Red Sonja

V prostorih bivše Juge veljata za najboljša človeka na estradi Zdravko Čolić in Halid Bešlić. Okusi so pač različni in nekaterim se zdi tudi prepotentni Željko Joksimović čisto simpatičen, ampak tako v globalu sta pač Halid in Zdravko menda tista, za katera je res težko najti kakršnokoli zamero. No, jaz je res nisem. Pri nobenem.

Halida na primer še poslušala nisem nikoli prej, ampak me je s svojo osebnostjo (pa tudi glasom, seveda) kasneje tako navdušil, da sem postala fen. Pri Zdravku je bila situacija malo drugačna. On je pač car, kar sem najprej preverila na koncertu pred leti v Križankah, ko nisem mogla razumeti, kako se mu vendar posreči, da se hkrati posveča tako poslušalcem pred odrom kot nam, ki smo se takrat gužvali v zakulisju. In seveda nisem mogla razumeti, da med množico nekih posebnih gostov ni bilo prav dosti domačih pevcev, ki bi se od mojstra lahko naučili marsičesa. Naši glasbeniki pač raje kradejo imidž na primer kakšnim Rammsteinom …

Ko sem kasneje živela v Beogradu, sem tako dolgo klicala menedžerja in poskušala potrditi termin za intervju, da je ubogi Adis kar obupal in mi dal kar Zdravkovo telefonsko. Seveda sem potem obupala … Ampak ko sem bila spet v Ljubljani, je prišel še Zdravko in preden sem se odpravljala na intervju, sem vsaj desetkrat opozorila fotografa, da mora nujno fotkati še mene z njim. Običajno nimam takšnih želja, ker se mi zdi bolj kot fotka za spomin pomembno, da naredim dober članek, ampak v tem primeru je bilo pač drugače. Zdravko je človek, ki ga moraš občudovati. V to sem se še bolj prepričala na večerji naslednjega dne, ko smo v družbi njegovih najbolj tesnih sodelavcev poslušali njegov takrat novi cede, višek pa je bil seveda, ko je on kar tako – samo za svoje in naše veselje – zapel nekaj svojih pesmi.

Pred časom v Celju me je najprej pobaral, kako to, da se ne javim, potem pa seveda priznal, da je vmes zamenjal telefon. Na koncert je prišla njegova nekdanja partnerica, ki mi je kasneje zaupala, da sta zdaj z Zdravkom še boljša prijatelja, kot sta bila nekoč. Si predstavljate, da bi to rekli za svojega bivšega? Verjetno težko … Prišel je tudi njegov kolega iz vojske – ne, Zdravko se ni izogibal obveznostim, sploh ne, mi je zaupal. Nekdanji član skupine Pepel in kri, ki je bila z Zdravkom pred desetletji na skupnem koncertu v Moskvi, pa ga je med večerjo spomnil na to, kako je samo on iz velike, prešerno razpoložene družbe, opazil, kako tiho in zamišljeno stoji ob strani. Takrat ga je namreč skrbelo, ker je bila žena tik pred porodom, on pa pač na drugem koncu sveta. Namesto da bi se zabaval s kolegi, je Zdravko torej opazil človeka, ki ni bil tako razposajen in takoj pristopil k njemu, da bi videl, kako mu lahko pomaga. Prav v tem je njegova veličina – da začuti, kdo potrebuje prijazno besedo ali pač neko pomoč.

Ampak tudi Zdravko ni v vsem najboljši. Po koncertu je namreč v celjski igralnici preizkusil srečo na igralnih aparatih. Ko sem opazila, da ni prav dobro vedel, kako te stvri potekajo, sem mu seveda z veseljem pomagala, da je dobil prav lepo vsoto. Jah, vsi kdaj potrebujemo pomoč.

Pri novinarskem poslu je najbolje to, da se lahko mnogokrat združi prijetno s koristnim. Prav zato grem rada na poletne festivale, ki so ob morju, saj tako lahko čez dan uživam na plaži, zvečer pa spremljam glasbenike. Ravno sem se vrnila iz Splita, kjer sem z nadvse prikupnim Lukom Nižetićem med drugim klepetala o tem, zakaj morajo biti ženske tudi zgoraj v kopalkah, moški pa tako nesramno razkazujejo svoja prsa. Med mojim prvim obiskom sem namreč tam povzročila prave izgrede, saj mi gre hudo na živce, če na moji ekstremno beli koži opazim še bolj bele trakce od kopalk. “Ti pa nisi od tukaj,” mi je dejal nek kopalec. Ko sem presenečeno vprašala, kako za vraga se to vidi, je pač preprosto rekel, da zato, ker sem bila pač zgoraj brez. No, od takrat se seveda opremim s kompletno kopalno opremo, zvečer pa se seveda čudim, zakaj Splitčanke, ki so na plaži tako zakrite, vse razgaljene ponosno razkazujejo na svojih porjavelih telesih bele sledi.

“Seveda je razlika med moškimi in ženskimi prsmi — ženske namreč dojijo,” mi je odgovoril Luka, vendar moram priznati, da se mi zdi ta diskriminacija še vedno neustrezna. Hudo katoliške Dalmatince pač ne moti, da v cerkvah — v zadnjih desetih letih so samo v Splitu zgradili kar 17 novih! — gledajo nagca na križu, mlečne žleze jih pa tako zelo motijo (pa ne samo njih, žal).

OK, moški pač ne dojijo, kar pa ne pomeni, da nimajo prsi. Lani sva s prijateljico na Visu opazovali tipa, ki bi zagotovo napolnil B košarico. Čeprav ni dojil je imela njegova žena ob dveh otrocih precej manj za pokazati …

Če morajo ženske skrivati svoje telo, da se ne bi morda kdo na plaži preveč napalil, bi potem lahko isto pričakovali od moških. Tudi meni ni prav nič zoprn pogled na mišičaste prsi, da o tem, da me na moškem zelo privlačijo lepe roke, sploh ne govorim. Prav zato bi si lahko omislili pravilo, naj moški nosijo še rokavice, ker … nikoli se ne ve …

V zadnjem času do Gibonnija ne more vsak. Novinar namreč. Je pač zvezda in kot vsaka zvezda so tu določena pravila, zaradi katerih so zvezde še bolj zvezdniške.

Najbolj bistveno je vsekakor omejevanje stikov z novinarji, saj ni primerno, da bi se velike zvezde preveč družile s komerkoli. Kar seveda ne pomeni, da je Gibonni tisti, ki je postavil nova pravila. Njegovi sodelavci so namreč, kot pri ostalih zvezdah, tu zato, da poskrbijo za takšne stvari.

Prav zato je moje prvo srečanje z njim tako zelo drugačno. Gibonni je namreč pred kakšnimi desetimi leti nastopil v neki ljubljanski diskoteki, ki je bila še takrat, ko se je koncert končal, skoraj prazna. »Pri nas vas še ne poznajo,« sem takrat poskušala razložiti glasbeniku, ki se je najbolj žrl zato, ker so bili potni stroški večji od dobička od tistih nekaj deset prodanih vstopnic.

Gibonni je bil takrat na začetku – vsaj kar se Slovenije tiče. Na Hrvaškem je bil poznan kot nekdanji pevec rokerske skupine, kar seveda tudi ne pomeni, da bi bil prav izjemno priljubljen. Seveda se zgodi, da imajo neuspešen koncert tudi zvezdniki na vrhuncu. Kar vprašajte Atomik harmonik ali kogarkoli pač. In jasno – to ni prijetno, ampak tudi s porazi se mora človek znati spopadati. Je pa res, da je to težko, kar sem se lahko že večkrat prepričala, ko so tudi kakšni drugi glasbeniki s sklonjenimi glavami sedeli v zakulisju in se spraševali, kaj je razlog neuspeha.

Čeprav so zvezdniki vedno precej bolje razpoloženi za razgovor, kadar se lahko s čim pohvalijo, pri takšnih praznih dvoranah pa se običajno intervju sprevrže v mojo tolažbo potrtemu glasbeniku, pa moram priznati, da sama vedno bolj uživam ob gledanju koncertov, kjer ni takšne gneče. Še posebej, kadar prav to razočaranje glasbenika ponese, da je na odru še bolj prepričljiv. Kot na primer Goran Karan, ki je pred nekaj leti imel najprej en nastop za nabito polno diskoteko, naslednjega dne pa prav tako v Nemčiji pred tako malim številom ljudi, da je med nastopom kar vsakega posebej povprašal po imenu. A si predstavljate, kako veliko bolje je, če ste pri koncertu tako soudeleženi? Če niste samo anonimni poslušalec, ki med skladbami ploska ali karkoli že? Predvsem pa – nobene gneče, nikogar, ki bi vam stopal na čevlje ali morebiti zažgal kos oblačila s cigareto.

Jasno je, da je poseben občutek, če je na stadionu sto tisoč ljudi. Ampak pravi glasbeni užitek je, ko lahko umetniku gledaš pod prste.

Zadnjič sem gledala Dnevnik Bridget Jones – ’simpatične debeluške’, kot ji pravijo v napovedniku filma. Moja stara mama bi ji zagotovo dala še repete pri kosilu, ker so bila merila nekoč pač precej drugačna kot danes. Nekoč je bila simpatična debeluška Rosanne …Ko sem po naročilu urednice pred časom pisala članek o oprsju Natalije Verboten, ki na fotografijah pač ni bilo posebej reprezentančno, me je med drugim napadla novinarka revije, ki po tuji licenci mladim dekletom predstavlja vse, kar bi dekelta morala vedeti o svetu. In to s fotografijami smejočih se lepotičk, ki so v fotošopu tako popravljene, da jih verjetno lastna mama težko spozna. Kdo torej dela večjo škodo dekletom, sem jo vprašala? Revija, ki je objavila fotografije, ki so dokumentirale naravno stanje ali revija, ki postavlja merile lepote tja, da jih brez računalniških popravkov sploh ni mogoče doseči?V petnajstih letih sem spoznala večino zvezdnic iz naših prostorov. In ugotovila, da so si ženske v zadnjih letih vse bolj podobne. Na letošnjem MMS nekaterih skoraj nisem prepoznala, ker so z lepotnimi popravki izgubile tisto, kar je bilo (p)osebnega in postale podobne drugim. Tako kot me je pač že prej Miša Molk vedno bolj spominjala na Nedo Ukraden, Večina srbskih zvezdnic pa bolj kot so dolgo prisotne na estradi, bolj spominjajo na Ceco namesto na svojo prvotno podobo. Da o tem, da se med intervjujem s Ceco ali Jeleno Karleušo počutim kot moški perverznjak, ker si ne morem pomagati, da ne bi ves čas gledala v dekolte zaradi skrbi, da bo kar eksplodiralo, sploh ne razlagam …Zanimivo je, da bolj kot sem dolgo v svetu estrade, obkrožena z najbolj občudovanimi zvezdnicami današnjega dne, bolj sem zadovoljna sama s sabo. Če sem pred časi vsaj za hip pomislila, da bi bila moja usta, ki so po vseh merilih hudo ozka, z malce dodatka bolj polna in lepša, me vsakič, ko vidim kakšno od deklet iz naslovnic, ki si je privoščila kakšne popravke, vse mine. Ker zvezdnice na naslovnicah pač v živo niso (vedno) tako privlačne. Razen seveda za tiste, ki imajo radi bizarnosti, kot so žoge namesto prsi in podobno. Jaz pač vedno težje gledam filme, v katerih igralci še čela ne morejo premakniti.

Še vedno nisem videla fotografij s poročnega potovanja moje prijateljice. Pravzaprav je morda celo bolje, da jih ne vidim, saj je že tisto, kar mi je pokazala na internetni strani maldivskega resorta, kjer sta se z možičkom morala spreti z natakarji, če sta hotela sama razgrniti svoj prtiček, čisto preveč lepo. Pravzaprav kičasto. Kar seveda ni čudno, ker so otoček naredili kar umetno, tako da je na njem seveda vse popolno.

Sicer pa me tudi Werner in Andreja vsako leto znova prepričujeta, da na svetu ni lepšega od Maldivov. Maldivi so ena tistih stvari, na katero pomislimo vsi, ko si predstavljamo, kaj bi nam bilo na svetu najboljše. Poleg velike jahte, vile z bazenom, domačega kina in kaj vem česa. Čeprav na svetu ponujajo vse mogoče, je presenetljivo, kako zelo podobne so naše želje v resnici. Do neke meje, seveda.

Lepa Brena je ena od tistih zvezdnic, ki ji je uspelo na prostoru cele nekdanje Jugoslavije narediti največ. Ni samo prodajala plošč v izjemnih nakladah, temveč je s svojimi filmi polnila tudi kinoblagajne — da o tem, da je naredila blagovno znamko iz svojega imena in poslovanje skupaj z možem razširila še na avte, pijače, sploh ne omenjam.

Brena živi v luksuzni vili v Beogradu, kjer seveda ne manjka bazen. Poleg tega ima hiše še v Ameriki in Monte Carlu. Dopustuje na najbolj luksuznih lokacijah po svetu. Skratka, ni ji slabo. Prav zato me je tako navdušil njen odgovor, ko sem jo vprašala, kaj je za njo največji luksus, največje razkošje. “Da se lahko zbudim brez budilke,” mi je odgovorila. Se vam zdi smešno? Za ljudi, ki so toliko delali za uspeh kot ona, ko je v času, ko so vsi moški v državi občudovali njene noge in si želeli biti z njo, vsako noč sama zaspala od utrujenosti, člani njene skupine pa so si seveda privoščili marsikaj, je resnično največji dosežek, da lahko vsaj začnejo dan brez naglice. Brez tistega piska, ki sporoča, da se mudi. Da je čas za akcijo.

In res. Je sploh lahko kaj lepšega, ko je to, da se zbudiš v nov dan takrat, ko si res naspan, ne pa da te sredi spanca prestraši rezek zvok. Je res še kakšen večji užitek od tega, da si privoščiš tistih nekaj minut v novem dnevu v postelji? Da se stiskaš pod toplo odejo, zunaj pa je še pošteno mraz?

Nekatera razkošja so zastonj, potrebne je samo malo organizacije. Je pa res, da bolj cenimo tisto, kar preplačamo, kot pa užitke, ki se ponujajo sami od sebe.

V zadnjem času se precej družim s pevcem, ki se imenuje Lepi Dasa. Tipček je izjemno duhovit, zato se v njegovi družbi vedno vsi smejimo. Še posebej, kadar oponaša glasbene kolege, kar mu gre od rok skoraj tako dobro kot Dadiju Dazu, ki je nekoč naredil celo zmedo, ko se je po telefonu predstavljal kot MZ Hektor.

Ko je Dasa začel uporabljati besedno zvezo “a veeeš” in to z zelo visokim glasu, ki ni prav nič podoben njegovi sicer šarmantni moški barvi glasu, se mi ni zdelo to prav nič posebnega. Zadnjič pa sem prišla na neko snemanje, kjer so mi povedali, da so se vsi smejali, ko jim je prijavil prav to. Menda so tudi takoj vedeli, da to pomeni, da prihajam na obisk. Menda me tako izvrstno oponaša! Presenečena sem ugotovila, da je namreč to začel govoriti ravno zato, ker se je navadil od mene. Ko sem to povedala Domnu Kumru, se mi je zasmejal, češ, saj ve, ker so se zadnjič z Daso ravno zato smejali, ker je bilo spet vsem jasno, da me oponaša.

Zanimivo je, da zelo hitro opazimo lastnosti drugih. Ko Dasa oponaša Dadija, Domna, Vanjo Aliča, takoj prepoznam žrtev. Ravno tako, kot pogosto očitamo drugim napake, ki jih – očitno res nevede – počnemo sami. Ko sem kdaj zamudila, se je najbolj razburjala ravno tista prijateljica, ki (skoraj) nikoli ni točna. Nekoč sem mislila, da bom od presenečenja brez besed, ko mi je klepetava kolegica kritizirala znanko, češ da ne zna biti tiho … Po pomoti sem malo prej videla začetek oddaje Extreme Makeover. Ja, po operacijah so bile seveda žrtve povsem drugačne. Ampak žalostno je, da dekle, ki si popravi skoraj vse na telesu, ni videlo, da je imelo že prej lepe poteze, ki pa jih je z napačnim ličenjem povsem prekrilo. Mlado dekle je prej res imela grozno kožo – ampak z malo več nege in manj pomfrija bi tudi brez operacije lahko sama naredila dramatično spremembo. Da o tem, kaj naredi malo večja samozavest, sploh ne govorim.

Glede sebe pač ne moremo biti objektivni. Še prepoznamo se očitno ne vedno. Dasa pravi, da je od trenutka, ko si nadene brke, drug človek. Brez skrbi in brez kompleksov. Zato nikar ne čakajte na pust …

Zadnji dan filmskega festivala v Sarajevu sva z Milekovo v zadnjem trenutku prihiteli na hotelski zajtrk. V zajtrkovalnici hotela Bosnia, ki mi je všeč predvsem zaradi izvrstne lokacije in prijaznega osebja, manj pa zaradi tapisonov, ki bi jih po štiridesetih letih lahko že zamenjali, je sedelo kar nekaj gostov, filmarjev, igralcev, producentov.

K nama je pristopil režiser hrvaškega filma Volim te Dalibor Matanić, nama zaželel dobro jutro in na mizo k rogljičku in kavi položil promocijski kondom. Srčkan, okrogel, kot vsi kondomi – z napisom “Volim te”, “I Love You”, skratka – sporočilo je bilo ljubko in zabavno. Z Vesno sva se nasmehnili, zahvalili, potem pa mirno zajtrkovali dalje.

Kasneje, ko sva se na festivalskem avtobusu drenjali na poti do slavnostnega kosila, je Vesna nekaj iskala po žepih in med drugim povlekla ven tisti kondom. Francoski fotograf, ki je stal ob nama, jo je začudeno pogledal. Ga hočete? Jaz ga najbrž ne bom rabila, je šaljivo pripomnila. Medtem pa se je fotograf že zvijal v mešanici svete zadrege in pohote. Tudi ko sva mu razložili, da gre za promocijski material za film najinega kolega, se ni dal. Na čelu mu je pisalo, da že razmišlja, kje za vraga bi lahko kondom uporabil. Še dobro, da smo bili v polnem avtobusu …

Kar pa seveda ne pomeni, da ni Francoz še cel dan vse tja do dveh zjutraj, ko je Vesna popihala v hotel, iskal vsako priložnost, da bi ji z osladnim nasmeškom namigoval na to, kaj hrani v žepu. Nauk zgodbe je jasen. Kljub vsej emancipaciji še vedno obstajajo stvari, ki se spodobijo za moške, ne pa za ženske. Kako je vendar mogoče, da nobena od naju, ko sva dobili kondom, niti pomislila ni na to, da je režiser, ki nama ga je dal na mizo ob zajtrku, s tem hotel povedati kaj več od tega, naj vendar opaziva njegov film. Ko pa ženska po naključju moškemu pomaha s to malenkostjo in pri tem še razloži, da ga ima s seboj zato, ker je to pač promocijsko darilo, tip cel dan hodi naokrog kot pes na sveži sledi in razmišlja o nespodobnem povabilu. Prosim?

Zadnjič mi je kolega rekel, da gre tako kot jaz na Kreto in da tam vse obvlada, jaz pa sem šla prvič. Seveda sem takoj z navdušenjem predlagala, naj mi vendar kaj razkaže. In ko se je pohvalil, da spi v ljubkih apartmajih, ki so gotovo boljši od hotela, v katerega so nastanili mene, sem dodala, da je to super, ker če mi ne bo všeč v hotelu, se bom morda res preselila na njegovo lokacijo. Že pred odhodom na Kreto sem bila začudena nad njegovo pretirano pozornostjo, na Kreti pa sem končno ugotovila, da so moje besede imele še povsem drug pomen od tistega, kar sem sama hotela sporočiti.

Prvih nekaj let sem bila strašno obremenjena, ker me kolegi glasbeni novinarji niso jemali resno. Potem sem ugotovila, da je to moja prednost. Zaradi dela na televiziji se je vsakemu, ki ima pet minut, zdelo, da me izvrstno pozna, tako da sem se raznih komentarjev že davno naveličala. Večinoma se mi s predsodki ne da ukvarjati, ker je pač bolje, da te ljudje podcenjujejo, kot pa precenjujejo. Včasih pa naredim tudi izjemo. Tako sem pred časom šla na večerjo s prijateljem in tipom, ki je menda o meni vedel vse. To nikakor ni bilo pozitivno. Ko me je spoznal, je spremenil mnenje, tako da mi zdaj prijatelj sporoča, da “imam šanse”, če veste, kaj mislim …

(Continued)