Red Sonja

Pozor! Menda v zadnjem času razsaja virus konjuktivitis. Iz prve roke oz. očesa lahko povem, da vas onesposobi za več kot deset dni (od prvega srbenja prejšnji ponedeljek sem imela teden dni zabuhlo eno oko, potem še drugo, ampak se stanje zdaj že izboljšuje - sicer tega ne bi mogla pisati!).
Po naravi nisem kak hipohonder, ampak tale stvar je res hudo neprijetna. Pa ne samo zato, ker je skrajno boleče, še bolj zato, ker ne moreš niti brati, niti gledati televizija ali pač sploh početi nečesa, da si skrajšaš čas v teh dneh. No, zaposlila sem se s kapljicami - ene za na vsako uro, druge za na dve uri in tretje, ki jih je treba kapljati v oko (če ga v tej zabuhlosti lahko najdeš) na vsako uro. Luštno. Pa mazilo za čez noč. Skratka - pazite se virusov, menda se še posebej širijo na bazenih.
To je seveda tudi opravičilo za mojo neaktivnost pri pisanju.

Zadnjič je bil na televiziji eden od vrhuncev filmske umetnosti. Film, ki predstavlja Hugha Granta v eni svojih najboljših vlog. Pravzaprav ljubezen je pač romantična komedija, ki z vsakim ogledom samo še bolj prepriča, začara in osvoji. Ja, priznam – romantične komedije so zame zakon.

Pravzaprav sem se vedno spraševala, zakaj za vraga ljudje hodijo v kino gledat grozljivke. Meni je dovolj grozno, če pogledam izpiske iz banke oziroma kartic. Tudi ne razumem tiste, ki imajo radi akcije. Moje življenje je že tako polno napetosti in stresov, zato v kinu hočem samo nekaj, kar me bo spravilo v dobro voljo, smeh in mi dalo upanja na to, da prava ljubezen še obstaja. In romantični moški, seveda! Ampak kaj, ko moški ne marajo gledati romantičnih komedij in zato v resničnem življenju niso prav nič romantični. Še tisti ne, ki igrajo takšne vloge na odrih.

Ali bi bili moški bolj romantični, če bi gledali romantične filme, je sicer vprašanje, na katerega bodo morali odgovarjati strokovnjaki, mene pa predvsem zanima, zakaj vendar nimamo tudi Slovenci kakšne lepe romantične komedije. Sicer je res, da je okoli nas vse skupaj ena velika socialna drama, ampak nekaj lepih ljubezenskih zgodb sem tudi že imela priložnost pobliže spoznati in vse (žal sicer ne moje) se tudi niso nesrečno končale …

V filmu Pravzaprav ljubezen je omenjeno, da je letališče izvrstno proti depresiji, saj so tam ljudje srečni, ko po dolgem času spet pričakajo svoje najdražje. Njihovo veselje se lahko začuti, če si le dovolj pozoren. Nekateri pa seveda na letališče hodijo, da bi videli novo čudo tehnike v zraku, drugi spet razmišljajo o tem, kolikšna je možnost, da bi bil v letalu terorist. Vse je odvisno od tega, kako gledaš na svet. Jaz naokrog pač iščem ljubezen in veselje, nekateri drugi pa pravzaprav uživajo v mazohizmu.

Že večkrat ste (so?) me v komentarjih prosili, naj napišem kaj o Lepem Dasi, zato izpolnjujem željo …

Projekt Lepi Dasa sem si zamislila bolj za zabavo. Z nekdanjimi sodelavci naj bi naredili pravi glasbeni projekt, vendar bolj za to, da bi bilo naše delo še bolj zabavno kot sicer, kot pa zaradi nekega posebnega poslovnega interesa. Ker je bil tudi Vanja Alič del ekipe, je bilo logično, da sem njemu naročila, naj napiše pesem. Ker sem kasneje ekipo zapustila, je pesem kar nekaj časa ležala v predalu, potem pa sem se odločila poiskati nekoga, ki bi jo znal dobro interpretirati. Za Vlada mi je povedal menedžer Drago, ki mu bom za njegov namig verjetno še dolgo hvaležna, saj sem še pred srečanjem ugotovila, da bi se znala dobro ujeti. Na lanske MMS smo šli za štos, čeprav sem pričakovala, da bo pesem precej bolj uspešna. Kljub temu, da dobro poznam zakulisne igrice, si nisem želela biti zraven, vendar se mi je vseeno zdelo, da tako zabavna, dobro zapeta in drugačna pesem ne bi smela biti neopažena. No, na MMS Dasa ni prišel v finale, čeprav je pesem kasneje postala verjetno največja uspešnica iz lanskih MMS.

Pri projektu se mi že od začetka zdi najbolj pomembno, da je pozitiven. Dasa je pač lik, ki je vedno dobre volje in skrbi za zabavo gledalcev — tudi tako, da je našemljen.

Se mi je pa že večkrat zdelo smešno, kako so številni glasbeni kolegi “zaskrbljeni”, češ, da je bedno, da se Vlado, ki mu vsi priznavajo vrhunske vokalne sposobnosti, ukvarja s tem poflom, ko pa bi vendar lahko pel vrhunsko glasbo,. Ker je bil prej namreč rocker. Petnajst let. Ja, petnajst let je pel v različnih zasedbah na veselje ljubiteljev rocka, vendar nikoli od glasbe ni mogel živeti. Ko sem ga spoznala, je delal v avtopralnici, kjer si je dokončno uničil hrbtenico in ga zdaj boli praktično ves čas. No, včasih pa je delal tudi kot grobar in smetar. Luštno, kajne? Prav res: kako prav imajo ti “prijatelji”, ki se jim zdi, da se z brki in lasuljo totalno blamira. Saj je vendar veliko bolje delati kot smetar! Kajti zdaj Dasa od glasbe lahko preživi. Drznem si trditi, da je prav to tisto, kar jih moti.

Zadnjič sem šla na Mansona. Ker sem res velik fen. In prav zato sem bila hudo razočarana. Prej sem sicer težila Vidmarju, da bi mu magari kaj stregla (catering pa to) ali vozila po Ljubljani, samo da bi ga lahko v živo spoznala, ker za intervjuje se je že vedelo, da bo kriza. Pa nekako ni zorganiziral. Ampak po videnem sem bila vesela, da je tako. Če me je že nastop tako razočaral … pa saj se mi niti ni dalo pisat, čeprav sem razmišljala o tem, da je morda razočaranje toliko večje, kolikor bolj si prej navdušen.

No, zdaj sem pa v Mladini videla, kako en radijski glasbeni urednik pravi, da je bil dober šov! Očitno nisva bila na istem nastopu, ker tisti papirčki so naslednji večer tudi na Pozdravu poletja leteli z neba, pa intelektualni kritiki tega verjetno ne bodo hvalili, čeprav je bilo čisto zabavno, pa še Atomike sem končno videla na slovenskem odru, ker tisto zadnjič na Hvaru menda ni bilo kul, ker jih ljudje tam ne poznajo — no zdaj že dobivajo veliko pozitivnih odzivov, meni pa so bili pa drugače čisto v redu, verjetno še toliko bolj, ker nisem nič pričakovala in ker se mi je zdelo, da so se še posebej trudili ravno zaradi hladne publike.

Aja, tudi Omar je bil carski, on je itak super, ker res čisto nič ne kalkulira v glasbi — no, po tistem, ko je zmagal pri Mariu in na Emi, seveda …

Sem se potem spomnila na nekega kritika, ki je bil v devetdesetih še veliko bolj sfuran. Ko sem začela spremljati sceno in sem bila itak skoraj na vsakem koncertu v Kudu, K4, pa seveda tudi na vseh promocijah, kjerkoli so že bile, se je večkrat zgodilo, da sem bila edina novinarka, kar je precej tečno, če si kul z izvajalcem, ker res nisem vedela, kako naj ga potolažim. No, v Kudu je biol enkrat nek koncert, ki ga je ta kritik hudo hvalil (v Mladini ali na RŠ, ne vem). Ob prvi priliki sem vprašala ozvočevalca, kako je bilo in potožila, da mi je pa res žal, da sem tako hudo priložnost zamudila. Pa je rekel, da bend sploh ni znal igrati, da so bili vsi tako zadeti, da jim ni mogel pomagati in da sploh niso štekali, kaj je zdaj s tonsko in tako na koncu sploh ni niti naštimal zvoka. Pa je bilo očitno vseeno! Kajti dotični kritik je totalno hvalil njihov iber hud zvok.

Velika štala je, kadar bi kdo rad veljal za hudo pametnega. Sploh, če ni. Da ne omenjam, da pač nihče ne more v vsakem trenutku vsega vedeti. In potem se zgodijo stvari, kot so te kritike, ali pa scenariji, kot je bil za mis ali pa če se kdo še spomne tiste polomije, ko so na viktorjih klepetali intelektualci za mizo. Je včasih bolje glumit glupega. Kar ve tudi veliko pametnih žensk. Tipi pa itak ne štekajo. No, tudi kakšne ženske ne, da ne bo pomote! Ženske so itak do ženske običajno še bolj nastrojene … Kar se bo gotovo videlo tudi po komentarjih spodaj …

Ponoči sem se vrnila s Hvara. Kot običajno sem združila prijetno s koristnim - šla sem na Hrvaški radijski festival, potem pa še malo podaljšala. Kot vedno, ko sem prepričana, da bom samo malo počivala, se mi je tudi tokrat dogajalo na veliko.

Med festivalom smo se družili z Atomiki. Že v Ljubljani sem jih zagnjavila, da bi rada poslikala vse mogoče, ker bom pripravila kakšno reportažo za revije. Tam pa smo se sploh dobro ujeli, čeprav sta me Jani in Toni že prvi večer hudo napila. Ampak mi seveda ni žal, saj smo se prav luštno zabavali. Sicer pa sem šele kasneje ugotovila, da so Atomiki kar hude face. Hrvaška glasbena scena je namreč precej zaprta, zato ni mali uspeh, če pevki napovedujeta prav vse glasbene točke in če je njihova skladba kot posebno presenečenje na vrsti tik pred razglasitvijo rezultatov! Bili so dobri, ko pa so po festivalu in pred koncertom Toša Proeskega (ko sem ga vmes fotkala, je rekel, da sem mu dolžna poljub, ampak mislim, da ne bo panike …) imeli še daljši nastop, jih je podprlo več kot 100 Slovencev, ki so imeli sindikalni izlet, tako da je bilo vzdušje precej boljše, kot bi bilo, če bi nastopali samo pred domačini, ki seveda nimajo pojma, kdo sploh so Atomik Harmonik.

Festival je bil izvrstno pripravljen. Že prvi večer, ko sem okoli polnoči (povezave s Splitom so res slabe, saj še ni sezona) prišla v pres center, sem bila presenečena nad ustrežljivostjo. Ker nisem imela fotografa, so mi ponudili fotke od svojih. Zamenjali so mi hotel, da sem bila bliže prizorišču, imeli so kup pres materialov z izjemno preglednim urnikom dogajanj, poskusili so mi celo najti polnilec za baterije, ki sem ga izgubila … Prav neverjetno, sploh če primerjam na primer z lanskimi Melodijami morja in sonca, ko so me celo kolegi novinarji grdo gledali, ker sem po festivalu pričakovala uradni vrstni red in točke. Sama naj bi jih pisala, so mi rekli, kar sicer ni tako težko, je pa vsekakor bolj verjetno, da se med zelo hitrim napovedovanjem zgodi kakšna napaka. No, za Hrvate je kaj takega povsem nepojmljivo, saj dobiš pripravljene prav vse informacije in celo po tiskovkah povzetek, kaj se je zgodilo. Kar seveda pomeni, da so me spet razvadili in bom spet pisano gledala,ko kaj osnovnega pri nas ne bo mogoče dobiti …
Na festivalu je bila najbolj oblegana voditeljica Vlatka Pokos. V zadnjem času je namreč ves čas na naslovnicah vseh - celo političnih - medijev, saj se ločuje z bogatim Josipom Radeljakom, ki je bolj kot po svojih poslih poznan po svojih ženskah. Poročen je bil s srbsko igralko Bebo Lončar, potem jo je varal in se nazadnje poročil s hrvaško igralko Eno Begović, ki je umrla, ko je imela njuna hči samo 45 dni. Že kakšno leto kasneje se je zapičil v Vlatko, po šestih letih pa gresta narazen in to ne prav posebej prijazno. Vlatko so celo z ladjo iskali po plažah, jaz pa sem jo prosila za intervju in se zelo hitro dogovorila za v nedeljo, ko je večina že odšla. Tako sva se zaštekali, da sva - dve ločenki - potem dva dni skupaj ležali na plaži. Meni se je zdelo kar zabavno, da medtem, ko moji hrvaški kolegi lovijo to lepotičko, ležim z njo na plaži in debatiram o najbolj intimnih stvareh njene zdaj že razpadle zveze …

Vsekakor sem bila presenečena, ko sem ugotovila, kako se njena medijska podoba razlikuje od resničnosti. Namesto razvajene snobovke sem namreč spoznala 37-letno žensko, ki ne kot zvezda, ampak kot gorska koza pleza po skalah do očem odmaknjene plaže, ki potrebuje za uživanje samo veliko sonca, morje, vodo in kak piškotek, glede na to, da bi se rada spet malo poredila. Ja, ločitev je najboljša dieta, sva se strinjali …

V ponedeljek sem potem še ulovila v objektiv našega predsednika Drnovška, ki je dopustoval v samostanu na Hvaru in užival v miru, kolikor ga pač lahko ima ob stalnem spremstvu varnostnikov. Nazadnje pa sem šla celo v famozni Carpe Diem - lokal, kjer pravijo, da ne odideš domov sam. No, jaz sem šla sama, ampak zato, ker sem bila tam itak samo toliko, da sem pozdravila Željka Mitrovića, lastnika Pink tv, ki se je tam zabaval z družbo. Rekel je, da se je želel izogniti gužvi, zato ni prišel v času festivala, sicer pa s svojo jahto potuje po Jadranu.

Zadnjič je umrla mama moje prijateljice, jaz pa sem peljala mačka k veterinarju in ji o tej mačji težavi potem zvečer vse razložila. In vmes seveda večkrat pomislila, kako debilno je razlagati o mačku s prebavnimi motnjami ženski, ki ji je malo prej umrla mama, po drugi strani pa se mi zdi, da si je želela pogovora o nečem čisto drugem kot o tistem, kar jo je seveda najbolj mučilo.

S smrtjo imam slabe izkušnje. Zdaj sem se spomnila na seminarsko, zaradi katere sem že skoraj v drugem letniku pustila študij. Morala sem obdelati knjigo Tineta Hribarja o Kafki. Dva meseca sem poskušala najti poanto, ker se mi je to, da nas vse najbolj zanima, kaj je po smrti, po drugi strani pa si seveda tega niti pod razno ne želimo zares vedeti, ker bi to seveda pomenilo, da smo že tam, na drugi strani, zdelo preveč na prvo žogo. No, žal sem bila prelena, da bi oceno vpisala v indeks, tako da se bojim, da so v teh letih že kam založili to mojo nalogo …

Ampak s smrtjo sem se seveda srečala že veliko prej. Babica mi je umrla, ko sem bila ravno pri teti in sestričnah za vikend. Še zdaj se spomnim, kako sem bila prizadeta, ker so mi sporočili novico, ki jo je verjetno povedala moja mama po telefonu, potem pa so jedli naprej, kot da ne bi bilo nič. No, danes mi je seveda jasno, da bi v nasprotnem primeru lahko imela še kup do smrti izstradanih sorodnikov.

Nekaj let kasneje je umrl dedek. Njega sem tudi videla, kako neslišno spi in spomnim se, da sem po eni strani pričakovala kaj bolj pretresljivega, po drugi pa me je pretreslo, da si - brez vseh znakov življenja - pravzaprav ni bil kaj dosti podoben.

Stara mama je umrla ravno takrat, ko sem imela že vse spakirano za pot iz Beograda v Ljubljano. Tako sem se lahko res nemudoma odpravila. Ampak z manjšo spremembo. Namesto, da bi že takrat zapustila moža, me je - vso potrto - seveda prav on spremljal na pogreb. Moja stara mama je tako zaključila svojo dolgo pot, moj zakon pa je še nekaj časa umiral na obroke …

Pred časom sem spremljala, kako smrt spremljajo konji. Presenetilo me je, kako so bili prestrašeni in iz sebe, ko je umrl žrebec v najlepših letih svojega življenja zaradi kolik in kako so bili po drugi strani ravnodušni, ko je življenjsko pot končal njihov starešina ali kar pač oni mislijo. Presenetljivo je opazovati, kako je smrt - od starosti - za ta bitja nekaj povsem normalnega. Zadnjič pa se je eden od konj poškodoval in ga je čreda prav neusmiljeno pustila samega. Še celo rezgetali so vsi, ko so ljudje spravili poškodovanca pred štalo. Jah, pohabljenec bi jih v naravi lahko vse stal življenja.

Hrvaški pevec na prvi pogled verjetno ni nič posebnega. Ampak ko odpre usta! Prav zaradi neverjetnega glasu je Tony Cetinski eden najbolj zanimivih glasbenikov na tem področju Balkana, vsekakor pa je tudi zanimiv in zabaven sogovornik. Sicer ne želi razkriti preveč intimnih podrobnosti, vendar nam je vseeno priznal, da že razmišlja o povečanju družine, pa tudi to, da je za tiste, ki ne znajo sklepati kompromisov bolje, da so samski.

(Continued)

Zadnjič sem gledala Dnevnik Bridget Jones – ’simpatične debeluške’, kot ji pravijo v napovedniku filma. Moja stara mama bi ji zagotovo dala še repete pri kosilu, ker so bila merila nekoč pač precej drugačna kot danes. Nekoč je bila simpatična debeluška Rosanne …Ko sem po naročilu urednice pred časom pisala članek o oprsju Natalije Verboten, ki na fotografijah pač ni bilo posebej reprezentančno, me je med drugim napadla novinarka revije, ki po tuji licenci mladim dekletom predstavlja vse, kar bi dekelta morala vedeti o svetu. In to s fotografijami smejočih se lepotičk, ki so v fotošopu tako popravljene, da jih verjetno lastna mama težko spozna. Kdo torej dela večjo škodo dekletom, sem jo vprašala? Revija, ki je objavila fotografije, ki so dokumentirale naravno stanje ali revija, ki postavlja merile lepote tja, da jih brez računalniških popravkov sploh ni mogoče doseči?V petnajstih letih sem spoznala večino zvezdnic iz naših prostorov. In ugotovila, da so si ženske v zadnjih letih vse bolj podobne. Na letošnjem MMS nekaterih skoraj nisem prepoznala, ker so z lepotnimi popravki izgubile tisto, kar je bilo (p)osebnega in postale podobne drugim. Tako kot me je pač že prej Miša Molk vedno bolj spominjala na Nedo Ukraden, Večina srbskih zvezdnic pa bolj kot so dolgo prisotne na estradi, bolj spominjajo na Ceco namesto na svojo prvotno podobo. Da o tem, da se med intervjujem s Ceco ali Jeleno Karleušo počutim kot moški perverznjak, ker si ne morem pomagati, da ne bi ves čas gledala v dekolte zaradi skrbi, da bo kar eksplodiralo, sploh ne razlagam …Zanimivo je, da bolj kot sem dolgo v svetu estrade, obkrožena z najbolj občudovanimi zvezdnicami današnjega dne, bolj sem zadovoljna sama s sabo. Če sem pred časi vsaj za hip pomislila, da bi bila moja usta, ki so po vseh merilih hudo ozka, z malce dodatka bolj polna in lepša, me vsakič, ko vidim kakšno od deklet iz naslovnic, ki si je privoščila kakšne popravke, vse mine. Ker zvezdnice na naslovnicah pač v živo niso (vedno) tako privlačne. Razen seveda za tiste, ki imajo radi bizarnosti, kot so žoge namesto prsi in podobno. Jaz pač vedno težje gledam filme, v katerih igralci še čela ne morejo premakniti.

Še vedno nisem videla fotografij s poročnega potovanja moje prijateljice. Pravzaprav je morda celo bolje, da jih ne vidim, saj je že tisto, kar mi je pokazala na internetni strani maldivskega resorta, kjer sta se z možičkom morala spreti z natakarji, če sta hotela sama razgrniti svoj prtiček, čisto preveč lepo. Pravzaprav kičasto. Kar seveda ni čudno, ker so otoček naredili kar umetno, tako da je na njem seveda vse popolno.

Sicer pa me tudi Werner in Andreja vsako leto znova prepričujeta, da na svetu ni lepšega od Maldivov. Maldivi so ena tistih stvari, na katero pomislimo vsi, ko si predstavljamo, kaj bi nam bilo na svetu najboljše. Poleg velike jahte, vile z bazenom, domačega kina in kaj vem česa. Čeprav na svetu ponujajo vse mogoče, je presenetljivo, kako zelo podobne so naše želje v resnici. Do neke meje, seveda.

Lepa Brena je ena od tistih zvezdnic, ki ji je uspelo na prostoru cele nekdanje Jugoslavije narediti največ. Ni samo prodajala plošč v izjemnih nakladah, temveč je s svojimi filmi polnila tudi kinoblagajne — da o tem, da je naredila blagovno znamko iz svojega imena in poslovanje skupaj z možem razširila še na avte, pijače, sploh ne omenjam.

Brena živi v luksuzni vili v Beogradu, kjer seveda ne manjka bazen. Poleg tega ima hiše še v Ameriki in Monte Carlu. Dopustuje na najbolj luksuznih lokacijah po svetu. Skratka, ni ji slabo. Prav zato me je tako navdušil njen odgovor, ko sem jo vprašala, kaj je za njo največji luksus, največje razkošje. “Da se lahko zbudim brez budilke,” mi je odgovorila. Se vam zdi smešno? Za ljudi, ki so toliko delali za uspeh kot ona, ko je v času, ko so vsi moški v državi občudovali njene noge in si želeli biti z njo, vsako noč sama zaspala od utrujenosti, člani njene skupine pa so si seveda privoščili marsikaj, je resnično največji dosežek, da lahko vsaj začnejo dan brez naglice. Brez tistega piska, ki sporoča, da se mudi. Da je čas za akcijo.

In res. Je sploh lahko kaj lepšega, ko je to, da se zbudiš v nov dan takrat, ko si res naspan, ne pa da te sredi spanca prestraši rezek zvok. Je res še kakšen večji užitek od tega, da si privoščiš tistih nekaj minut v novem dnevu v postelji? Da se stiskaš pod toplo odejo, zunaj pa je še pošteno mraz?

Nekatera razkošja so zastonj, potrebne je samo malo organizacije. Je pa res, da bolj cenimo tisto, kar preplačamo, kot pa užitke, ki se ponujajo sami od sebe.

Prejšnji teden sem bila na dveh super koncertih. Na Urbanu v Ortu (Ortofest ima letos res kup dobrih stvari) in Bajagi na Gospodarskem. Tam je sicer zvok obupen, ampak ekipa je bila dobra in tudi med sabo so se po koncertu Inštruktorji menili, da je bil to eden najboljših koncertov v zgodovini. No, meni je padlo v oči, da sta bila tako Urban kot Bajaga v oblekah. Obleke so sicer za štos že furali Pankrti, pa Idoli, pa seveda Magnifico, ampak zdaj je očitno to za rokerje že običajno.

Sicer pa se je Bajaga takoj po nastopu preobleke v manj formalna oblačila, potem je pa dobil še za darilo majico NK Domžal, ampak glede na to, da mi je rekel, da zdaj res fura obleke, te majice na koncertih pač ne bo nosil.