Red Sonja

Danes je bil čuden dan. Povsem vsakdanje stvari so dobile nenavadne zaplete. Začelo se je s tem, da sem ponoči napisala SMS sestrični, ki je — nič hudega hoteč — povedala v nekem pogovoru preveč. Škoda je bila sicer storjena, ampak zdelo se mi je, da mora vedeti, da je bila premalo pazljiva.

Ker najina bioritma nista kompatibilna, je ona sporočilo dobila, ko sem jaz še sladko spala, in mi seveda takoj poslala svoj odgovor. Do takrat, ko sem jo le poklicala, je bila že živčna razvalina. Prepričana, da ne bom več v življenju hotela govoriti z njo, je takoj sprejela svoj del krivde in si pri tem namislila še najbolj mogoče črne scenarije. Telefon mi je dvignila njena sodelavka, ki je povedala, da ona niti pod razno ni v stanju za komunikacijo. Ampak na srečo je skozi solze vendar sprejela moj klic, potem pa sva bili zelo hitro zmenjeni in obe zadovoljni z razpletom.

Moram priznati, da mi je všeč, če ljudje priznajo napako, da pa zaradi kakšne besede preveč že pričakujejo konec sveta, je seveda pretirano. Ampak po tem pogovoru sem se spomnila nase in na to, kolikokrat sem že jaz naredila iz muhe slona. Če se samo spomnim vseh tistih nesreč v moji glavi, ko se mi tip ni javil niti pol ure po dogovorjenem času.

Včasih se mi je zdelo, da je pametno, da pričakujem najhujše, saj sem potem lahko samo prijetno presenečena. Zdaj pa se mi zdi, da je boljša bolj flegmatična politika. Zakaj bi se sploh obremenjevali, če ni potrebno?

Moj prijatelj je pred časom padel skupaj. Čeprav so ga odpeljali na urgenco in čez noč zadržali v bolnici, ga to ni ustavilo, da ne bi že naslednji dan opravljal svojih delovnih obveznosti. Ker se mu je očitno zdelo, da bi brez njegove prisotnosti cela firma propadla. No, meni se zdi, da je za vsakega šefa najbolj bistveno, da nima nepogrešljivega člena, je pa res, da zaradi varčevalnih ukrepov vsi vedno bolj stiskajo in je to vedno težje. No, prijatelj je po tistem še dvakrat moral na urgenco, jaz pa sem mu že po drugem obisku povedala, da mi seveda zanj ni vseeno in da lahko vedno računa na mojo pomoč, da pa ne bom med tistimi, ki bi jokali za njim, saj mu očitno lastno zdravje sploh ni mar. In res. KO so ga odpeljali tretjič, nisem več nestrpno čakala novih informacij, čeprav sem bila seveda vesela, ko so mu končno postavili diagnozo in dali zdravila, ki jih zdaj pridno jemlje.

Zadnjič sem šla jahat. Imela sem kar dolgo pavzo, ker so na ranču Kaja in Grom imeli smrtni primer. Denis se je na paši očitno poškodoval. Ko so konje spuščali v hlev, je ostal na travniku in so ga komaj zvlekli do štale, kjer ga je lahko pregledal veterinar, ki je lahko samo še pripravil milostno injekcijo. Zanimivo je, da se konji zaradi tega niso nič razburjali — ravno nasprotno. Denisa so najprej pustili na pašniku, ko pa se je revež komaj privlekel gor, so ga praktično napadli, češ, kaj bo invalid v njihovi čredi. V naravi je pač tako, da lahko šibki člen uniči celo čredo, zato si tega ne morejo privoščiti. (Naravna) smrt je pač za živali nekaj povsem normalnega in si zaradi tega ne delajo skrbi. Po drugi strani pa so neverjetno čuteči in skrbni. Ne bom pozabila zgodbe, kako je konj, ki ima obsesijo, da mora biti vedno drugi v vrsti, zapustil kolege, ki so vodili ljudi po terenu, in peljal gospodarico v štalo. Po porodu je šla namreč prvič na teren, vendar je kmalu ugotovila, da odločitev ni bila pametna. Na terenu jo je namreč začelo tako boleti, da ni mogla konja več usmerjati. Ker jo je konj dobro poznal, je takoj začutil, da ima jahačica, ki je sicer poznala vse trike, težave. In čeprav se konji na terenu držijo vrste, jo je s pravo nežnostjo odnesel naravnost domov. Razumela sta se brez besed …

Pred dnevi mi je crknil računalnik. Kar tako, brez opozorila. Ob dveh zjutraj sem ga še čisto normalno ugasnila, ko sem se zbudila, pa nič! No, skoraj nič.

Na neki črni podlagi me je računalnik vedno znova spraševal, kako naj se postavi, ampak potem iz tega ni bilo nič. In meni se sploh ni zdelo tako strašno, dokler mi strokovnjaki niso rekli, da se mojih podatkov verjetno ne bo dalo dobiti nazaj. “Pa saj delate backup, ne?” so bili razumevajoči. Ja, seveda ga delam. No, ne delam ga jaz. Prav zato imam zadnjega tam od konca maja. In zato se zdaj sprašujem, koliko so moji podatki, moji spomini sploh vredni.

Je tip, ki sem ga spoznala poleti, vreden 100.000 tolarjev? Zanimiv model, zabaven, luškan, skratka — tak kot mora bit. Ampak ni iz Slovenije. In zato se nisva več videla. Je torej spomin na nekoga, ki ga najverjetneje ne bom več videla, vreden denarja, ki ga zahtevajo za reševanje podatkov? Je sesutje računalnika pravzaprav dobrodošlo, ker se res nima smisla ukvarjati s preteklostjo? So teksti, ki sem jih pisala in so bili že objavljeni, vredni te vsote, da jih izbrskajo iz mašine, ki se stara hitreje kot jaz? (Jah, kvalitetna kozmetika pa to …)

Glede na to, da sem ravno ta vikend pospravila cel kup starih revij, je verjetno še manj smiselno ohranjati samo tekstke. Danes je očitno smrtni greh, če človek nima backupa. Čeprav sem v življenju obsedena s tem, da moram imeti backup in v (skoraj) vsaki situaciji že vem, kaj bom, če se bo zgodilo tako ali drugače. Pri računalniku pa se vse konča.

Najbolj bizarno je, da je moj brat pravi računalniški strokovnjak. Zato je mami seveda še posebej nerodno, kadar mora v službi spraševati za nasvet v zvezi z domačim računalnikom kolege. Ampak hudi računalničarji so menda zelo zasedeni in se ne ukvarjajo z malenkostmi, kakršne so nastavitev interneta ali iskanje podatkov. Vsaj moj brat pravi tako. On pač obvlada.

Jaz pa se lahko pohvalim samo s tem, da še kar hitro tipkam. In zato delam kup napak. (To vem tudi brez komentarjev na blogu, ampak me ne izuči.) Pravijo, da se ti pol oprosti, če priznaš napako, ampak moje izkušnje z računalničarji dokazujejo nasprotno. Ko sem namreč pred leti v službi dobila prvi prenosnik, sem bila seveda dolgo vsa navdušena, čeprav si ga kakšno leto sploh nisem upala prestaviti, ker so se mi zdeli kabli okrog njega preveč zapleteni.

Ampak največja težava je nastopila naslednji dan, ko sem bila zaradi intenzivnega tipkanja hudo žejna — ker je izjemno pomembno, ne, da čez dan pijemo čim več vode —, tako da sem imela zraven mali kozarček, ki se je po nesreči v nerodnem trenutku malo prevrnil. Čisto malo, res! Ampak očitno dovolj, da se je za trenutek malo pobliskalo in če se prav spomnim tudi malce zasmrdelo.

Še danes me je groza, če pomislim na faco, ki jo je naredil računalniški mojster, ko sem ga obvestila, da en dan star računalnik ne dela več! Da je pač crknil. Točno vem, da bi ga precej manj prizadelo, če bi mu nekdo javil, da sem crknila jaz. Zdelo se mi je, da bi za to najraje poskrbel kar sam. Računalniški mojstri so pač bolj navezani na računalnike kot na ljudi, to vem tudi zaradi dolgoletnih izkušenj z bratom, ki še svoji ženi le izjemoma dovoli, da uporablja njegovega ljubljenčka.

Tako sem zdaj prisiljena uporabljati tisto staro mašino, ki mi jo je prav poceni prodal ljubljeni bratec in ki sem jo selila že v Beograd in potem nazaj. In ko sem ugotavljala, kaj se sploh dogaja na tem računalniku, sem odkrila fotografije z nekega mojega rojstnega dneva pred nekaj leti. Sicer še nisem povsem obupala, ampak očitno se bom v najslabšem primeru pač morala zadovoljiti s tem, da bodo ene spomine nadomestili drugi.

Revija Obrazi, 1.9.2006

Že prvi pogled na sicer vedno nasmejano Špelo Grošelj razkriva, da pevka skupine Atomik harmonik ne preživlja najbolj rožnatih časov. »Vem, da sem naredila napako in zato mi je še težje,« pogumno prizna in ne skriva bolečine zaradi vsega, kar se ji je zgodilo v zadnjem času. »Šele zdaj vem, kako zelo si želim, da se nekatere stvari ne bi zgodile. Če bi bilo mogoče zavrteti čas nazaj, bi to takoj naredila, ampak kar se je zgodilo, se ne more spremeniti.«

(Continued)