Avseniki in dolgo nič …
Torek, 13. marec 2007
Kdor v Sloveniji govori o bogatih glasbenikih, navadno misli na nekaj deset ali le nekaj sto tisoč evrov, ne pa milijone. Izjema so morda Avseniki, kar pove, da je bogastvo na slovenski glasbeni estradi dosegljivo le z dolgoletnim delom in mednarodnim uspehom.
Naši glasbeniki o svojih zaslužkih ne govorijo odkrito. Večina zato, ker bi jim bilo nerodno, ker so tako majhni, izjeme pa si ne želijo obiska inšpektorjev ali tatov, ki so pred časom Jožetu Potrebuješu odnesli izjemno dragoceno zbirko ur. Ker tudi društvo Sazas, ki skrbi za avtorske pravice, ne daje informacij o zaslužkih, je sestavljanje lestvice zaslužkarjev delo za jasnovidce, čeprav so na estradi tudi poznavalci, ki so nam namignili, kdo bi utegnili biti najbolj bogati glasbeniki.
Čeprav večina navadnih smrtnikov sanja o zvezdništvu in zvezdniškem načinu življenja, pri nas razmere niso posebno bleščeče. Naši glasbeniki ne živijo v vilah, ne zidajo parkov, kot je Jacksonov Neverland, ki je sicer za obubožanega pevca tudi že postal prevelik finančni zalogaj, in ne hodijo na enoletna križarjenja, kot je to nekoč po turneji z Bijelim Dugmetom počel Goran Bregović. Še zanj so se razmere precej spremenile, saj je v zadnjem letu dobil od avtorskih pravic v Srbiji, kjer ni lokala ali radijske postaje, kjer ne bi vrteli njegove glasbe, le tri tisoč evrov. Pred desetletji je Čarli Novak po jugoslovanski turneji z Zdravkom Čolićem kupil chevroleta, ki je bil vreden kakšnih deset letnih povprečnih plač, zdaj pa o čem takšnem spremljevalni glasbeniki lahko le sanjajo.
“V poslu sem že 25 let in z gotovostjo lahko trdim, da nihče od delujočih glasbenikov v Sloveniji ni obogatel od glasbe. Ali pomeni imeti streho nad glavo in avto ter kakšen zakajen lokalček kakšno posebno bogastvo? Mislim, da ne. Še posebno, če to primerjamo z milijoni evrov naših novodobnih bogatašev. Dokler bodo top nacionalni glasbeni in TV zvezdniki objavljali svoje mobilne številke na naslovnicah časopisov, zato da pridobijo čim več nastopov (kar me močno spominja na call girls), dokler bodo njihove umetniške reference nastopi na abrahamih, porokah in rojstnih dnevih, toliko časa bo ta posel smešen in ena velika revščina. Tudi njegovi udeleženci so le žalostni klovni, po eni strani ujeti v potrebo po javni prepoznavnosti, po drugi strani pa v stalni dirki za nastopi povsod in za vsako ceno, da se le nekako preživi. Spominjam se, kako sem kot mulc občudoval Bregovića, ki je po uspešni turneji odrinil s svojo jahto na nekajletno pot okoli sveta. Ali se lahko kdo med našimi gre podobne užitke?” Tako se sprašuje Goran Šarac, ki sicer velja za enega od tistih, ki se je precej spretno lotil glasbenega posla in denar še oplemenitil z vlaganjem. Zanimivo je, da je pravzaprav obogatel zato, ker po prvem porodu nobena od takratnih založb ni želela izdati plošče njegove žene Simone Weiss. Tako je na začetku devetdesetih let ustanovil podjetje Megaton, ki je takrat precej uspešno izstrelilo na sceno še nekaj glasbenikov. Simona je zdaj že nekaj let predana študiju, kar si lahko privošči, saj se Goran ukvarja z drugimi posli. Sicer pa imata menda luksuzno hišo na morju, stanovanjsko hišo in poslovne prostore v Trzinu. Ampak vse to seveda ni nič v primerjavi z največjimi zaslužkarji na glasbenem področju – Avseniki!
Vsaj Slavko Avsenik se verjetno lahko bolj od blizu primerja s 100 najbolj bogatimi Slovenci na lestvici. Pomembno je, da je njegova kariera trajala kar štiri desetletja in da so bili Avseniki izjemno priljubljeni v državah, ki imajo avtorske pravice urejene. Slavko je član nemškega društva za zaščito avtorskih pravic Gema in je bil nekoč celo na drugem mestu Geme, ki je sicer največje tovrstno združenje na svetu, po letnem zaslužku! Izjemno visoki zaslužki zanj in za brata Vilka, ki sicer ni bil izvajalec in ima zato po nekaterih ocenah pol manjše premoženje, so takšni predvsem zato, ker Avsenikove skladbe igrajo narodnozabavni ansambli po vsem svetu, pesem Na Golici pa je menda celo največkrat predvajana pesem na svetu vseh časov! Sicer pa so Avseniki prodali skupaj kar 31 milijonov plošč. Slavko sicer premoženja ni razkazoval, prav nasprotno. Nekateri menijo, da ima spravljenega v zlatih palicah v Švici. Sicer Slavko služi z ogledi muzeja na Avsenikovi domačiji, kjer prodajajo tudi glasbeno opremo.
Vilko Ovsenik je kljub polovici manjšemu bogastvu še vedno brez dvoma na drugem mestu največjih zaslužkarjev med glasbeniki, svoje bogastvo pa je bolj trošil, saj si je privoščil že pred desetletji res luksuzno vilo pod Rožnikom, torej v najbolj elitnem delu Ljubljane. Tudi Slavkov sin Slavko Avsenik ml. je gotovo med bolj premožnimi glasbeniki, saj si je s svojim znanjem in sposobnostmi ustvaril zavidanja vredno kariero. Precej dohodka mu je gotovo prineslo pisanje aranžmajev za skupino Laibach, ki pa sama – kljub svetovni karieri – ni posebej mastno služila, saj so njihove največje uspešnice priredbe, torej gredo avtorske pravice na druge račune. Več od njih zaslužijo še drugi avtorji narodnozabavnih viž – predvsem Alpski kvartet, ki je imel drugo najbolj predvajano skladbo v neangleškem delu Evrope Dobro jutro oziroma Guten Morgen, ki jo še danes redno vrtijo na nemških, švicarskih in avstrijskih radijskih postajah, pa tudi Slaki.
Avtorske pravice so nedvomno pomemben vir zaslužka, zato gotovo lepo živijo tudi Patrik Greblo, ki dela aranžmaje po tekočem traku, sicer pa je direktor portoroškega Avditorija,
Aleš Klinar, ki je napisal veliko uspešnic – med drugim tudi Od višine se zvrti, ki jo Kreslin še vedno redno izvaja, v različici s Siddharto pa je postala pred leti spet priljubljena. Nekateri ocenjujejo njegovo premoženje na 50 tisoč evrov, kar je precej skromna številka v primerjavi s tistimi, ki se vrtijo v tej reviji, a že to, da jo omenjajo, pove, kaj se šteje kot bogastvo v glasbenem svetu.
Med najbolj znanimi pevci služijo najboljše tisti, ki so sami avtorji svojih skladb. Kreslin ni med temi, saj mu je hite pri Krpanu pisal Klinar, pozneje pa Tomassini. Predin je na precej boljšem tudi zato, ker so njegove pesmi uvrščene v višji rang, ker sodijo pač med šansone. V zadnjem času je bil najbolj predvajan avtor Dare Kaurič, ki je delal uspešnice za Kingstone in Atomik Harmonik, poleg tega pa je udeležen še pri honorarjih od nastopov – pri Kingstonih je namreč tudi izvajalec, za Atomike pa pobira odstotke kot manager. Zadovoljen pa je gotovo tudi Jan Plestenjak.
Verjetno je takoj za Avseniki na lestvici Boštjan Menart, ki sicer ni glasbenik, je pa kot spreten glasbeni pirat imel izvrstno finančno podlago za založniški posel. V najbolj uspešni sezoni je menda s kasetami zaslužil kar pol milijona takratnih mark. Prednost pred drugimi založniki ima v tem, da je spretno podpisoval pogodbe z glasbeniki, v katere ni bilo treba kaj veliko vlagati. Kakšno je njegovo bogastvo, je seveda stvar ugibanja. Pravijo, da ima večji del naložen na Kajmanskih otokih, sicer pa se lahko pohvali z dvema luksuznima vilama v Ljubljani (v eni so prostori založbe), pa tudi prostori zagrebške podružnice so menda izjemni.
Med največje zaslužkarje sodi tudi Tomaž Domicelj, ki je pred leti trgovino s ploščami prodal za 250 tisoč mark, čeprav sam zase pravi: »Če čisto vse, vključno z zadnjo kitaro, prodam, nimam za dobro hišo.« Kar pa seveda ne pomeni, da že zdaj nima več nepremičnin, saj je kot spreten podjetnik vedno dobro naložil svoje zaslužke. Poleg tega čaka na odločitev sodišča, da bi mu zaradi kraje avtorske skladbe plačali odškodnino približno 40 tisoč evrov.
