. Mercedesa uporabljam za daljše vožnje, na koncerte, saj potrebujem s seboj veliko stvari.«

No, koncert v Cankarjevemu domu je tudi kot nekakšen mercedes v primerjavi z vašimi koncerti doslej. Gre za vrhunec, torej lahko pričakujemo tudi vrhunski repertoar, kajen?

»Ta koncert bo 6.marca in ga bo snemala tudi nacionalna televizija. Program bo dober, zaigral bom tudi nekaj novih pesmi, saj je to prva predstavitev novega albuma in tudi nekaj gostov bo. Lara iz Leloojamais, s katero imava duet Soba 102, po kateri se nova plošča tudi imenuje.«

Kako to, da ste se odločili za sodelovanje z njo?

»Ima zelo dober glas in je drugačna od ostalih.«

Če pomislimo, da ste do sedaj sodelovali z Evo Moškon in Rebeko Dremelj, lahko ugotovimo, da si očitno pevke za sodelovanje izbirate predvsem po vizualnih kriterijih, saj so vse tri lepotice!

»V  svetu zabave je karizma zelo pomembna, vendar zunanjost ni edini kriterij za sodelovanje.«

Tudi vi ste se od svojih začetkov vizualno zelo spremenili.

»Postaral sem se. Morda bi moral s kariero začeti leto ali dve kasneje. Po naravi sem neučakan in vse stvari hočem hitro, s tem pa so povezane tudi napake. Ker sem se učil na svojih napakah, sem morda danes bolj samozavesten.«

Se vam zdi, da so ljudje v medijskem svetu dovolj samozavestni ali pa se začnejo ukvarjati s tem poslom prav zato, ker si želijo neke potrditve?

»Potreba po potrditvi je gotovo prisotna, vsi v tem poslu smo do neke mere narcisoidni, ker brez tega sploh ne bi uspeli. Tu ne more biti lažne skromnosti, moraš biti iskren. Najvažnejše pa je, da ne verjameš v mit, ki so si ga ustvarili ljudje o tebi. Jaz imam srečo, da mi prijatelji povedo, kdaj grem predaleč.«

Ali zaradi tega niste užaljeni?

»Sploh ne. Zelo sem vesel, ker drugače postanem zoprna oseba.«

Vaša najboljša prijatelja sta Boštjan Menart in Rajko Hrvatič. Kaj imata skupnega, da se tako dobro razumete?

»Zelo rad imam poštene in borbene ljudi, ki se med seboj ne izkoriščamo. Vsakega od nas obkrožajo tudi ljudje, ki niso iskreni.«

Ali take ljudi prepoznate?

»Imam močen instinkt, z leti pa se naučiš pred takimi ljudmi postaviti zid. V tem poslu bi sicer hitro ostal brez energije. Včasih na kakšnem sprejemu delujem zelo nesocializirano, drugič pa se lahko pogovarjam o psih s šoferjem avtobusa.«

Kaj pa je bilo z vami in Nikolino Pišek, eno najbolj seksi Hrvatic?

»Nič posebnega. Midva se samo poznava … Na kavo sem jo povabil, ker mi je bila všeč.«

Ali bi nam povedali, če bi bilo med vama kaj več?

»Bi.«

S katero pa imate kaj več?

(dolg premor) »Je ena, ki mi je všeč. Ne morem reči, da sem zaljubljen, saj so stvari še na začetku …«

Ali boste vi naredili prvi korak?

»To moški mora.«

Ali vas odbije, če prvi korak naredi ženska?

»Njen prvi korak je samo povabilo, da moški naredi prvi korak.«

Je vaša nova simpatija že naredila prvi korak?

»Mislim, da.«

Kakšen bo vaš naslednji korak?

»Tega pa ne povem. Ni pravila. Včasih je problem, da nimam nobenega plana. Večina moških to planira. Pri meni pa je vse improvizacija, ki včasih uspe, včasih pa ne.«

Ali se je že zgodilo, da vas je kakšna ženska zavrnila?

»Seveda, vendar s tem nimam problemov.«

Kakšne ženske so vam všeč?

»Zelo so mi všeč ženske, ki imajo v življenju cilj in ambicije. Privlačita me samozavest in milina, za drugo pa ni nekega pravila. Ženska ti mora dati znak, da imaš možnosti.«

Leta niso važna?

»Zelo malo punc je bilo mlajših od mene, saj samozavest redko najdeš pri mladih dekletih.«

Je vaša nova simpatija mlajša od vas?

»Ja, je mlajša.«

Kaj mislite o plastičnih operacijah pri ženskah?

»Plastične operacije me ne motijo. Če je ženska zato bolj samozavestna in zadovoljna v tem ne vidim problema.«

Kakšne prsi so vam bolj všeč – silikonske ali naravne?

»Pomembno je, da je ženska s seboj zadovoljna in izžareva samozavest.«

Ali bi na sebi kaj popravili?

»Za zdaj ne. Ne uporabljam niti kreme za obraz.«

Niti las si ne barvate. Pa ste takrat, ko ste opazili prvi sivi las, pomislili na barvanje?

»Ne, nisem, ker se mi zdi smešno, ko vidim pobarvanega moškega. Vendar zaradi tega nikogar ne obsojam.«

Pa vendar ste vedno zelo urejeni, torej skrbite za zunanjost. Kako?

»Mislim, da moraš bit fit. Imam obdobja, ko veliko treniram in imam obdobja, ko ne treniram.  Ne bi pa dopustil možnosti, da bi se zredil. Pri določenih ljudeh, ki se pojavljajo v medijskem prostoru to tudi pogrešam in se mi zdi, da so nemarni do publike.«

Začenja se proces proti častniku Direkt, v katerega je vpletena tudi vaša družina. Kako so vsi ti problemi vplivali na vas? Zakaj ste se tokrat odločili za tožbo, saj kljub temu, da se je o vas pisalo že marsikaj, doslej niste tožili nikogar?

»To so bile res hude laži. Nedolžnost moje mame je dokazana s tem, da je višje sodišče ovrglo kakršenkoli sum proti njej. Zdaj je prišel čas, da so kaznovani tisti, ki so z objavo lažnih obsodb hoteli zaslužiti. Mami sem ves čas maksimalno stal ob strani, čeprav je močna ženska in jo lahko samo občudujem, saj ji ni lahko, še posebej ne zato, ker nima nobenega stika z vnukom, ki ga ima zelo rada.« 

Pred kratkim sem za Obraze delala intervju z Jonasom. Evo.

Kako se počutite, ko ste se spet vrnili v javnost?

»Naporno mi je, saj so to neprijetna opravila.«

Ali je v pogodbi, ki ste jo podpisali rečeno, da morate čim večkrat pred novinarji omeniti oddajo Milijonar?

»Ne, to je neumnost in to pri nas ni v navadi. Verjetno se vsak posameznik čuti dolžnega in tudi jaz sem mesec dni pred oddajo na voljo vsem novinarskim vprašanjem.«

Zakaj ste spremenili svoj videz? V zadnjem času ste se namreč pojavljali neobriti in s precej daljšo pričesko.

»Urejen sem, kot se za Milijonarja pač tudi spodobi. Za televizijo sem se moral urediti. Postrigel sem si lase, drugače pa se nisem veliko spremenil. S stilistko sva se tudi že zmenila kaj bom imel oblečeno. To bodo elegantne nevtralne obleke s kravato.«

Ali ste imeli kakšne posebne pogoje glede ekipe, s katero boste snemali?

»Pričakujem dobro sodelovanje in za ekipo nisem imel nobenih pogojev. Za zdaj nimam razloga, da bi mislil, da bom razočaran.«

Mnogi do zadnjega trenutka niso verjeli, da boste res podpisali pogodbo. Mislili so, da je to le še ena od vaših šal.

»Dolgo časa res ni bilo jasno ali oddaja bo ali ne. Dokler se nismo dogovorili, nisem dajal informacij. Zdaj, ko smo dogovorjeni, pa se ve vse. Mi se o pogojih niti ne pogovarjamo preveč. Ti naši pogovori so bolj prijateljski.  Jaz imam le nekaj minimalnih pogojev, kot so, da bo zvok dober, luči dobre, izbor tekmovalcev in vprašanj mora biti dobra  … Vse to so mi zagotovili, ostalo pa bomo videli 1. marca. Za zdaj gre vse po načrtih. Veliko se slišimo in me sproti o vsem vprašajo za mnenje.«

Na TVS se vračate po mnogih letih.  Koliko se je tam spremenilo glede na čas, ko ste delali oddajo Videošpon ?

»Takrat je bilo to čisto drugače. Tudi sam sem imel drugačen pristop do televizije. Oddaja je bila druge vrste in takrat kot mlad borec proti vsemu etabliranemu sem pravzaprav televizijo preziral. V Videošponu sem poskrbel le za minimalne pogoje dela. Tam ni bilo nobenih sestankov in vnaprejšnjega pripravljanja in z moje strani ni bilo nobenih zahtev, tam sem rabil le snemalca in režiserja, ki mi ni preveč ukazoval in se ni vmešaval v moje delo.«

S svojim načinom vodenja Videošpona ste v naš medijski prostor prinesli nekaj novega. Zanimivo je, da zdaj nekaterim mlajšim voditeljem, ki so tudi pred kamerami bolj sproščeni kot voditelji klasičnega tipa, pripisujejo, da so prinesli svež veter, v resnici pa ste ta stil vpeljali že pred petnajstimi leti. Vas kaj moti, da mnogi pozabljajo, da so Lado, Poles in podobni imeli vas kot predhodnika?

»S tem se  ne obremenjujem. Vsak od njih naj najde svoj glas. Jaz ne rečem naj vodijo oddaje tako kot jaz, temveč naj vodijo oddaje po svoje. Treba se je zavedati, da ni omejitev in se ni treba podrejati, temveč je treba najti nekaj svojega – novega. Tudi jaz sem na začetku poskusil voditi kot so vodili ostali, naenkrat pa sem se zamislil in si rekel, da so teme o katerih govorim tako lahkotne, da lahko tudi govorim bolj lahkotno.«

Ali je bila ta odločitev razumska ali spontana?

»Odločitev je bila zelo razumska in točno vem v kateri oddaji in kako sem si po koncu oddaje rekel, da je to zame.«

Sedaj, ko ustvarjate blog pravite, da bodo časopisi in revije kmalu preteklost. Toda tudi vi ste imeli nekoč svojo revijo Ž. Ali takrat še niste razmišljali tako?

»Saj se tudi danes še splača ustanoviti kakšno dobro revijo. Propad tiskanih medijev še ni tako blizu. Še vedno je prostor za kaj kvalitetnega in tega nam primanjkuje. Revij in časopisov je zelo veliko, toda kvalitete ni. Prostor še vedno je in tega bi se lotil, če bi imel te ambicije, kljub obljubam o prevladi interneta in digitalne tehnologije. To ne bo takoj, je pa to neka logična posledica razvoja.«

V tiskanih medijih so napisane stvari, ki naj bi bralce zanimale in so zbrane na enem mestu. Kako pa bo to na internetu, kjer je tudi zelo veliko nepomembnih informacij?

»Internet le razširja možnosti in jih ne omejuje. V prihodnosti bo na voljo  množica nekih vsebin, od tega pa bo 99 % podatkov neuporabnih in nezanimivih. Tisti, ki bo znal iz tega izluščit in izbrat zanimivo, bo zmagal. Ker to predstavlja problem, jaz v tem vidim tudi priložnost.«

Estrada je že od nekdaj zelo privlačna zaradi medijske prepoznavnosti, toda v Sloveniji se s tem ne da obogateti. Kot poznavalec računalnikov bi gotovo svoje znanje lahko precej dobro vnovčili. Zakaj si niste kje drugje poiskal svojega primarnega zaslužka in zakaj se vračate na televizijo?

»Ves denar, ki sem ga imel shranjenega, sem porabil za hiško na morju. Prihrankov mi je zdaj zmanjkalo. To pa me ne skrbi, saj mi denar v življenju nikoli ni bil pomemben. Dobro sem se »prodajal« le zato, ker sem si želel hiško na morju. Zdaj jo imam, denarja je zmanjkalo, toda virov zaslužka je več.«

Je televizija dober vir zaslužka za vas?

»Delo je lepo, pošteno in zelo sproščeno. Ta poklic mi je bil v veselje in sem ga rad delal. Lahko ga delam tudi zdaj, le da bi naredili malo bolj kvalitetno, z malo večjimi nagradami, z boljšim izborom tekmovalcev in tudi jaz se bom še malo bolj potrudil in bodo vsi zadovoljni – vsaj jaz tako upam.«

Je torej televizija tisto, kar vas še vedno najbolj zanima?

»Najbolj zanimiv je internet, osebno izražanje na blogu, kjer si sam svoj gospodar. Toda to za zdaj še ne prinaša plačila, čeprav sem na dobri poti. Imam podatke, ki kažejo, da mojo stran obišče približno sedem tisoč različnih obiskovalcev na dan. V mesecu januarju sem imel približno sto trideset tisoč različnih obiskovalcev. Ko hodim po ulici in mi ljudje rečejo, da  berejo moje bloge, vidim, da je moje delo uspešno in ni prezrto.«

Kako vas je spremenilo očetovstvo?

»V nekem velikem, a normalnem obsegu. Tako kot vsakega. To sem pri sebi tudi opazil in se tega veselim. Dalo mi je drug pogled na svet in druge ambicije. Sedaj me zanima samo, kako bo Zoja to preživela, kakšna bo in kaj naj zdaj naredim, da bi ji omogočil normalen razvoj. Postal sem bolj previden in realen. Zelo se bojim zanjo a je vseeno treba imeti eno mejo. Samostojnosti in poguma do sveta  želim naučiti tudi svojo hčerko.«

Ste se kdaj že hudo prestrašili, da bi se ji lahko kaj zgodilo?

»To se še ni zgodilo. Ne dela neumnosti, ne igra se z vžigalicami, ne vtika prstov v vtičnico. Veliko se je že naučila in se odziva kot odrasel človek. Veliko se pogovarjamo in tako ji razložim, da so nekatere stvari nevarne in jih ne sme početi. Dokler ona ni govorila, sem samo jaz govoril in to je bila kot neka terapija pri psihiatru. Zaupal in pripovedoval sem ji zgodbe iz mojega otroštva.«

Ste bili kdaj jezni nanjo?

»Ne. Čutim hudo empatijo do nje. Jaz čutim in vidim, da ni zanalašč in da ne more vedeti, če je naredila kaj narobe.  Jaz ne morem kregati otroka, ko vidim da ni kriv ali sem kriv jaz, če ji dam na primer telefon, ki ga potem po nesreči vrže na tla. Me pa razjezi, ko kaj naredi nalašč.«

Komu je Zoja bolj podobna – vam ali mami Alenki?

»V njej vidim čisto novega človeka.«

Kaj si najbolj želite za hčerko?

»Najbolj si želim, da bi bila pametna. Če nisi pameten, si lahko kot množice po svetu, ki trpijo zaradi nekega nezadovoljstva. Če si pameten, lažje prideš skozi življenje. Ne smeš pa biti genij, ker oni pa trpijo, ker so preveč pametni.«

Za vas pravijo, da ste genijalni. Ste torej kdaj trpeli, ker ste preveč pametni?

»Ne bi rad, da cela Slovenija govori, da sem genij.«

Pa ste kdaj preverili, kolikšen je vaš IQ?

»Nazadnje sem bil na testu, ko so me odpustili iz vojske, ker sem naredil sceno.«

Kaj ste naredili?

»V tistem času so bili veliki junaki tisti, ki so uspeli iz vojske čimprej priti domov, češ da so čudni ali bolni. Ker sem seveda tudi sam želel biti tak frajer, sem se po štirinajstih dnevih  slekel do nagega. Seveda sem počakal, da so bili vsi vojaki zbrani na kupu, tako da je bilo veliko gledalcev. Takoj so tekli za mano in ko so me ulovili, so me oblekli in poslali k psihiatru. Tam sem bil najprej na opazovanju, vendar je psihiater takoj vedel, da igram in bi rad šel domov. Vedel je namreč tudi, da sem igralec, saj sem šel v vojsko pri 27 letih, po končanem študiju na AGRFT. Potem so me poslali na teste. Nasproti mene je sedela lepa, mlada, črnolasa medicinska sestra, ki mi je dala za reševat papirje. Jaz sem nanjo hotel narediti vtis, zato sem se zelo trudil in zagnano reševal te teste. Namerili so mi smešno visok IQ. Ko je psihiater videl rezultate testov, je rekel, da sem preveč pameten, da bi se takole obnašal in me je poslal nazaj v vojsko. Nato sem šele čez en teden spet poskusil z novim trikom, ko so imeli neke manevre in so bili tam starešine. Pritekel sem iz sobe in se drl na ves glas, nato so me našli v sobi. Poleg mene je bil čisto po naključju pas iz moje uniforme, zato je stražar mislil, da se hočem ubiti. Šele nato so me poslali domov. Raje so me poslali domov, kot pa da jim delam neumnosti. Ko sem se vrnil nazaj v Ljubljano sem bil seveda zelo ponosen nase.«

Ste bili v vojski dovolj časa, da ste se naučili postlati posteljo in zlagati srajce?

»Vse sem se naučil. Seveda sem znal to tudi že prej.«

Ali vam igralsko znanje pogosto pride prav v vsakdanjem življenju?

»Meni vedno prav pride. Tako kot vsi, tudi jaz kdaj kaj zaigram, da lažje pridem do določenega cilja. Če želim osvojiti kakšno lepo dekle, sem v njeni družbi velik car, ki je bil že povsod in je igral karte z kralji.«

Katere prijatelje in dogodke omenite, če želite impresionirati dekle?

»Ker je bil predsednik, rad omenim Kučana. Ali omenim, kakšen pajdaš sem z Janšo.«

Kaj pa imata vidva z Janšo?

»Sva kot rit in srajca.! (smeh) Lažem. Midva z Janšo se še srečala nisva.«

Ali ste ga podpirali, ko je bil v zaporu?»

Ja. Bil sem na Roški in ni mi žal. Do te vlade sem zelo kritičen, toda vseeno mi ne pride na pamet, da bi jih obtoževal.«

Lani ste podprli Zorana Jankovića. Se vam ne zdi, da bi bilo lahko koristno, če bi začeli sami ukvarjati z politiko?

»Politika me ne zanima. Jankovića sem podprl izjemoma in je to zelo osebna odločitev. Ker  sem Ljubljančan, sem v njem videl rešitev, ki lahko malo zaleže.«

Vendar imate hčerko, ki bo gotovo še dolgo živela v tej državi. Si ne bi želeli pomagati k njeni lepši prihodnosti?

»Jaz bi bil slab politik. Vedno sem se lotil stvari, ki so primerne meni in mojemu karakterju. Ne bom šel plezati na Mont Everest, saj vem, da na tem področju nisem dober.«

Pa vendar ste se v življenju ukvarjali z zelo različnimi stvarmi in ste v vseh bili izjemno uspešni. Kaj si ne bi mogli – tako kot na primer nekoč za biljard – nakupiti kup knjig o politiki in osvojiti še to področje?

»Saj ne gre samo za teorijo, temveč je pomembno, kakšna osebnost si. Za politika moraš biti malo pizda, po drugi strani pa uglajen, moraš navezovati stike in velikokrat zadržati zase, kar si v resnici misliš. In to ni zame, saj nisem tak človek. Za uspeh ni potrebno le trdo delo, moraš imeti tudi malo talenta.«

Velikokrat ste bili v Ameriki, tudi zato, ker ste igrali poker. Niste nikoli pomislili, da bi ostali tam in poskusili tam narediti kariero?

»Mene ne zanima Amerika. Več denarja ne potrebujem, saj imam hiško na morju. Nobenih ambicij nimam izven Slovenije. Če bi se pojavila kakšna dobra priložnost, bi jo izkoristil, toda da bi sanjaril ali kar koli v tej smeri delal, mi ne pride na pamet.«

Ste imeli kdaj priložnost spoznati kakšno svetovno zvezdo?

»Sem. Slučajno sem v Las Vegasu na ulici srečal Princea, ki je ravno stopil iz trgovine z nekim dekletom. Pomignil sem mu – kot zvezdnik zvezdniku (smeh) in to je bilo to. Profesionalno pa nisem nikogar spoznal, razen voditeljev kviza, ko smo se dobili vsi voditelji Milijonarjev iz vsega sveta. Bilo je kar osemdeset voditeljev z vsega sveta. Tam sem bil eden izmed mnogih, skupaj smo se slikali, pogovarjali, nasmejal, o Milijonarju pa nismo govoril, ker smo ga bili že vsi naveličani. Hotel v katerem smo bili, je bil zelo ugleden. Stene hodnika, ki je vodil v konferenčno sobo, so bile okrašene z logotipi vseh Milijonarjev, ki se sicer niso veliko razlikovali, razen seveda v tem, da je bilo nekje napisano Milijonar v cirilici ali kitajskih črkah in podobno. Samo na logotipu slovenskega milijonarja je pisalo Milijonar z Jonasom, zaradi česar sem bil seveda kar malo ponosen. Nihče drug ni imel imena v znaku oddaje. Ha!«

Ali ste zato želeli, da se tudi sedaj kviz imenuje Milijonar z Jonasom, čeprav to po svetu ni praksa?

»Ne, tega nisem želel jaz. To je želja televizije. Tudi na Pop tv-ju imena nisem izbiral jaz.«

Ali bi se kdaj prijavili na tak kviz?

»Sam? Če bi bil nekdo, ki ni poznan, bi se gotovo prijavil, ker bi me zanimalo. Ne bi pa se pojavil tako, kot se je Barovič, recimo. To se mi je zdelo malo čudno.«

Ali ste gledali Kviskoteko?

»Ja, z veseljem. Oliver je mojster.«

Ste Oliverja Mlakarja kdaj spoznali?

»Ne še. On ima prirojeno eleganco. Njemu zelo lahko tečejo lepi stavki z jezika, meni pa ne. Jaz se moram precej truditi za to. Prav zato sem zdaj začel malo več brati, naše pisce.«

Pred časom ste se precej ukvarjali z glasbo in ste tudi nastopali s prijatelji Magnificom, Lošem … Ali vas kaj mika, da bi se vrnili na glasbeno sceno ali raje samo posojate opremo, kot na primer Magnifico, ki je na vaših računalnikih delal novo ploščo?

»Včasih razmišljam o tem, kaj pa če bi naredili glasbeni projekt, ki bi bil zabaven. Moral bi najti neko izrazno formulo, ki bi bila primerna moji starosti.«

Kaj pa gledališče in film? Vas še mikata?

»Ne, o tem ne razmišljam. Bolj me mikajo filmi, kjer je bolj zanimivo delo, saj spoznaš veliko ljudi in več krajev. Vsi moji spomini na snemanja so dragoceni in lepi. V teatru ni bilo vedno lepo.«

Še vedno kaj trenirate bilijard?

»Ne, nimam prave volje in želje.«

Imate še biljardnico Desetka?

»Ne, to sem opustil in prepustil prostore nazaj mestni občini.«

S temi prostori ste imeli kar nekaj težav, kajne?

»Ja, bilo je ogromno težav. To so bili lepi, elitni prostori sredi Ljubljane po katerih so mnogi stegovali prste.«

Ste jih vi dobili preko poznanstev?

»Branko Gradišnik je bil soustanovitelj kluba in je bil ravno takrat  svetnik na mestni občini ali nekaj takega. Saj ni poanta v zvezah, problem je v tem, da ne bi nikoli zvedel za to priložnost, če mi ne bi slučajno on povedal, da obstajajo neki prostori, ki so prazni. Jaz sam od sebe nikoli ne bi šel pregledovat časopise, ali so kakšni občinski razpisi, ali pisal oglase. To je bil ravno tako naključje in Branko je s tem občini naredil uslugo, saj so bili prostori zanemarjeni in prazni. Prišla sva do ideje, da bi ustanovila biljardnico, saj sva takrat oba veliko igrala biljard.«

Potem, ko ste uredili prostore, pa so si jih zaželeli še drugi?

»Ja, seveda. Najprej se je tja želela razširiti Kinoteka, nato so bili razni gostinci, ki so menili, da bi bili prostori primerni za njihovo dejavnost. Ampak mi smo bili vseeno notri deset let …«